Rok Viškovič

Petek,
29. 5. 2015,
21.28

Osveženo pred

10 mesecev, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

1

Natisni članek

Natisni članek

Britta Bilač Sobotni intervju Sobotni intervju Brigita Bukovec Borut Bilač Srdjan Djordjević

Petek, 29. 5. 2015, 21.28

10 mesecev, 2 tedna

Britta Bilač: Ne hodim naokoli in razlagam, da sem bila evropska prvakinja

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

1

Nemka, ki je v nekaj letih na lastni koži občutila tri različne politične režime in Sloveniji prinesla nekatere izmed prvih večjih športnih uspehov, Britta Bilač, zagotovo ni nostalgik.

"Ne, sploh ne. Vse medalje in priznanja imam spravljene v škatli. Odprla sem jo le, ko sta me, naj jima razkažem, kaj vse sem osvojila, prosila otroka. Sem to, kar sem zdaj, s preteklostjo in s spomini se ne obremenjujem," pravi ponosna mamica dveh otrok, ki jo je v Slovenijo na začetku devetdesetih let preteklega stoletja prinesla ljubezen. Nekoč uspešna atletinja, rojena v Saalfeldu leta 1968 v takratni Vzhodni Nemčiji, je bila poročena z nekdanjim uspešnim skakalcem v daljavo Borutom Bilačem. Slovenski atletiki je prinesla prvo medaljo z velikih tekmovanj. Slovenska rekorderka v skoku v višino je bila leta 1994 zlata na evropskem prvenstvu v Helsinkih. Sloveniji je priskakala še srebro z dvoranskega svetovnega prvenstva leta 1995, dve leti pred tem je bila zlata tudi na sredozemskih igrah. Ko je še nastopala za Vzhodno Nemčijo, je bila leta 1990 srebrna na evropskem dvoranskem prvenstvu. Še vedno je videti mladostno, kot da se je z atletiko prenehala ukvarjati pred letom ali dvema. "To so geni, s športom se namreč sploh ne ukvarjam več. Moj zdajšnji hobi je vrtnarstvo. Malce smešno, a v njem res uživam. Ko uredim vrt, in na njem popijem kavico, najdem svoj mir," je dejala zdajšnja zaposlena na Atletski zvezi Slovenije, zadolžena je za vodenje projektov in prodajo, in se glasno zasmejala. V uro dolgem pogovoru je bilo takšnih trenutkov več. Njen iskren smeh je nalezljiv, zato sproščenega vzdušja ni manjkalo.

Kako ste pristali v atletiki in pri skoku v višino? V Vzhodni Nemčiji nas je bilo le 17 milijonov, zato je bilo treba delati zelo dobro, če si hotel izluščiti vse talente. Imeli smo zelo dober sistem, kako otroke usmeriti v tisto, za kar so nadarjeni. Tako so me najprej, ker so ugotovili, da se dobro gibljem, usmerili v balet, pozneje tudi v rokomet, na koncu pa sem pristala v atletiki.

Zgodilo se je v četrtem razredu osnovne šole, o atletiki takrat nisem vedela nič, a je bilo zelo zabavno. Malo smo tekli, malo skakali in malo metali. Potem so hitro ugotovili, da sem najbolj nadarjena za skok v višino, saj sem bila zelo visoka in imela zelo hiter odriv.

Toda do 15. leta sem trenirala vse, nastopala sem tudi v sedmeroboju, saj se takrat ni dogajalo, da bi se prezgodaj usmeril le v eno disciplino, kar je danes pogost pojav.

V sedmem razredu so me povabili v športno gimnazijo, na kateri je bil poudarek na treningih. Tri ure šole, trening, kosilo, spet šola in za konec trening. Tam smo bili vseskozi na očeh strokovnjakov, ki so nas spremljali. Ker smo bili v tej šoli, smo imeli nekaj privilegijev, a če nisi bil dovolj dober, si se vrnil nazaj na navadno šolo. Tako se je začela moja atletska pot.

V šolo ste hodili skupaj s Heike Drechsler, eno izmed najboljših evropskih atletinj vseh časov. Večkratno olimpijsko, svetovno in evropsko prvakinjo v skoku v daljino, ki je medalje osvajala tudi v šprintu. Kakšna je bila? Bili sva prijateljici, bila je zelo prijetna, ni bila vzvišena. Pa čeprav je bila že takrat res neverjetno dobra. Imela je status zvezdnice, a se ni tako vedla. Trenirala je kot konj, dosegala je nore rezultate. Dobro sva se razumeli, še zdaj sva občasno v stikih. Ravno letos se bova spet videli, ko bomo imeli v Nemčiji srečanje nekdanjih dijakov gimnazije, ki smo jo obiskovali.

