Se je spomnite s telovadnega parterja? Pri 26 letih je že zdravnica, kmalu prvič tudi mama.

Študij medicine je končala junija letos s povprečjem, višjim od devet. Je tudi prejemnica Plečnikovega priznanja za izjemne študijske dosežke. Foto: Žiga Zupan/Sportida Domžalčanka Saša Golob se z gimnastiko ukvarja od šestega leta. Do 25. je zabeležila obilo vidnejših uspehov, petkrat je stala na zmagovalnem odru, enkrat tudi na najvišji stopnički, dvakrat zmagala tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala na parterju in se v mnogoboju, kompletu vseh štirih telovadnih orodij, uvrstila na olimpijske igre v Londonu leta 2012.

Po Adeli Šajn (2008) je bila šele druga slovenska telovadka, ki ji je to uspelo (leta 2016 je na OI nastopila tudi Teja Belak). Celotno obdobje športne kariere je spretno prepletala s študijskimi obveznostmi. Najprej na športni gimnaziji Šiška, nato na univerzi Towson v ZDA, za kar je pridobila polno štipendijo, potem pa se je zaradi preveč natrpanega urnika, ki ji je preprečeval tekmovanje za ameriško univerzo in nastopanje na izbirnih tekmah za uvrstitev na olimpijske igre, vrnila v Slovenijo in se vpisala na medicinsko fakulteto. Študij je končala junija letos, pri 26 letih, s povprečjem, višjim od devet. Je tudi prejemnica Plečnikovega priznanja za izjemne študijske dosežke.

Foto: Žiga Zupan/Sportida

Medicina je zelo širok pojem. O kateri veji ste razmišljali in katere ste se oprijeli zdaj, po koncu študija?

Kot otrok sem vedno sanjala o tem, da bom kirurginja. Verjetno tudi zaradi vseh televizijskih nanizank na to temo (smeh, op. a.). Do tretjega letnika sem bila v to prepričana, potem sem si premislila, ko sem prvič prestopila prag operacijske dvorane. Ugotovila sem, da kirurgija ni primerna za moj značaj.

V času študija sem spoznavala še druge zvrsti in se preusmerila. Pri tem je veliko odvisno od profesorja in mentorja. Tisti, ki ti neko področje najbolje predstavi, te hočeš nočeš tudi pritegne, svoje pa prispevajo še osebna zanimanja oz. srečanje z določenimi boleznimi … No, vse skupaj je pripeljalo do tega, da bom nekoč gastroenterologinja, torej specialistka za prebavila.

"V začetku prihodnjega leta pričakujem prvega otroka, po porodniški pa me čaka še mesec dni pripravništva. Po opravljenem pripravništvu se lahko prijavim na specializacijo, ki traja od štiri do šest let." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Študij, ta traja šest let, sem končala junija letos, zdaj pa v Bolnišnici Jesenice opravljam pripravništvo, ki traja pol leta in se konča s strokovnim izpitom. V tem času spoznavamo delo na različnih oddelkih. V začetku prihodnjega leta pričakujem prvega otroka, po porodniški pa me čaka še mesec dni pripravništva. Po opravljenem pripravništvu se lahko prijavim na specializacijo, ki traja od štiri do šest let.

Gimnastiko ste začeli trenirati pri šestih letih. Ste takrat sanjali o tem, da boste vrhunska športnica ali zdravnica?

Najprej sem v bistvu želela postati pravnica oziroma sem se zanimala za poklice v družboslovju, dokončno odločitev glede nadaljevanja študija pa sem sprejela v gimnaziji. Pri tem je precejšnjo vlogo odigral profesor biologije, svoje so prispevale tudi lastne izkušnje s poškodbami.

Gimnastiko je začela trenirati pri šestih letih. Foto: Osebni arhiv

O delu trenerja niste nikoli razmišljali?

Ne, niti nisem želela biti sodnica. Od nekdaj sem vedela, da si želim po športu početi nekaj povsem drugega. Nisem si želela, da bi bila gimnastika moje celotno življenje. Vemo, da je starostna doba v gimnastiki zelo kratka in da zaslužki niso taki, da bi si telovadci z njimi lahko ustvarili finančno zaledje.

