Primesi jeze v Dugonjićevem bronu

Visokorasli Korošec Damir Dugonjić, nazadnje so mu v višino namerili 202 centimetra, je bil eden največjih talentov slovenskega plavanja že v kadetski in mladinski konkurenci. Znanje, ki ga je pridobil na Ravnah, pa je nadgradil na univerzi Berkeley v ZDA in prve članske medalje osvojil na lanskem decembrskem EP v Szczecinu, serijo je nadaljeval maja v Debrecenu in v tem tednu z mešano štafeto in na 50 prsno v Chartresu. ZDA pa so mu dale tudi za športnika nujno potrebno samozavest in željo po zmagi.

To je Dugonjić pokazal tudi takoj po nastopu, kjer je bil prvi stavek - samo šest stotink, toliko je namreč zaostal za Italijanom Fabiom Scozzolijem. "Takoj po tekmi je seveda bilo malo jeze. Če nočeš zmagati, nima smisla tekmovati. Ja, takrat sem bil malo jezen, a lahko bi bil tudi četrti, saj je bil Francoz za mano le štiri stotinke," je po podelitvi medalj še enkrat priznal plavalec. A po premisleku je bilo na prvem mestu seveda veselje: "Z medaljo sem seveda super zadovoljen, čeprav je bila bronasta. Treba se je ozreti naprej. Nekaj je bilo napak, kjer se da še veliko pridobiti in moj cilj je, da napake popravim. Želja je, da že do decembra in da se tudi na svetovnem prvenstvu borim za medaljo."

Ob dejstvu, da je Dugonjić za evropskim rekordom zaostal vsega desetinko sekunde, plavalec posredno napoveduje tudi evropski rekord. "Nedvomno sme sposoben za evropski rekord, a ga seveda ne upam napovedati. Ne vem, koliko imam še energije, kakšna bo forma. A brez dvoma lahko popravim podvodno plavanje po skoku, kjer lahko pridobim veliko. Prav na tem moram delati največ. V samem plavanju pa mislim, da sem bil v Chartresu najhitrejši."

Ob novem velikem uspehu Dugonjić ni prikrival lastnega neuspeha na 100-metrski razdalji, saj kot pravi sam, peto mesto, ki je sicer zelo dobro, ni tisto, kar si je želel. "Na 100 prsno res ni bilo dobro. Morda sem si po olimpijskih igrah vzel preveč odmora. Dva meseca je veliko. Verjamem, da sem lahko zelo hiter, v naslednjih sezonah, a moral bom še več trenirati na daljših razdaljah. V teh dveh mesecih sem delal le na spritnu. Imam rezerve, sem optimističen in tudi voljo za delo imam," še pravi plavalec. Ob novem uspehu seveda ni pozabil vseh, ki so mu stali ob strani. "Hvala navijačem, ki me bodrijo in seveda vsem tistim, ki mi nudijo podporo. To je vrsta ljudi, brez katerih sploh ne bi plaval in bil na evropskem prvenstvu."