Mladost ste preživeli v Vzhodni Nemčiji. Kako se spominjate časov socializma? Imela sem zelo srečno otroštvo. Nikoli me ni skrbelo, da bi mama izgubila službo, da doma ne bi imeli kaj jesti. Tudi po ulicah sem se, ko smo se pozno ponoči vračali s tekmovanj, povsem sama sprehajala čez polovico mesta, a me ni bilo strah, da bi se mi lahko kaj zgodilo. Za odraščanje, za življenje je bilo takrat odlično.

Kako je bilo v takratnem režimu poskrbljeno za športnike? Odlično. Šport je bil eden od redkih načinov, da se izkažeš in izstopiš. Da nisi le del množice. Športniki smo tudi potovali v tujino. Če si bil navaden delavec, kot so bili moji starši, si tega nisi mogel privoščiti. Hodili smo na tekme, na priprave.

Tisti res najboljši, kot je bila Drechslerjeva, so bili deležni tudi številnih privilegijev. Dobili so stanovanje, avto in podobne dobrine. Jaz sem bila takrat še premlada, zato na kaj takega nisem mogla računati. Atletika je bila zelo priljubljena, uspešni atleti in atletinje so bili zelo spoštovani.

Novembra 1989 je padel Berlinski zid, leto za tem je država prenehala obstajati, pridružila se je Zvezni republiki Nemčiji. Ste spremembe hitro občutili? Praktično čez noč so iz Nemčije prihrumeli k nam, saj so videli priložnost za zaslužek in to seveda izkoristili. Vse se je hitro spremenilo, ponudba v trgovinah in tako naprej. Bilo je noro in zelo zanimivo. Malce nas je bilo tudi strah, saj nismo vedeli, kaj se bo zdaj zgodilo, predvsem pa smo bili vznemirjeni, saj smo vedeli, da gremo lahko kamorkoli. Sicer pa je sprememba zame prišla ravno v pravem trenutku. Stara sem bila 20 let, končala sem šolanje, potem pa se mi je odprl svet in odšla sem ven.

Leta 1990 ste dosegli prvi odmevnejši uspeh. Na dvoranskem evropskem prvenstvu v Glasgowu ste bili drugi. Kaj je to pomenilo takrat? Bilo je noro in povsem nepričakovano. Že to, da sem se sploh uvrstila na prvenstvo. Res je, da mi je šlo tisto zimo iz tekme v tekmo bolje, izboljševala sem rekorde. Ljudje, ki so o tem odločali, so rekli, da gre moja rezultatska krivulja navzgor, zato so mi ponudili priložnost. To sem potem izkoristila.

Bilo mi je res lepo. Teden dni smo bili na Škotskem, bili smo v hotelu, trenirali in se pripravljali. Potem je prišlo tekmovanje, velik uspeh. To, da sem bila druga, je bilo zame nekaj nepredstavljivega.

Potem ste se preselili v Slovenijo. Kako ste se znašli? Ni bilo preveč težko, saj je bilo tukaj precej podobno. Država je šele nastajala, časi so bili drugačni. Tudi v Sloveniji takrat, ko sem prišla, še ni bilo prav veliko dobrin. Leta 1991, 1992 smo hodili nakupovat v Italijo in v Avstrijo. Je pa res, da stvari niso bile več nedosegljive.

Jezika sem se hitro naučila in moram priznati, da ni bilo težko. Tudi s preostalimi zadevami nisem imela težav. Miselnost Slovencev je tako ali tako podobna tisti, ki jo imajo Nemci. Tako Slovenci kot Nemci radi opravljajo, oboji so nevoščljivi, oboji se radi tožarijo za vsako figo in morajo imeti večji avto od soseda. To je povsem enako. Miselnost je podobna.

