Rok Viškovič

Nedelja,
30. 8. 2020,
15.30

Osveženo pred

4 leta, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,19

1

Natisni članek

Natisni članek

Druga kariera Druga kariera Rožle Prezelj

Nedelja, 30. 8. 2020, 15.30

4 leta, 3 mesece

Druga kariera (173.): Rožle Prezelj

Rekorder med pravniki, ki skrbi za pravice športnikov in prihodnost atletike

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,19

1

Rožle Prezelj, nekdanji dolgoletni uspešni slovenski atlet, trikratni olimpijec, evropski prvak za člane do 23 let in še vedno državni rekorder v skoku v višino, priponko športni upokojenec nosi že šest let in ob tem uživa. Dela namreč to, s čimer se ubada že od nekdaj, in združuje svoji dve veliki ljubezni. Atletiko in pravo.

Rožle Prezelj, slovenski rekorder v skoku v višino, je danes, ko svoje pravno znanje, ki ga je pridobil v času aktivne atletske poti, združuje s športom. Ob trenerskem poslu in družini je zato časa za še eno od njegovih ljubezni, kitaro, zelo malo. | Foto: Peter Kastelic/AZS Rožle Prezelj, slovenski rekorder v skoku v višino, je danes, ko svoje pravno znanje, ki ga je pridobil v času aktivne atletske poti, združuje s športom. Ob trenerskem poslu in družini je zato časa za še eno od njegovih ljubezni, kitaro, zelo malo. Foto: Peter Kastelic/AZS

Zdaj že daljnega leta 2001 je postal evropski prvak do 23 let. Od takrat, ko je v Amsterdamu prišel do svoje edine kolajne z največjih tekmovanj, sta minili že skoraj dve desetletji, v katerih se je v njegovem življenju zvrstilo marsikaj. Troje olimpijskih iger in uvrstitev v finale v Pekingu 2008, štiri svetovna in štiri evropska prvenstva, še kup nastopov na največjih dvoranskih prvenstvih, da o državnih naslovih niti ne govorimo. Pa tudi na tisoče ur, ki jih je preživel za knjigo in gulil študijske klopi. Splačalo se je. Danes namreč lahko ugotovi, da je diplomirani pravnik, ki počne natanko to, kar ga veseli.

Njegovi dnevi so dodobra zapolnjeni. Dopoldneve namenja pravu, ki ga združuje s športom. Popoldneve prebija na atletskem stadionu v Kranju, kjer že deset let domuje njegova atletska šola, ki se lahko že pohvali z nekaterimi imeni, o katerih bomo v prihodnosti verjetno še slišali. Čas, ki mu ostane, nameni svoji družini in štiriletni hčerki, ki jo ima s svojo dolgoletno partnerico.

Če ga ostane še kaj več, poprime za kitaro, ki jo igra že od nekdaj. "V zadnjih letih niti nisem smel, da ne bi zbudil hčerkice. Le še redko poprimem za kitaro, saj ni časa. Zmanjka ga tudi za kaj drugega. Morda kdaj najdem urico ali dve za kako pivo s prijatelji, včasih skočim na kolo, to pa je tudi vse. Pravzaprav nimam nobenega hobija, a po drugi strani je moj hobi to, kar delam. Nikoli sploh nimam občutka, da delam, saj v tem uživam," je povedal nasmejani Rožle Prezelj.

Fotografija z zasedanja IAAF julija 2017. | Foto: Getty Images Fotografija z zasedanja IAAF julija 2017. Foto: Getty Images

Največ se ubada s pravicami športnikov, a počne še marsikaj

In kaj počne? Marsikaj. Od marca 2018, ko ga je imenovala prejšnja slovenska vlada na podlagi zakona o športu, je varuh pravih športnikov. Pred tem je to funkcijo, ki je neprofesionalna, opravljal pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenija (OKS). Tesno je povezan tudi z Mednarodno atletsko zvezo (IAAF oziroma po novem World Athletics), pri kateri je bil sprva član komisije atletov IAAF in leta 2016 postal predsednik komisije športnikov. Leta 2018 je za dve leti skočil v novo vlogo, postal je svetovalec vodstva krovne svetovne atletske organizacije. Zdaj je z njo še vedno povezan. Tudi tako, da je član njene posebne delovne skupine, ki se ukvarja z ruskim dopingom, in član komisije, ki je zadolžen za menjavo atletskih državljanstev.

