Konec ere: Kličko oder prepušča mlajšim #foto #video

Po 64 profesionalnih zmagah in neverjetnih 53 nokavtih in kopici osvojenih šampionskih pasov Vladimir Kličko pri 41 letih končuje kariero. V Nemčiji živeči Ukrajinec bo v zgodovino zapisan kot eden najpomembnejših boksarjev težke kategorije vseh časov.

Med boksarske legende

Čeprav ga mnogi le stežka prištevajo med legende tega športa, kot so Muhammad Ali, Joe Louis, Joe Frasier, George Foreman, pa Rocky Marciano, Max Schmelling in podobnih zgodovinskih imen, so številke na njegovi strani. Zadržek povzroča bolj sistem v sodobnem boksu, ko so dvoboju med najboljšimi borci generacije redki, veliko več pa je taktiziranja in manevriranja v želji po kar največjem zaslužku.

Kličku v prid ne govori niti dejstvo, da je težki kategoriji kraljeval v času, ko je ta izgubila večino velikih zvezd. Na sceno je prišel po Miku Tysonu, z Evanderjem Hollyfieldom se ni srečal, prav tako ne z Lennoxom Lewisom. S tem se je pomeril Vladimirjev starejši brat Vitalij in izgubil. Vitalij je z boksom končal že leta 2012, danes tako v tem športu ni več Kličkov.

Zdaj sta boksarska upokojenca oba brata Kličko. Vitalij je župan Kijeva, bo tudi Vladimir zajadral med politike? Foto: Reuters

Konec vladavine Kličko

Ukrajinska orjaka, oba brata sta dvometraša, sta na sceno prišla leta 1996, a se med seboj nista nikoli pomerila, saj sta to obljubila materi in obljubo tudi držala. Oba sta bila intelektualca (oba imata doktorata s kijevske univerze) in zgled športnega življenja. Oba sta si bogastvo ustvarila v Nemčiji, ki je bila njuna odskočna deska v svet profesionalnega boksa.

Uspešnejši od obeh je bil Vladimir, ki je zadnje desetletje prevladoval v težki kategoriji. Poglejmo, kako se je odvijala njegova veličastna kariera.

Sprehod skozi kariero Vladimirja Klička:

V odlični amaterski karieri je ukrajinski dvometraš Vladimir Kličko dosegel 134 zmag in bil šestkrat poražen, da gre za zelo posebnega boksarja pa je dokončno potrdil na olimpijskih v Atlanti leta 1996, ko je osvojil zlato odličje v težki kategoriji in si z njim odprl vrata v svet profesionalnega boksa. V olimpijskem finalu je 4. avgusta 1996 prepričljivo premagal Peaja Wolfgramma iz Tonge.

V Atlanti je leta 1996 osvojil zlato olimpijsko odličje, ko je v finalu supertežke kategorije premagal Peaja Wolfgramma. Foto: Guliverimage/Getty Images

Kličkov prvi profesionalni dvoboj. 16. novembra leta 1996 je v Hamburgu na hitro opravil z Mehičanom Fabianom Mezo, do prve profesionalne zmage je prišel z nokavtom v prvi rundi.

Kličkova nemška menedžerska ekipa in njegov prvi trener med profesionalci Fritz Sdunek so visokoraslega Ukrajinca posedli na ekspresni vlak, da bi si v kar najkrajšem možnem času dvignil rejting in se dokopal do položaja izzivalca za katerega od šampionskih pasov.

Leta 1997 trinajstkrat v ringu

Mlajši od bratov Kličko je tako že v letu 1996 še dvakrat stopil v ring, leto 1997 pa je bilo zanj glede količine dvobojev rekordno. Tistega leta se je namreč bojeval kar trinajstkrat. Le v marcu in novembru ni imel dvoboja, zato pa kar tri v decembru. Vse dvoboje z večinoma povsem nedoraslimi tekmeci je seveda dobil. In to odločno. Odboksal je nepolnih 33 rund.

Februarja leta 1998 je dobil prvo priložnost za osvojitev lovorike. Z Američanom Marcusom McIntyrejem sta se udarila za prost šampionski pas mednarodnega prvaka WBC. Kličko si ga je okoli pasu nadel po zmagi z nokavtom v tretji rundi. Po dveh uspešnih obrambah naslova in še petih zmagah v dvobojih, ki niso šteli za naslov prvaka, pa je doživel tudi prvi poraz med profesionalci.

