Matic Osovnikar: Vsak dan grem z veseljem v ordinacijo

Matic Osovnikar je atletsko kariero končal julija 2012, potem ko se mu ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Londonu. Kaj bo počel, ko bo šprintarice obesil na klin, ni bilo nikdar vprašanje, saj se je med športno kariero izšolal za zobozdravnika, njegova mama pa je že imela zasebno ordinacijo, ki je čakala tudi na delo njenega sina. A kljub temu je bil prehod vse prej kot lahek.

"Vedno je šok, tudi pri meni je bil, kljub jasni viziji" Vsak dan pride rad v ordinacijo. Foto: www.osovnikar.com

"Čeprav sem imel jasno vizijo o tem, kaj bom počel po končani športni karieri, je bil tudi zame to šok. Še večji šok je, če te vizije nimaš, ali pa je ne moreš uresničiti. Sam sem vedel, kaj bom počel, še preden sem postal uspešen športnik. Usmeril sem se v študij, ki mi je bil zanimiv, poleg tega pa smo imeli doma tudi zasebno ordinacijo. Ves čas sem vedel, kaj me čaka," pravi slovenski rekorder v teku na 100 (10,13 – Osaka SP 2007) in 200 (20,47 – Atene OI 2004) metrov.

Odločitev o koncu kariere je za vsakega športnika težavna. Čeprav šport spremljajo hudi napori in velika pričakovanja, se je Osovnikar zavedal, da ga v novem poklicu čaka drugačne vrste stres.

"Veliko sem razmišljal, kdaj je primeren trenutek, da naredim rez in neham početi nekaj, kar me res veseli. Vedel sem, da zdravniški poklic ni nekaj preprostega, še posebej, če se ga lotiš precej pozno. Sam sem imel med študijem in delom velik premor. Začelo me je mučiti, kako bo to videti. Vedel sem, da s časom znanje plahni, če ni prakse. Začetki so bili kar precej stresni," se velike spremembe v življenju spominja danes. Delati je začel le dober mesec po zadnji tekmi: "Ni bilo smisla čakati, veliko sem se moral naučiti. Še danes se učim, prav vsak dan."

O tem, ali ga pacienti prepoznajo:

V prvem letu je sledila tudi fizična sprememba. Izgubil je slabih deset kilogramov teže: "Šele potem vidiš, kje si bil nekoč. Pričakuješ, da boš ostal na neki ravni pripravljenosti, a ni ne časa ne motivacije za redni trening."

Smučanje, gorsko kolo, jadranje na deski

Še vedno poskuša ostati čim bolj fizično aktiven, a šprint je zamenjal za druge športe. Pozimi uživa v smučanju, poleti pa kolesari in uživa v jadranju na deski. Občasno še vedno zaide na ljubljanski atletski štadion v Šiški, saj z družino stanujejo blizu, zato mu je najbolj priročno za trening moči v utežarni.

Zadnje tekme se dobro spomni, pompa si ni želel

Osovnikar, ki je med drugim osvojil sedmo mesto na svetovnem prvenstvu leta 2007 v Osaki in bron na evropskem prvenstvu v Göteborgu leta 2006, je tekmovalo kariero sklenil 28. julija 2012 na mitingu v italijanski Gorici. Te tekme se dobro spominja.

O tem, ali so ga zanimale trenerske vode:

"Moja zadnja tekma je bila na manjšem mitingu v Gorici, kjer sem tudi zmagal (10,62). Vedel sem, da je zadnja tekma. Tekmovat sem šel z dobrimi občutki in brez pričakovanj. Dobro se mi je vtisnila v spomin. Nekateri prijatelji so me prišli pogledat, potem pa smo šli skupaj na večerjo. Bil je lušten dan," se spominja dogodkov izpred slabih petih let.

Njegov dolgoletni trener Albert Šoba je menil, da bi si njegov varovanec zaslužil poslovilno tekmo v okviru ljubljanskega mitinga, a se mu je ta le zahvalil za idejo.

Atletiko, predvsem šprint, še podrobno spremlja

S spremembo poklica zanimanje za atletiko ni usahnilo. Predvsem na začetku je bilo precej težko. "Nekaj časa sem imel glavo še povsem v atletiki. Še vedno se imaš za tekmovalca in se primerjaš s tistimi, ki tekmujejo, gledaš velika tekmovanja in si misliš, da bi lahko bil tudi sam zraven. Zdaj, po petih letih je drugače. Postopoma postaneš gledalec, navijač. Glede šprinta še danes želim vse vedeti. Spremljam nove atlete, ki prihajajo, poskušam predvideti, kdo bi lahko bil dober. V živo večino stvari zamudim, a si pogledam posnetke, če je le mogoče," pravi 37-letni Osovnikar, ki nikdar ne bo pozabil brona na evropskem prvenstvu leta 2006 in sedmega mesta s svetovnega prvenstva v Osaki leta 2007.

Občasno še zaide na atletski štadion v Šiški. Foto: Peter Kastelic

Družba na štadionu in reprezentančne tekme

Omenjena dosežka bosta zagotovo ostala v spominu, a niso le rezultati tisti, ki ostanejo: "Podelitev medalj, občutki, ko ti nekaj uspe, to je res nepozabno, a so še druge stvari, ki so morda še pomembnejše – družba na štadionu in reprezentančne tekme. Ekipa, reprezentanca, priprave, to so vedno najlepši spomini."

Ne gane ga, tudi če bo tečen starček

Pa vendarle je njegov finale na svetovnem prvenstvu v teku na 100 metrov, ko se je po več kot dveh desetletjih kot prvi belec prebil med najboljšo osmerico, izjemen dosežek, ki ga bo težko še kdo ponovil. "Zavedam se, da sem izkoristil priložnost, prav takrat tekel rekorde. Tudi če bi bil v naslednjih letih še boljši, tega verjetno ne bi ponovil, ker so vsi zelo napredovali. Ko sem dve leti pozneje na tribuni gledal finale v Berlinu, kjer je Bolt postavil tudi svetovni rekord, so mi šle kocine po konci ob misli, da sem tudi sam enkrat tekel v finalu. Vem, da bom lahko čez leta ponosno razlagal, da sem tekel v finalu svetovnega prvenstva, in to me veseli. Žena me sicer zbada, da ne bom tisti zateženi starček, ki vsakemu to razlaga, a me ne gane. Imam vso pravico, pa četudi bom tečen," še doda v smehu.

Utrinek iz finala v Osaki leta 2007. Foto: Reuters

Z družino, ženo in dvema fantoma, Aljažem in Žigo, živijo v Ljubljani, vsak dan pa se vozi na delo v Škofjo Loko, kjer stoji Zobozdravstveni center Osovnikar. "Center se je v zadnjih letih precej razširil. Mama je začela sama, danes pa je več kot 20 zaposlenih. Dela je vedno dovolj, še zmanjkuje časa za organizacijske stvari. Treba je usklajevati urnike s pacienti, včasih delamo tudi ob sobotah, a grem z veseljem vsak dan v ordinacijo. Zagnan sem od začetka, za vsako stvar se zmotiviram. Več ko znaš, večji užitek je delati, ker bolj obvladaš svoje delo," je še za konec dejal naš sogovornik.

O delu v ordinaciji: