Lužniki, eden najmogočnejših športnih kompleksov na svetu

V njem so med drugim gostili tudi olimpijske igre leta 1980, znamenite Spartakiade pred olimpijskimi igrami, na katerih so izbirali olimpijce "Zbornaje komande", leta 2008 pa je glavni stadion v Lužnikih gostil tudi finale lige prvakov med ekipama Manchester United in Chealsea, za kar so v parku postavili tudi spomenik.

Zgrajen sredi petdesetih v zelenem pasu Moskve Odločitev o gradnji športnega kompleksa Lužniki je sprejela vlada ZSSR konec leta 1954, potem ko so ugotovili, da ob vse večjih uspehih sovjetskih športnikov v Moskvi nimajo ustreznih športnih objektov za vadbo in organizacijo velikih športnih tekmovanj. Arhitekti, ki so jim zaupali to nalogo, so kot ustrezno prizorišče izbrali zeleno območje z dovolj velikim zemljiščem, obkroženo z reko Moskvo, v severozahodnem delu mesta, ki je moralo biti blizu središču Moskve in s katerim bi bilo povezano z dobrimi transportnimi linijami. Športni park so uradno odprli 31. julija 1956, od takrat pa je doživel nekaj večjih prenov. Predvsem za olimpijske igre leta 1980, zadnjo večjo pa leta 1997 ob 850-letnici Moskve, ko so temeljito obnovili glavni štadion, ki mu je grozilo, da zaradi strogih predpisov Uefe in Fife ne bo mogel več prirejati uradnih mednarodnih nogometnih tekem.

Prizorišče olimpijskih iger leta 1980 Lužniki se razprostirajo na območju, velikem 153 hektarjev, na njem pa so številni objekti za različne športne panoge: glavni štadion, ob njem pa še mala športna arena za košarko, rokomet, odbojko, hokej, dvorec športa za tekmovanja v boksu, gimnastiki, drsanje itn., plavalni bazen, 8 standardnih in 4 manjša nogometna igrišča, tri atletska in 36 teniških igrišč, ob tem pa še hotel, medicinski center ter številne restavracije in bari.

Središčno mesto zavzema glavni štadion z uradnim imenom Boljšaja sportivnaja arena (Velika športna arena), na katerem bodo tudi tekmovanja ob svetovnem prvenstvu v atletiki. Na njem so pripravili tudi odprtje sicer okrnjenih olimpijskih iger leta 1980, zaradi bojkota ZDA in še nekaterih zahodnih držav. Takrat je na tem štadionu celjski atlet Rok Kopitar v olimpijskem finalu teka na 400 metrov z ovirami dosegel izvrstno 5. mesto.

O mogočnosti Lužnikov govorijo številke O velikosti in mogočnosti glavnega štadiona Lužniki največ povedo številke: podoben obliki elipse ima dimenzije 301 krat 240 metrov, na njem je 78.360 sedišč, ki so v celoti pokrita s streho širine 63,5 metra in težko 15 tisoč ton. Nogometno igrišče, s sistemom za ogrevanje, meri 105 krat 68 metrov in je prekrito z umetno travo zadnje generacije. Pod zahodno tribuno je na voljo tudi osem stometrskih atletskih stez in deset mest za skoke, sicer pa je pod tribunami štadiona še 15 telovadnic za različne športne discipline, boks, odbojko, težko atletiko, mali nogomet, aerobiko, namizni tenis itn. VIP-prostori na štadionu zavzemajo več 1500 mest ter 1000 kvadratnih metrov za restavracije in "hospitaliy" za povabljence. Okrog štadiona je prostora za parkiranje okrog 400 avtobusov, lahko med drugim preberemo na uradni spletni strani olimpijskega parka Lužniki.

Za delov pišočih novinarjev je na štadionu v običajnih razmerah, ko gre na primer za nogometne tekme pokala UEFA, na voljo 350 mest, za televizijske in radijske reporterje pa 40, ki lahko uporabljajo tudi tri studie in tiskovno središče, veliko 150 kvadratnih metrov.

Tudi rekreacijsko središče, muzej in znamenitost Na ogromni ploščadi pred štadionom stoji velik Leninov spomenik, okrog katerega vijugajo deskarji, ob njem pa je park, primeren za rekreacijski tek ter druge športne aktivnosti in kjer si je mogoče odpočiti po hoji po neskončnih moskovskih avenijah, prospektih in ulicah. Za Leninovim spomenikom pod vzhodno tribuno je Muzej športa, ki ima svojo izpostavo tudi na postaji metroja Vrabčevi hribi (Vorobijevi gora), od koder se ponuja lep razgled na stadion Lužniki. Še lepši pa je nekoliko višje, na razgledni ploščadi (kjer je tudi skakalnica), priljubljenem shajališču domačinov in turistov, kamor prihajajo na panoramske oglede Moskve.