Največ časa nameni boju za pravice slovenskih športnikov. "Ta projekt, ki smo ga zagnali kot prvi in je pionirski tudi v svetovnem merilu, je nastal kot eden izmed ukrepov za izboljšanje družbene odgovornosti na področju športa. Takrat je komisija športnikov pri OKS pripravila postopek izbire, prijavil sem se in bil izbran. To so bili začetki. Naredili smo kar nekaj korakov naprej in stvar je zaživela. Inštitut varuha pravic športnikov so dobro sprejeli, imeli smo veliko primerov. V treh letih okrog sto, če povem iz glave. Potem je prišla nadgradnja v obliki tega, da se je z zakonom o športu ta funkcija prenesla na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, kar je inštitutu dalo dodatno težo in zagon. Letno obravnava dobrih 40 primerov. Zdaj imamo namreč tudi zakonsko podlago. Moja vloga ima večjo težo," pravi nekdanji uspešni skakalec v višino in prvi varuh športnikovih pravic v Sloveniji.

Je prvi varuh športnikovih pravic v Sloveniji. | Foto: Peter Kastelic/AZS Je prvi varuh športnikovih pravic v Sloveniji. Foto: Peter Kastelic/AZS

Športnikom pomaga pojasniti njihove pravice

"Klubom, športnikom in staršem športnikov, ki se obrnejo name, zagotavljam pomoč. Malo poizvem o težavah, ki jih imajo, in jim svetujem, kako se odzvati. Kaj narediti. Pri večini poskrbim za pomoč, največkrat se ta nanaša na prestope športnikov v druge športne organizacije, kdaj tudi posredujem ali pa nastopim kot mediator. Kakšen je značilen primer? Starši se name, na primer, obrnejo glede nadomestil, ki bi jih morali plačati, ko želijo svojega otroka izpisati iz kluba. Jaz jim potem povem, kakšna je pravna podlaga za te zahteve in kaj narediti. Izpisnico morajo dobiti. Vezani so samo na prestopni rok, če ga pravila športne organizacije opredeljujejo. To je že posredovanje. Veliko je svetovanja, ko se kdo name obrne z določenim primerom. Jaz preštudiram pravne zadeve. Pridobim informacije vpletenih strani in potem športniku podam neodvisen nasvet. Dogaja pa se tudi, da poskušam vpletene strani zbližati in najti skupno rešitev. V tem primeru nastopim kot mediator. Nisem pa jaz njihov odvetnik, ki bi jih zastopal na sodišču. Poskušam samo pomagati reševati spore in športnikom pojasniti njihove pravice," se je o svojem delu razgovoril slovenski rekorder v skoku v višino in nekaj besed namenil tudi svoji vlogi, ki jo je imel in jo še ima v mednarodnem atletskem merilu.

Predsednik komisije športnikov na IAAF, svetovalec vodstva ...

Na kongresu EAA aprila 2019. | Foto: Getty Images Na kongresu EAA aprila 2019. Foto: Getty Images "Dve leti sem bil predsednik komisije športnikov na IAAF, zaradi česa sem sodeloval tudi v Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK), pri katerem sem še danes član odbora za nadzor implementacije Deklaracije o pravicah in obveznostih športnikov, ki je del Olimpijske listine. Sem tudi član delovne skupine Russian Task, ki se ukvarja s tem, kdaj bo Ruska atletska zveza izpolnila pogoje za odmrznitev statusa v Mednarodni atletski zvezi in bodo s tem ruski atleti, ki trenutno nastopajo pod statusom nevtralnih atletov, dobili zeleno luč za nastope na velikih tekmovanjih. V okviru IAAF smo se se ukvarjali tudi s spremembo državljanstev, pri čemer se je izkazalo, da gre tudi za trgovanje z ljudmi in manipuliranje s starostjo. Bil sem tudi predsednik komisije športnikov in predstavljal glas atletov v svetu IAAF, pa svetovalec vodstva krovne atletske svetovne organizacije, ki se je po velikih aferah, te so odnesle tudi njenega prejšnjega predsednika Lamina Diacka, modernizirala. Spremenili smo marsikaj. Naredili smo veliko sprememb na organizacijski ravni. Upravljalsko se je IAAF preoblikovala v smeri modernega globalnega podjetja. Zdaj je dela manj. Sem še član komisije IAAF za spremembe športnih državljanstev, v kateri kot neodvisen član soodločam o primerih. Na Mednarodnem olimpijskem komiteju bom vsaj do leta 2022 član odbora za nadzor implementacije Deklaracije o pravicah in obveznostih športnikov. Član delovne skupine za Rusijo pa bom do takrat, ko se bodo Rusi vrnili. Zdelo se je, da se bo to zgodilo kmalu, a se je vse skupaj malo zapletlo. V delovanje IAAF nisem več toliko vpet, a mi vseeno ni dolgčas. Dela je dovolj," se je razgovoril in nekaj besed namenil še o tem, v katero smer gre svetovna atletika.

