Druga kariera
Nedelja, 19. 4. 2020, 16.04
4 leta, 8 mesecev
Druga kariera (154.) – Mitja Petkovšek
Gimnastični mojster, ki ne čuti nobenih obžalovanj #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,09
2
Mitja Petkovšek je eden najuspešnejših slovenskih orodnih telovadcev. 26 zmag v svetovnem pokalu je nadgradil še z 12 medaljami s svetovnih in evropskih prvenstev. Diplomant ekonomske fakultete je ostal le brez olimpijske medalje, a tudi, če se mu je ta leta 2008 v Pekingu za las izmuznila iz rok, ob tem ne čuti nobenih obžalovanj. "Kje pa, to so malenkosti!" pravi. "Morda je res boleče v trenutku, ko ti tekma ne uspe in si razočaran, in se ti zdi grozno, sprašuješ se, kaj vse bi lahko spremenil, a to so v življenju, če ga gledamo celostno, tako nepomembne stvari, da bi takoj še enkrat podpisal za tako kariero in za tako družino, ki sem si jo ustvaril," pravi Petkovšek, ki tudi pet let po koncu kariere ostaja samozavesten in "fit" tako kot nekoč. Tudi zaradi sledenja življenjskim pravilom velikega Leona Štuklja.
Mitja Petkovšek v času karantene uživa kot še nikoli. "Želel sem si eno leto miru in počitka in točno to sem zdaj dobil. Evo, po petih letih. Končno! Tako lepo, kot se imamo zdaj doma, se nismo imeli še nikoli," pravi eden najuspešnejših slovenskih telovadcev vseh časov.
Nekdanji telovadec Mitja Petkovšek nikoli ni imel težav z iskanjem novih izzivov. Poleg gimnastike, ki ji je podaril 32 let svojega življenja, ona pa mu je obilno vrnila za odrekanje in garanje, je strastno navdušen tudi nad matematiko in ekologijo.
Danes 43-letni Petkovšek, diplomant ekonomske fakultete v Ljubljani, je brez dvoma eden najuspešnejših slovenskih orodnih telovadcev, ki ima v svoji zbirki dva naslova svetovnega prvaka in štiri naslove prvaka stare celine, za nameček je zbral še 26 zmag v svetovnem pokalu in dvakrat nastopil na olimpijskih igrah. Obakrat je bil favorit za odličje, a se mu je to po napaki obakrat izmuznilo iz rok. Leta 2000 je v Sydneyju po hudi napaki obstal v kvalifikacijah in se moral sprijazniti s 75. mestom, v Pekingu leta 2008 pa ga napaka postavila na peto mesto.
Skupaj z Aljažem Peganom sta leta 2005 v Melbournu v Avstraliji na isti dan osvojila prvi naslov svetovnega prvaka v gimnastiki za Slovenijo in prvega za slovenske telovadce po 35 letih. Tri leta pozneje je Petkovšek postal prvi, ki je v zgodovini Mednarodne gimnastične zveze (FIG) osvojil več kot 1000 točk na kateremkoli orodju. Uspelo mu je na paradnem orodju, bradlji.
Kariero je zaradi kroničnih bolečin v hrbtu končal oktobra 2015, pri starosti 38 let. Te dni z družino, partnerico Mojco Rode, nekdanjo ritmično telovadko, in hčerkama Asjo in Galo uživa v miru, ki si ga je tako želel po koncu karierne poti.
Kaj počnete v času karantene, ko se vsi bolj ali manj zadržujemo doma?
Trenutno se ravno ukvarjam s kopiranjem posnetkov beloruskega strokovnjaka Vladimirja Vatkina, s katerim smo skupaj trenirali leta 1994, v digitalno obliko … To je ena od stvari, ki že desetletja čakajo na mojo pozornost, a prej zanjo ni bilo časa.
Znano je, da ste zelo okoljsko in ekološko osveščeni. Ali to pomeni, da ste tudi vsa vrtna opravila, ki so rezervirana za to obdobje, že opravili?
Da, res je. Končno se je zgodilo, da smo marca imeli prekopan vrt, za kar običajno ni bilo časa, priznam pa, da sem vedno občudoval sosede tukaj na Igu, ki so že marca imeli zgledno urejene vrtne gredice. No, letos je uspelo tudi nam in na to sem zelo ponosen.
Mojca je poskrbela za sajenje zelenjave, sam pa sem prevzel bolj težaška dela, košenje trave, obračanje komposta, česar nisem počel že več let. No, tudi žar je moje področje.
Petkovšek na poslovilnem druženju z novinarji oktobra 2015.
Kako je z bolečinami med obračanjem komposta? Ko sva se leta 2015 pogovarjala ob vašem slovesu, ste dejali, da so bolečine stalna spremljevalka vase športne kariere. So še prisotne?
Danes je bistveno bolje, sem pa takoj po karieri imel kar precejšnje težave. Pol leta po slovesu si tudi nogavic nisem mogel obuti, potem pa se je stanje tako umirilo, da lahko rečem, da me to ne ovira, oziroma še bolje, lahko rečem, da se v družbi svojih vrstnikov počutim kot "Superman", saj opažam, da sem v bistveno boljšem stanju kot moški svojih let.
32 let vadbe me očitno ni uničilo (smeh, op. p.).
Kaj počnete, da ste tako fit?
Kot prvo, upoštevam navodila Leona Štuklja o zmernosti pri prehranjevanju, s poudarkom na zdravi hrani. To pomeni, da sem raje malo lačen, kot da bi se prenajedal, čutim, da mi je telo za to hvaležno.
Kaj pa telovadba? Gospod Štukelj je še pri 99 letih vsakodnevno vadil tudi na krogih v domačem stanovanju.
Res je, izvajam točno take vaje, kot jih je izvajal on. Torej statične vaje, rad delam stojo, sklece, vaje za moč, za tonus, da si napihnem bicepse. No, po drugi strani pa preredko izvajam kardio trening, se pravi aerobne vaje, saj se mi zdi, da tega ne potrebujem, da mi ni treba izčrpavati telesa.
Športno pot ste končali oktobra 2015. Številni športniki se ob slovesu soočajo s krizo identitete. Telovadec ste bili več kot tri desetletja. Ste imeli težave pri soočanju z novo resničnostjo?
Ne, nikakor, prav nobene krize nisem občutil, bi pa najbrž jo, če bi se moral posloviti v vzponu ali na vrhuncu svojih moči.
Tako pa se je slovo približevalo počasi, botrovala pa mu je kronična poškodba – imel sem obrabljene sklepe, vseskozi sem čutil bolečine …
V tistem času sem že imel družino, prelepo hišo in prelepi hčerki, ki sem ju zelo pogrešal, saj sem bil pogosto odsoten. Na koncu se mi ni več ljubilo po sedem ur dnevno vztrajati v telovadnici, lahko bi rekel, da je bil moj prehod v drugo kariero zelo nežen.
Zadnjih pet let športne kariere sem doživljal kot bonus, užival sem in bil sem hvaležen za vsak dober trening in vsako dobro tekmo.
Ob prvih večjih težavah s hrbtom, ko sem že mislil, da bom moral zaključiti kariero, se mi je stanje kar naenkrat tako izboljšalo, predvsem po zaslugi posegov v Avstriji, da sem si kariero podaljšal še za dodatnih pet let in bil ob tem izredno hvaležen za vsako malenkost.
Tudi do sebe nisem bil več tako zahteven kot sem sicer.
Mojo celotno kariero je zaznamovalo to, da sem bil preveč samokritičen in nikoli nisem bil zadovoljen s svojimi izvedbami, kar me je tudi veliko stalo – perfekcionizem in samokritičnost znata biti zelo naporna.
V zadnjih letih kariere se s tem nisem več trpinčil.
Je ta perfekcionizem močno prisoten tudi v vsakdanjem življenju?
Prisoten je na vseh področjih, ki so mi pomembna in kjer se angažiram. Tam čisto padem noter, kot pravimo, in ne trpim "blefiranja".
Sicer pa sva oba z Mojco zelo striktna in to pričakujeva tudi od svojih sodelavcev.
V enem od intervjujev ste mi dejali, da vas je zadnja leta pokonci držalo predvsem upanje. Koliko tega upanja občutite v času trenutne karantene? Imate razlog za upanje in optimizem? Ste med tistimi, ki mislijo, da je pandemija "prenapihnjena", ali tistimi, ki se strinjajo z rigoroznimi ukrepi?
Najprej moram povedati, da sem si ob koncu kariere ves čas želel, da bi eno leto lahko preživel tako, kot ga živim zdaj.
Želel sem si eno leto miru in počitka in točno to sem zdaj dobil. Evo, po petih letih. Končno!
Tako lepo, kot se imamo zdaj doma, se nismo imeli še nikoli. Tudi Mojca je ves čas doma, saj ni tekem in številnih potovanj, ki sodijo zraven.
Smo med tistimi družinami, ki v karanteni nimajo nobenih težav. Slišim namreč, da se nekateri ljudje, ki niso vajeni biti skupaj, pretepajo in tako ali drugače trpinčijo. Pri nas je ravno nasprotno, izredno smo veseli in zadovoljni, da so skupaj doma.
Resnično si želim, da bi vsaj še en mesec lahko živel tako življenje. No, v bistvu se nam celo obeta, da bomo tako živeli do jeseni, saj predvidevam, da bomo s treningi lahko začeli šele takrat.
Sicer pa bolj sodim med tiste, ki se novega koronavirusa ne bojijo. Če pogledamo statistiko, in sam jo pogosto spremljam, ugotavljam, da se mi mladi in zdravi ljudje tega virusa ne bi smeli bati.
Sam se bolj nagibam k varianti, po kateri je bolj treba zaščititi ogrožene skupine, torej stare in bolne ljudi, medtem ko naj se mladi čim prej načrtno prekužijo, da dosežemo kolektivno imunost, saj je vprašanje, ali bomo kdaj dočakali cepivo. Se pa ob tem zavedam, da je ta ideologija za mnoge trenutno zelo nesprejemljiva. Številni se tega zavedajo, a malokdo bi si to upal udejanjiti.
Mislim, da se bomo samo s kolektivno prekuženostjo lahko čim prej spet družili z našimi starši, ki so zdaj osamljeni, ki ne morejo dobro skrbeti zase in nas nedvomno zelo pogrešajo. Bojim se, da ta karantena ni dobra za zdravje starejših ljudi, da o škodi v gospodarstvo sploh ne govorim.
Vrniva se v obdobje vašega športnega slovesa. Ste takrat imeli jasno izdelane predstave o tem, kje in kako želite začeti novo življenjsko poglavje? Na zadnjem novinarskem druženju ste govorili o ekonomiji, ekologiji, ki vas zanima, danes pa ste predsednik kluba za ritmično gimnastiko TIM, ki ga vodita skupaj s partnerico Mojco. Kako danes "izživljate" svojo ljubezen do matematike?
Res je, veliko mojih ambicij in idej je bilo povezanih z mojim smislom za matematiko in finance. Res je, da tega znanja še nisem unovčil, ker me je Mojca takoj vpela v upravljanje kluba, za kar sem ji seveda hvaležen, sem pa, kar se tiče osebnih financ, vedno na voljo in na tem področju pomagam tudi svojim prijateljem in družini.
S partnerico Mojco Rode, nekdaj najuspešnejšo slovensko ritmičarko, vodita klub za ritmično gimnastiko TIM. Rodetova je v Slovenijo pripeljala tudi rusko ritmičarko Jekatarino Vedenejevo, ki bo postala prva (naturalizirana) slovenska ritmičarka, ki bo nastopila na olimpijskih igrah.
Kar pa zadeva matematiko, sem zadovoljen, ker hčerki vsake toliko pri matematiki potrebujeta nekaj moje pomoči in je fino, če imaš smisel za to.
Pomagam pa tudi drugim prijateljem. Ravno v tem mesecu, ko sem kolegu pomagal pri finančni matematiki, sem se spomnil, da sem že kot mulec s tem želel nekaj zaslužiti. Želel sem si na primer inštruirati matematiko. Zdaj sem se spet spomnil, da imam občutek za te stvari. Vedno znova me zamika, da bi ljudem pomagal na tem področju.