5. decembra leta 1998 je prvič in tudi zadnjič boksal v domačem Kijevu in po tehničnem nokavtu v enajsti rundi moral priznati premoč ameriškemu izzivalcu Rossu Purittyju. Po 24 zmagah je tako v osebno statistiko vpisal prvi poraz, a ga to ni pretirano prizadelo.

Do konca leta 2002 je nanizal 16 zmag, osvojil naslove interkontinentalnega prvaka WBA, evropskega prvaka težke kategorije, si povrnil pas mednarodnega prvaka WBC in še dotlej zanj najprestižnejšega svetovnega prvaka organizacije WBO.

Dva poraza in menjava trenerja

Prvi naslov prvaka WBO pa je izgubil v prvem dvoboju leta 2003, ko ga je v Hannovru nokavtiral Južnoafričan Corrie Sanders. Ta Kličkov poraz je bil pravi šok, saj je Sanders v dvoboju z vzhajajočo zvezdo veljal za popolnega avtsajderja.

Kličko se je na noge spet postavil z dvema manj pomembnima zmagama, nato pa aprila 2004 doživel še en šok. Spet se je potegoval za šampionski pas WBO in izgubil proti Američanu Lamonu Brewsterju. Ta je do zmage prišel s tehničnim nokavtom v peti rundi.

Po dveh odmevnih in presenetljivih porazih je Kličko ukrepal. Legendarnega nemškega trenerja Sduneka je zamenjal z legendarnim ameriškim trenerjem Emanuelom "Mannyjem" Stewardom, ki je svoj čas vodil zvezdnike kot so Oscar De La Hoya, Julio Cezar Chavez. Evander Holyfield, Lennox Lewis …

Leta 2004 je Kličkov trener postal Emanuel Steward. Foto: Guliverimage/Getty Images

Steward je napadalnega Klička umiril in izpili bolj obrambni slog boksa. Prav Steward je torej kriv za različico Vladimirja Klička, ki je nato za dobro desetletje povsem zagospodarila težki kategoriji, a zaradi veliko bolj obvladanega, po mnenju številnih že kar dolgočasnega sloga bojevanja, izgubila marsikaterega navijača.

Osvojil vse, kar se je osvojiti dalo

Pod Stewartovim vodstvom je Kličko nizal zmago za zmago, osvojil praktično vse večje šampionske pasove, ki so bili na voljo (WBA, IBF, IBO, WBO, pas znamenite boksarske revije The Ring …), premagoval imena kot so Chris Byrd, Lamon Brewster, Sultan Ibragimov, Ruslan Čagajev in David Haye, a se je uspešno sodelovanje končalo leta 2012, ko je Steward umrl.

"Dokler nisem spoznal Emanuela, boksa nisem ljubil. To sem dobil od njega. Vse se je začelo z Emanuelom," je o bržčas svojem najpomembnejšem trenerju povedal Kličko, ki je kariero nadaljeval ob pomoči Johnathona Banksa, ki je ukrajinskega šampiona pospremil do šestih zmag, v njegovem kotu pa je bil tudi 28. novembra 2015 v Düsseldorfu.

Za konec kariere dva poraza

28. novembra 2015 se je Kličko udaril z britanskim orjakov Tysonom Furyjem in doživel še četrti poraz v karieri. Tudi ta je bil šokanten. Kličko je bil povsem razglašen in videti je bilo, kot da se mu niti ne ljubi boksati.

Fury je bil v enem slabših in nadvse dolgočasnih dvobojev le za odtenek boljši in je slavil zmago po soglasni sodniški odločitvi. "Vladimir je imel le izjemno slab večer, na revanši bo spet pravi," je takrat povedal Banks, a nato do povratnega dvoboja s Furyjem ni prišlo, saj se je Anglež spopadal z raznovrstnimi težavami in se leta 2016 upokojil. Morda celo dokončno.

Kličko pa se je pri 41 letih še vrnil v ring. In to veličastno. Z mladim britanskim levom Anthonyjem Joshuo sta 29. aprila letos pripravila eno najboljših boksarskih predstav zadnjih let, po izjemni bitki pa se je zmage veselil 14 let mlajši as.

Dvoboj, ki si ga je na nogometnem štadionu Wembley v Londonu ogledalo več kot 90 tisoč ljudi, je bil tudi nekakšna simbolična predaja štafete. Odhajajoči šampion je našel naslednika. To je bil zadnji dvoboj velikega Klička, ki je namesto povratnega dvoboja z Joshuo izbral upokojitev.