Ne spomnim se, da bi športno kariero uradno končali …

Res je nisem, vse skupaj je bil bolj splet okoliščin. Konec leta 2015 so mi operirali koleno, potem pa se je rehabilitacija zavlekla bistveno dlje, kot smo pričakovali. Ker je tako dolgo trajalo, poleg tega so odpadle Sredozemske igre, kjer sem nameravala nastopiti, medicinsko odpravo v Afriko, ki sem se je nameravala udeležiti, pa so zamaknili za dva meseca, sem se povsem posvetila študiju in ga v rednem roku tudi dokončala. 

"Športne kariere uradno še nisem končala. Vrata puščam odprta."

Ste pa že med študijem vse skupaj lepo kombinirali s športom. Torej je izvedljivo.

Seveda, najraje sem imela dolgotrajno čakanje na letališčih. V tistih urah sem predelala marsikatero študijsko snov. Knjige sem vedno nosila s sabo.

Seveda pa je vse skupaj terjalo tudi svoj davek. Na vseh področjih sem vedno želela biti stoodstotna, to pa ne gre. Če se na primer do treh zjutraj učiš, zjutraj pa te čaka trening, žal pri tem ne moreš biti optimalen.

Zame bi bilo seveda lažje, če ne bi študirala. Bilo bi manj poškodb, več časa bi imela zase, za masaže, za potrebnih osem ur spanja, za rehabilitacijo, potreben počitek …

Opazila sem, da sem bila v obdobju, ko na fakulteti ni bilo toliko obveznosti, na treningih povsem drug človek, tudi mentalno sem bila precej bolj spočita, sicer pa sem bila precej napeta. Moj urnik je bil do potankosti načrtovan in če se je nekje zavleklo, se mi je dan takoj porušil, to pa ni dobro delovalo name.

V karieri je nanizala vrsto odličnih dosežkov. Ima eno zmago v svetovnem pokalu, tri druga mesta in eno tretje. Je tudi dvakratna zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala v parterju. (Fotografija je iz Ljubljane, kjer je leta 2014 stopila na najvišjo stopničko.) Foto: Sportida

Pogrešate čase, ko ste bili predvsem telovadka?

Seveda, večino prijateljev sem imela v telovadnih krogih, no, na koncu študija pa vedno več tudi na fakulteti. Imam pa zdaj pred seboj toliko novih ciljev, da res nimam časa, da bi mi bilo dolgčas. Sem zelo ciljno usmerjena. Ko en cilj dosežem, se takoj usmerim proti naslednjemu.

Mislim, da sem v gimnastiki dosegla veliko. Dvakrat sem zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala na parterju, udeležila sem se olimpijskih iger v Londonu 2012. Na koncu mi je na športnem področju zmanjkalo motiva, medtem ko mi ga na medicinskem področju še dolgo ne bo.

No, želela sem si še kakšnega finala v mnogoboju na evropskem prvenstvu, pa se mi ni izšlo, ampak nazadnje časa za trening mnogoboja tako ali tako ni bilo. Štiri orodja so bistveno preveč in tega mi ni več uspelo spraviti v svoj urnik.

Katero od štirih orodij ste najraje izvajali?

Na treningih najraje gred, vendar pa se ravno na gredi trema na tekmovanjih zelo pozna, zato mi na tekmovanjih ni bila ljuba.

Ko ravno omenjate gred … Z njo je povezana tudi zgodba z nastopom na evropskem prvenstvu leta 2014, ko ste se pri doskoku na gred na uradnem treningu tako hudo in nesrečno poškodovali, da se je nastop za vas predčasno končal.

Res je, to je tudi mene šokiralo, še posebej zato, ker sem bila res vrhunsko pripravljena za nastop. Med skokom s salto nazaj na gred sem si s peto stopila na palec druge noge in ga je  dobesedno odbilo s stopala. Tak doskok se mi je zgodil že neštetokrat, ampak še nikoli to ni imelo takšnih posledic. Bilo je tako hudo, da ni pomagala nobena zdravniška pomoč in nastopa je bilo konec, še preden se je začel.

Bila je šele druga slovenska telovadka, ki se je uvrstila na olimpijske igre. Leta 2012 je v Londonu nastopila v mnogoboju. Foto: Getty Images

V eni od izjav v času olimpijskih iger v Londonu ste rekli, da vas sicer boli hrbet, ampak da to ni nič takega, saj je pri gimnastiki čudno, če vas nič ne boli. Kakšen davek je gimnastika terjala na vašem telesu?

Imela sem precej poškodb, od poškodbe rame in kolena do gležnja … Sem pa vesela, ker trenutno ne čutim nobenih težav. Kaj bo pokazal čas, je drugo, predvsem kar zadeva obrabe različnih delov telesa, ampak za zdaj se počutim zelo dobro in me nobena sanirana poškodba ne ovira.