V času karantene se mi je sprostilo ogromno časa, zato sem spet začel razmišljati o tem.
Zadnjih pet let za kaj takega nisem imel časa. Že to, da opravljaš vlogo starša, je "full time job" in res ne vem, kako nekaterim uspeva krmariti med družino in profesionalno kariero.
Sam imam šele zdaj, ko sta hčerki že nekoliko starejši, Asja je stara sedem let, Gaja pa ima devet let, in obe rekreativno obiskujeta gimnastiko, nekaj časa za kakšne in drugačne podvige. Mi pa v tem trenutku to, kar počneva z Mojco v klubu, povsem zadostuje.
Vam pri funkciji predsednika matematika zelo koristi?
Definitivno. Poleg tega, da sem "promotor" in zastopnik kluba, da skrbim za protokolarne zadeve in odnose s sponzorji, vodim tudi finančni del poslovanja.
Petkovšek skupaj z olimpionikom Mirom Cerarjem in kolegom Aljažem Peganom novembra 2015 na odprtu Gimnastičnega centra Ljubljana. Ta bi sprva moral nositi ime Gimnastični center Cerar-Pegan-Petkovšek, a so zaradi pomisleka o poimenovanju dvorane po še živečih ljudeh ime spremenili.
Kako plodno je bilo vase gimnastično udejstvovanje na finančnem področju? Gimnastika žal ni tenis ali alpsko smučanje, kjer so tisti, ki krojijo svetovni vrh, tudi vrhunsko nagrajeni.
To je res, a je tudi res, da sem vse, kar sem ustvaril v materialnem smislu, ustvaril prav zaradi športa in skozi šport.
Tako sem že večkrat javno povedal, da sem presrečen in ponosen, da sem skozi gimnastiko, ki ni komercialen šport, in je v njem težko zaslužiti veliko denarja, bil tako priden in dolgoročen, da sem si uspel zgraditi čudovito hišo Lumar, ki je prva plus energijska hiša v Sloveniji, si ustvariti topel dom … To je zame čudež.
Tudi po zaslugi sponzorja BTC City Ljubljana, ki me je podpiral vse življenje in ki slovenski gimnastiki ter našemu klubu ob strani stoji tudi v teh kriznih časih.
Petkovšek ob avtomobilu, ki ga je leta 2007 dobil od svojega glavnega sponzorja kot nagrado za svoj drugi naslov svetovnega prvaka. Naslov v Stuttgartu mu je prinesel tudi uvrstitev na olimpijske igre v Pekingu leta 2008, kjer je na bradlji osvojil 5. mesto.
Sicer pa je moj največji kapital to, da sem spoštovana osebnost, vredna zaupanja, oseba, s katero ljudje radi poslujejo in ki ji zaupajo.
Kdorkoli bi se lotil gimnastike z namenom, da bo od tega nekoč živel, ali celo nekaj prihranil, bi mu rekel, da je zgrešil smer. Verjetno to velja za vse športe. Če greš prodajat hišo zato, da boš treniral tenis in morda nekoč kupil dve hiši, se to pogosto izjalovi.
Je kaj, kar pogrešate iz svojega tekmovalnega obdobja? Očitno je šlo za res veliko ljubezen, žar, če ste vztrajali kar 32 let.
Težko rečem, za kaj je šlo. Nikoli nisem bil neki guru, ki bi znal razložiti, na kakšen način se dosežejo taki rezultati. Mislim, da je šlo v mojem primeru za neki skupek sreče v življenju, naravne danosti ter glave na pravem mestu, zaradi katere sem bil pripravljen garati do zadnjih atomov moči, do krvavih žuljev.
V vrhunskem športu pogosto odloča prav glava … veliko ljudi ima naravne danosti, pa jim ne uspe.
V slovenski gimnastiki je telovadec, ki ima, po moji oceni, glavo najbolj na pravem mestu, Sašo Bertoncelj. On je neverjetno velik garač, ki je sposoben svoje telo premagati z glavo.
Naštevali ste naravne danosti, glavo na pravem mestu in srečo. Kaj pa trener? Dr. Edi Kolar je najbrž imel ogromno vlogo v vaši zrelejši karieri?