Atletika je v zadnjih 20 letih močno zaostala za konkurenco

Strinjal se je, da je v veliko slabšem položaju, kot je bila nekoč, ko so bili najboljši atleti in atletinje zvezdniki svetovnega športa, ki jih je poznal vsak. Danes so stvari precej drugačne.

"Nogomet je šel v zadnjih 20 letih v korak s časom in je danes svetlobna leta pred atletiko." | Foto: Peter Kastelic/AZS "Nogomet je šel v zadnjih 20 letih v korak s časom in je danes svetlobna leta pred atletiko." Foto: Peter Kastelic/AZS

"V zadnjih 20 letih so se športi zelo skomercializirali. Nogomet je šel v tem obdobju v korak s časom in je danes svetlobna leta pred atletiko, ki je ta preskok zamudila. Zdaj se bori z lovljenjem vsega, kar je zamudila, a ni lahko. Za prave rezultate bo potrebnega veliko časa. Atletika ima veliko težav. Je zelo kompleksen šport. Diamantna liga, na primer, je v rokah IAAF, a usoda mitingov je v rokah organizatorjev, ki imajo vsak svoj interes. Težava je, ker je teh interesov preveč. Idej in interesov je veliko, a jih je težko usklajevati. To je tudi zelo globalen šport, na katerega imajo številni različne poglede. Afrika povsem drugačnega kot Evropa, na primer. Če bi vsi naredili en korak nazaj in potem tri naprej, bi šlo vse skupaj zelo hitreje, a mislim, da se stvari vseeno premikajo in gredo v pravo smer, toda narediti bo treba še veliko. Nismo na koncu, še zdaleč ne, a nismo niti na začetku," je še povedal nekdanji atlet, ki je petkrat stal na stopničkah v izboru za najboljšega atleta leta. Trikrat na drugem in dvakrat na prvem mestu.

Na življenje po atletski karieri se je pripravljal kar nekaj časa

Ko je atletske copate pospravil v kot, se je srečal z novim načinom življenja, a težav s privajanjem na obdobje po 20 letih treningov in tekem ni imel.

Ni mu bilo lahko združevati kariere vrhunskega atleta in šolo, a to svetuje vsakemu športniku. | Foto: Peter Kastelic/AZS Ni mu bilo lahko združevati kariere vrhunskega atleta in šolo, a to svetuje vsakemu športniku. Foto: Peter Kastelic/AZS

"Ni mi bilo lahko, a mi je ob atletski karieri uspelo priti do diplome na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kar mi je prišlo še kako prav. Če je le mogoče, bi to, da ne pozabi na šolo, svetoval vsakemu športniku. Ravno zaradi tega je bilo meni, ko sem se leta 2014 odločil, da je dovolj, veliko lažje. Na življenje po atletski karieri sem se pripravljal kar nekaj časa. Še ko sem tekmoval, sem začel unovčevati tudi svoje pravno znanje in izkušnje, ki sem jih kot atlet dobil. Najprej sem malo pomagal pri komisiji športnikov s Primožem Kozmusom, potem so se začele stvari sestavljati in sledile so funkcije, o katerih sva govorila. Ko 20 let delaš samo eno in isto, je potem težko, ko je tega kar naenkrat konec. Sploh če nimaš izobrazbe," je opozoril na neugodne življenjske trenutke, ki doletijo številne športnike, in ob tem povlekel vzporednice s slovensko atletiko.