Morda sta več posledic na mojem telesu pustila neusmiljen tempo, v katerem sem živela vsa ta leta, in konstanten stres. Bomo videli.

Z gimnastičnimi kolegicami Tjašo Kysselef in Adelo Šajn na dogodku Slovenske gimnastične zvezde leta 2009 na Kodeljevem. Foto: Vid Ponikvar

Kako je vsa ta leta potekal vaš vsakdan?

Že od drugega razreda osnovne šole sem po pouku sedla na vlak in se iz Domžal, kjer smo živeli, odpeljala v Ljubljano na trening, potem pa so me starši zvečer ob 19. uri pobrali, domov pa sem prihajala ob 19.30. Tako je bilo skozi vso osnovno šolo, doma nisem preživela kaj veliko časa. Podobno je bilo v srednji šoli, le da so me starši tudi zjutraj odpeljali v Ljubljano.

Bi po vsem, kar ste doživeli in izkusili, otroka usmerili v gimnastiko?

Mislim, da je gimnastika odlična podlaga za številne športne panoge, zato je fino pridobiti vsaj osnove. Naučiš se obvladati svoje telo, upaš si pasti na glavo in podobno. Je pa razlika med gimnastiko, ki je individualni šport, in na primer ekipnimi športi. Fino je, če otrok lahko okusi oboje.

"Ne strinjam se z mnenjem nekaterih, da sem zaradi športa v življenju veliko zamudila. Le živela sem drugače, videla sem ogromno stvari, se naučila vrednot, ki se jih sicer ne bi …" Foto: Žiga Zupan/Sportida

Se vam zdi, da ste zaradi športa veliko zamudili?

Vrstniki so mi to večkrat očitali, pa se s tem ne strinjam. Le živela sem drugače, videla sem ogromno stvari, se naučila vrednot, ki se jih sicer ne bi … Seveda sem kaj tudi zamudila. Nikoli na primer nisem bila v šoli v naravi, saj si nisem mogla privoščiti, da bi teden dni manjkala na treningih in podobno. Ni mi žal, da sem se odločila tako, kot sem se.

Kaj pa finančna plat? Gimnastika verjetno ne prinese nekega obilnega finančnega zaledja.

Res ne, sploh v primerjavi z drugimi športi, tudi če si na vrhunski ravni. Ni tako kot v nekaterih drugih panogah, kot so na primer nogomet, košarka, tenis, ko do na primer 35. leta tekmuješ, potem pa lahko, če si pameten, živiš od zaslužkov iz časa športne kariere.

Pri gimnastiki je drugače, že od začetka se zavedaš, da od tega ne bo mogoče živeti. K sreči se zadnja leta izboljšuje stanje na področju sponzorstev, možnost je tudi zaposlitev v policiji, vojski, carini in podobno … Od gimnastike seveda ne morem živeti, pa sem bila na vrhunski ravni.

Ste bili vseeno deležni kakšnih ugodnosti?

Zaposlitve sicer nisem dobila, sem pa zaradi športnih rezultatov prejemala olimpijsko štipendijo, zaradi študijskih pa nekaj časa tudi občinsko.

"Šport mi je dal delovne navade ter zavedanje, da je treba delati za rezultate in da so ti odvisni samo od mene. To mi je jasno že od otroštva. Vse je odvisno od mene, nihče mi ne bo ničesar podaril, in to zavedanje mi pomaga tudi zdaj." Foto: Sportida

Kakšno popotnico je šport pustil v vašem življenju?

Prav gotovo mi je dal delovne navade, gimnastika je že od majhnega zelo garaški šport, ter zavedanje, da je treba za rezultate delati in da so ti odvisni samo od mene. To mi je jasno že od otroštva, vse je odvisno od mene, nihče mi ne bo ničesar podaril, in to zavedanje mi pomaga tudi zdaj.

V gimnastiki še niste rekli zadnje besede?

Ne, veliko je odvisno od tega, kdaj dobim specializacijo in zaposlitev. Ne izključujem možnosti, da se vrnem v telovadnico, to je uspelo že nekaterim športnicam. Kariere uradno še nisem končala. Vse se je zgodilo spontano. Od operacije, študija, pripravništva … samo sledila sem toku dogodkov. Uradno še nisem rekla zadnje besede. Vrata si puščam odprta, bomo videli, kako se bo razpletlo.