Res je, ogromno vlogo, ne samo zaradi bogatega znanja, ampak tudi odnosa, ki ga je znal vzpostaviti v telovadnici. Seveda je dobro tudi, če imaš dobre pogoje, ki jih na primer mi nismo imeli, a smo kljub temu uspeli.
Mlada generacija trenerjev, ki nas je prevzela, Edi, Piletič … pa Ivan Čuk, ki nam je dal zlato osnovo, je imela res neverjeten zagon in voljo za delo z nami.
Sami nikoli niste imeli trenerske želje?
Ne. Lahko rečem, da sem se vsaj za nekaj let pošteno naveličal telovadnice, v kateri sem preživljal sedem ur dnevno. V vlogi trenerja se nisem videl tudi zaradi otrok, saj nisem želel ure in ure preživljati v telovadnici. Nujno sem potreboval premor.
To seveda ne pomeni, da ne maram iti v telovadnico, redno obiskujem kolege iz vrhunskega športa na eni strani Gimnastičnega centra na Viču, in ritmičarke na drugi strani centra, le sedem ur dnevno ne maram preživljati tam.
Najslajši spomin na vase tekmovalno obdobje?
Težko rečem, gimnastika je moje življenje. Vsako jutro se zbudim vesel, z nasmeškom na obrazu, ker sem si s svojimi uspehi v gimnastiki polepšal življenje
Nekoč ste mi dejali, da ne čutite nobenih obžalovanj. Niti neizpolnjene želje po olimpijski medalji, ki ste ji bili s petim mestom najbližje leta 2008 na igrah v Peking?
Res ne, prav nobenega obžalovanja ne čutim, to so malenkosti! Morda je res boleče v trenutku, ko ti tekma ne uspe in si razočaran, in se ti zdi grozno, sprašuješ se, kaj vse bi lahko spremenil, a to so v življenju, če ga gledamo celostno, tako nepomembne stvari, da bi takoj še enkrat podpisal za tako kariero in za tako družino, ki sem si jo ustvaril.
Veliko raje imam vrabca v rokah v goloba na strehi.
Kako gledate na prihodnost gimnastike? Najbrž spremljate dogajanje. Imate tudi sami željo, da bi bili bolj konkretno vpeti v samo dogajanje?
Nikakor ne. V telovadnico sicer redno zahajam, kot sem že omenil, na obe strani centra, a sam nimam nobene potrebe po nekem večjem angažmaju.
Se pa seveda dogajajo drastične spremembe na več področjih – od tega, kako nam gre kot panogi, kjer relativno izgubljamo svoj položaj v primerjavi z drugimi panogami, svojo težo izgubljamo tudi sami proti sebi glede na zgodovino in na druge športe.
Dogajajo se tudi finančne spremembe, časi so težki, morda bodo potrebne večje strukturne spremembe na področju samega vodenja gimnastike, stvari se spreminjajo in treba je biti fleksibilen.
Vidite v prihodnosti kakšno tako ime, ki bi slovenskega "gimnastičnega konja" znalo popeljati na višjo raven?
Vedno sem govoril, da je to, kar sva dosegla z Aljažem, statistična napaka in da bo tisto, kar se bo zgodilo za nama, glede na to, kako malo prebivalcev ima Slovenija, kako malo tekmovalcev, ki bi bili pripravljeni trenirati dvakrat na dan, tako malo trenerjev in dvoran ima, prava realnost.
Sam niti ne iščem novega Cerarja, Pegana … nimam teh zahtev do slovenske gimnastike, bi si pa seveda želel, da bi se našel nekdo, ki nas bo razveseljeval.
"To, kar sva dosegla z Aljažem Peganom, je bila statistična napaka."
Mislim, da nas na nižjih ravneh vedno bo, si pa želim, da bi se spet našel nekdo, ki bo osvajal medalje na svetovnih in evropskih prvenstvih. Da bi se na primer čez deset let spet lahko veselili takih uspehov – to so naravni cikli in upam, da bo spet prišlo do kombinacije sreče, spleta okoliščin, talenta, zagnanih trenerjev in pogojev, da bi na katerem od orodij spet lahko "odškrnili" medaljo.
2