Težave, ki športnike doletijo ob koncu njihovih tekmovalnih poti

"Vsa čast našim atletom in atletinjam, ki dosegajo odlične rezultate, imamo tudi odlično trenersko znanje, a mislim, da nimajo pravih pogojev. Šele zdaj, ko stvari gledam z drugega zornega kota, vidim, da nimajo prave podpore. Luka Janežič, če omenim samo njega, je vrhunski atlet, a ima od atletike komaj kaj. Toliko, da lahko trenira in za sprotno življenje. V svoje rezultate vlaga 24 ur sedemkrat na teden in je zelo uspešen, a od tega nima prav veliko. Zdi se mi, da bi morale biti stvari bolje organizirane. Atleti in atletinje bi morali imeti večjo podporo tako za to, da izpolnijo svoje potenciale, kot tudi za to, da jim kaj ostane za obdobje po koncu športne poti," se je razgovoril.

Ko preneha z aktivnim ukvarjanjem z vrhunskim športom, lahko športnik pride pred zid, zato je vedno dobro, če ima izobrazbo, svetuje svojim športnim kolegom. | Foto: Peter Kastelic/AZS Ko preneha z aktivnim ukvarjanjem z vrhunskim športom, lahko športnik pride pred zid, zato je vedno dobro, če ima izobrazbo, svetuje svojim športnim kolegom. Foto: Peter Kastelic/AZS

"Jaz sem študiral, a medtem ko so moji študijski kolegi pri 23, 24 letih diplomirali in začeli opravljati prakso, nabirati izkušnje, sem jaz tekmoval in treniral. Pri 34 letih sem vstopil na trg dela. Ob družini si nisem mogel privoščiti, da bi delal zastonj in na ta način nabiral izkušnje, na uspešno odvetniško pot nisem mogel računati. Na koncu se je zame sicer izšlo dobro, saj sem imel tudi nekaj sreče. Bil sem ob pravem času na pravem mestu. Dobro je seveda tudi to, da sem imel izobrazbo, diplomiral sem z odliko, a vprašam se, kaj je s tistimi, ki te sreče niso imeli. Na športnike, ki končajo svojo pot, bi morali biti bolj pozorni. Bolj bi morali skrbeti za to, da se normalno vključijo v družbo, potem ko nehajo tekmovati in nastopati," je opozoril na stanje slovenske atletike, v kateri svojo vlogo igra tudi sam.

Z AZS ne sodeluje, a vseeno skrbi za prihodnost atletike pri nas

Ne na Atletski zvezi Slovenije, s katero nima stikov, ampak v svoji atletski šoli, ki ima sedež v Kranju, deluje pa še v številnih drugih mestih. Tudi z njo in predvsem z načinom dela, ki ga ima, poskuša slovenskim atletom in atletinjam omogočiti razvoj. Ne samo atletski, ampak tudi življenjski.

Na svojo atletsko šolo, ki jo ima od leta 2010, je zelo ponosen. | Foto: Peter Kastelic/AZS Na svojo atletsko šolo, ki jo ima od leta 2010, je zelo ponosen. Foto: Peter Kastelic/AZS

"Imamo nekaj manj kot 300 otrok, ki trenirajo v Tržiču, Kranju, Šenčurju, v Cerkljah na Gorenjskem, Naklem in Komendi. Združujemo pet klubov in se trudimo za razvoj atletike. Naša ideja je, da otrokom na podeželju ponudimo enake možnosti, kot jih imajo tisti v mestih. Naše delo je prepoznal tudi IAAF v sklopu projekta Athletics for a better world (atletika za boljši svet, op. p.). Kot projekt, ki ne dela samo za vrhunski šport, ampak tudi za družbeno odgovornost športa. Začeli smo leta 2010, imamo širok kader. V delo vključujemo tudi številne nekdanje atlete in poskušamo prenesti znanje na mlajše generacije. Trenerskega znanja slovenski atletiki res ne manjka. Sodelovali smo tudi z nogometnimi klubi. Temeljna ideja je, da se otrokom omogoči atletski in življenjski razvoj. Za tiste, ki se želijo z atletiko ukvarjati rekreativno, je super. Letos, denimo, na naši šoli začenjamo z novim projektom Šport'n Freesytle, v katerem se bodo lahko otroci ukvarjali z različnimi športi. Ne bo tekmovanja, šlo bo za čisto zabavo. Tistim, ki želijo vrhunsko atletiko, pa moramo ponuditi čim boljše možnosti za razvoj in ob tem paziti tudi na družbeno odgovornost. Pri nas so vsi otroci pri osmih letih fiziatrično pregledani in imajo opravljen EKG. Delamo tako, kot delajo v najboljših profesionalnih klubih. Imamo zdravnike, več kot deset trenerjev s pogodbami. Ne zaradi denarja, saj ga ni veliko, ampak predvsem s pomočjo entuziazma in pomoči ljudi, ki nam pomagajo zastonj. Moje delo v klubu je bolj trženjsko in organizacijsko. Ob tem delam kot trener. Vsak dan, šestkrat na teden sem dve ali tri ure na stadionu," se je razgovoril nekdanji atlet in danes trener, ki se lahko pohvali tudi z izjemno nadarjeno Lio Apostolovski.

V njegovi atletski šoli je nekaj zelo zanimivih imen

Dvajsetletna skakalka v višino, hčerka nekdanjega slovenskega rekorderja v višino in zdaj uspešnega poslovneža, lastnika trgovinske verige z obutvijo Mass, Saša Apostolovskega, je letos preskočila 192 centimetrov in popravila državni rekord za mlajše članice.

V družbi najboljše članice njegove atletske šole, izjemno obetavne skakalke v višino Lie Apostolovski. | Foto: Peter Kastelic/AZS V družbi najboljše članice njegove atletske šole, izjemno obetavne skakalke v višino Lie Apostolovski. Foto: Peter Kastelic/AZS

"Je ena od najbolj perspektivnih slovenskih atletinj, ki lahko postori še marsikaj. Ali ji bo to uspelo, bomo videli. Ima izjemne fizične sposobnosti, živi za atletiko in je zelo pridna. Stoodstotno je predana atletiki. Z atletiko se je začela ukvarjati malce pozno, tako da malo zaostajamo s tehniko, a ima izjemen potencial. Težko je reči, kam bo prišla, a zagotovo je najin cilj, da osvoji kako medaljo na največjih tekmovanjih in tudi državni rekord Britte Bilač, 200 centimetrov. Cilji morajo biti vedno najvišji. Če ni tako, potem nima smisla, da se ukvarjaš s športom. Ona postaja tudi nekakšen obraz naše šole, ki je vzor vsem preostalim nadobudnim atletom in atletinjam. Ni jih malo v našem klubu, ki so zelo uspešni in uspešne. Katjuša Jordan Nadizar je bila leta 2019 najboljša pionirka v Sloveniji. Hana Grobovšek je bila državna podprvakinja med mlajšimi članicami v teku na 1.500 metrov. Reprezentantke in večkratne državne prvakinje so tudi Lana Andolšek, Katarina Sabothy Polenec, Eva Boltežar in Lucija Kropar," je o atletinjah, ki trenirajo v njegovem klubu, ponosno razlagal nekdanji atlet, ki se od leta 2004, ko mu je uspelo preskočiti 231 centimetrov, ponaša z nazivom slovenski rekorder. Osem let pozneje, leta 2012, je preskočil še centimeter več in poskrbel za rekord 232 centimetrov, ki traja še danes.

V Ljubljani raste fant, ki bi mu utegnil "ukrasti" rekord

Sandro Jeršin Tomassini je največji up slovenske atletike. | Foto: Atletska Zveza Slovenije Sandro Jeršin Tomassini je največji up slovenske atletike. Foto: Atletska Zveza Slovenije Prav lahko se zgodi, da ne bo več dolgo. Slovenska atletika je namreč poskrbela za njegovega naslednika. Čudežnega atletskega dečka iz Ljubljane Sandra Jeršina Tomassinija, ki je pri komaj 16 letih preskočil kar 222 centimetrov.

"To je vrhunski rezultat in super za slovensko atletiko. Fantu je treba omogočiti, da čim prej skoči državni rekord. To je velika priložnost za slovensko atletiko, da se z njim uveljavi v mednarodnem merilu. Je velik talent, o tem ni niti najmanjšega dvoma. Upam, da bo ta svoj talent unovčil. Trening, strokovno delo in pogoji morajo biti na najvišji ravni, saj tako nadarjenega atleta ne vidiš vsak dan. Potencial vsekakor ima. Ima zelo lepo tehniko, upam, da ne bo imel poškodb. Zdaj bo moral delati, da napreduje in izkoristi svoj potencial, a bo vse težje. Višje greš, težje je. Sam sem deset let treniral za en samcat centimeter," je o največjem upu slovenske atletike, ki je v svoji starostni kategoriji z naskokom najboljši na svetu, povedal njegov predhodnik in nekaj besed namenil tudi pečatu, ki ga je v kraljici športov pustil sam.

Na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu se je uvrstil v finale skoka v višino. | Foto: Reuters Na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu se je uvrstil v finale skoka v višino. Foto: Reuters

Če bi skakal danes, bi bil verjetno precej uspešnejši

"Ko gledam nazaj, moram biti zadovoljen. Več kot desetletje sem nastopal na največjih tekmovanjih, na katera se ni lahko uvrstiti. Bil sem evropski prvak do 23 let, bil sem šesti na mladinskem svetovnem prvenstvu, tudi deveti na evropskem dvoranskem prvenstvu in 12. na svetovnem prvenstvu v dvorani. Ponosen sem tudi na finale olimpijskih iger. Resda kolajne z največjih članskih tekmovanj nisem prinesel, a je treba ob tem povedati, da bi bilo danes morda drugače. Vemo, kaj se je dogajalo v vzhodnem bloku, od koder so v mojem obdobju prihajali številni najboljši skakalci na svetu. Če bi moje rezultate na velikih tekmovanjih ponavljal zdaj, bi morda lahko dosegel več. Tudi medaljo. Je pa tako, da je realizacija uspehov odvisna od 1.001 dejavnika. Da ti uspe, se mora sestaviti vse. Meni se za medaljo ni, a sem s tem, kar sem dosegel, vseeno zadovoljen," je še povedal eden od najboljših slovenskih atletov svojega obdobja, ki je še bolj kot z dosežki zadovoljen z življenjskimi izkušnjami, ki mu jih je dal šport.

Nad svojim življenjem se ne more pritoževati

"Atletika mi je dala predvsem vrednote, delavnost. Skok v višino je sploh specifična disciplina. Na koncu si namreč vedno neuspešen. Letvico vedno podreš. To ti daje možnost, da se poglobiš sam vase in se boriš. Da ne odnehaš. Priučil sem se organiziranosti in tega, da po vsakem padcu lahko vstaneš. Mislim, da sem tudi zaradi tega izkoristil priložnosti, ki sem jih dobil. Denarja ni bilo veliko, a mi je atletika dala marsikaj drugega. Ponosen sem, da sem bil atlet, in ponosen sem, da sem v atletiko vpet tudi danes. Ob tem jo povezujem s svojo drugo ljubeznijo, s pravom. Ne, nad tem, kako živim, se res ne pritožujem," je povedal zgovorni Gorenjec in za konec dodal, da je leta 2018 zagnal tudi Inštitut za pravo in šport, ki za zdaj še ni v celoti zaživel, a upa, da se bo to v prihodnosti spremenilo.

Z življenjem je zadovoljen in nanj gleda z nasmehom. | Foto: Peter Kastelic/AZS Z življenjem je zadovoljen in nanj gleda z nasmehom. Foto: Peter Kastelic/AZS

Upa, da bo nekoč zaživel še en njegov projekt

"Upam, da se bo šport v Sloveniji pravno uredil. S tem bi preprečili različne zlorabe in poskrbeli za to, da bi bile stvari v športu bolj pregledne. Vidimo, kakšne vse afere so se v nogometu, atletiki in še kje zgodile v svetu v zadnjem obdobju. Športnike je treba zaščititi. Upam, da bodo zveze in klubi v tem videli dodano vrednost. Namen je, da bi jim pomagali za dostopno ceno in bi jim omogočili specializirane pravne storitve. Za zdaj je to še v povojih, saj nimam dovolj časa. Denarja ni, sam pa vsega ne morem opraviti. Upam, da bo ta projekt nekoč zaživel," je sklenil še eden v nizu slovenskih športnikov, ki je dokazal, da sta vrhunski šport in izobrazba združljiva.

Ne samo to. Dokazal je tudi, da so lahko športniki pri obeh odlični. Na atletskih stadionih je on zagotovo bil, spadal je med najboljše na svetu. Tudi v študijskih klopeh je (bil) med boljšimi. Na pravni fakulteti je namreč diplomiral z odliko, a se pri tem ni ustavil. Študij prava bo končal šele zdaj in kmalu postal doktor prava. "Ravno prihodnji teden bom oddal doktorsko nalogo," je povedal in dodal, da bo zdaj več časa za nekatere projekte, ki jih še ima v glavi. Čestitke in srečno!