O Sloveniji pred tem niste vedeli veliko? Čisto nič. Preden sva se z Borutom spoznala, tudi o Jugoslaviji nisem vedela čisto nič. V šoli se o tem nismo učili. Še danes se zabavamo, ko se spomnim, da smo imeli v osnovni šoli v petem razredu zemljevid, na katerem je bila Vzhodna Nemčija, okoli nje pa je bilo vse sivo. Od državne meje naprej je bilo za nas konec vsega. Potem, v višjih razredih, smo se učili še o Rusiji in Poljski, vse preostale države smo pustili ob strani. Verjetno so si mislili, da je bolje, če o tem, kaj se dogaja za mejo, ne vemo preveč.

Smo vas Slovenci lepo sprejeli? Da, zelo lepo. Vedno sem imela občutek, da ste me sprejeli z odprtimi rokami. Vsaj jaz sem bila obdana s takšnimi ljudmi. Nikoli nisem imela občutka, da sem nezaželena, ker sem iz tujine. Prej nasprotno. Imela sem občutek, da so ljudje veseli, ker sem se odločila priti v Slovenijo.

Leta 1992 ste v dresu Slovenije prvič nastopili na velikem tekmovanju in na evropskem dvoranskem prvenstvu v Genovi pristali na četrtem mestu. Takrat se mi je medalja za las izmuznila. Polovica leta pred tem je bila zelo divja. Hodila sem na intenzivni tečaj slovenščine, ob tem sem se morala privaditi na novo okolje za trening, ki je bilo veliko slabše od tistega, na katerega sem bila navajena.

Kolikor se spomnim, je Slovenija tik pred zdajci sploh dobila dovoljenje, da lahko nastopi. Sama sem potni list dobila dva dni pred odhodom na tekmovanje. Spomnim se, da smo v Genovi spali na velikih ladjah, tam sem srečala veliko atletov iz Nemčije, s katerimi sem včasih tekmovala. Bilo je lepo. Škoda le, da nisem prišla na stopničke.

Poleti so sledile olimpijske igre, na katerih je sodelovala Slovenija. V kvalifikacijah ste nastopili odlično, v finalu veliko slabše in pristali na 14. mestu. To je bilo moje prvo res veliko tekmovanje. Spomnim se, da je bilo pred odhodom veliko negotovosti, saj nismo imeli niti opreme, ničesar. Dva tedna v olimpijski vasi sta bila zelo naporna, bilo je tudi zelo vroče.

Vseskozi smo bili v središču dogajanja, vseskozi so bile okoli nas takšne in drugačne zabave, novinarske konference, v živo smo srečevali ljudi, ki smo jih prej videvali samo na televiziji, in tako naprej. Nismo imeli miru. V olimpijski vasi so bili bloki, tam so bili tudi Kubanci, ki so na okna vsak večer postavili zvočnike, nabijali glasbo in prirejali nore zabave. Sploh nismo mogli normalno spati.

Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da pač nisem bila pripravljena za finale. V kvalifikacijah mi je še šlo, ker sem si tako zelo želela nastopiti v finalu, a za tega mi je očitno zmanjkalo energije. Vso sem izčrpala že pred tem.

Sicer pa sem se dobro vklopila v reprezentanco in bila ponosna, da sem imela trenirko Slovenije in predstavljala takrat zelo mlado državo.

Leta 1993 ste Sloveniji prinesli prvo medaljo. Zmagali ste na sredozemskih igrah v Narbonnu. Tiste igre v Franciji mi niso pomenile prav veliko, saj tega tekmovanja pred tem sploh nisem poznala. Za mene so bile pomembne olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva. Drugo me ni zanimalo. Je bilo pa lepo, ko sem prišla v Slovenijo in videla, da ljudem to nekaj pomeni.

Leto 1994 je bilo za vas sanjsko in zagotovo najboljše od vseh. Na mitingih ste zmagovali kot po tekočem traku, vrhunec pa je prišel na evropskem prvenstvu v Helsinkih, kjer ste preskočili 200 centimetrov in postali evropska prvakinja. Kaj se je takrat spremenilo, da ste poskrbeli za tako velik preskok? Pozimi sem imela veliko težav z Ahilovo tetivo, a sva skupaj s trenerjem Srdjanom Djordjevićem bolečine uspešno krotila. Trenirala sem le takrat, ko me ni bolelo. S trenerjem sva tudi poskrbela za nekaj tehničnih popravkov, med drugim sem skrajšala zalet. Začela sem skakati iz šestih korakov. Pozimi mi je šlo odlično, poleti pa me je spet začela boleti tetiva in začela sem preračunavati. En teden sem trenirala in tekmovala, potem sem se dva tedna zdravila. Nelogično, a čeprav sem trenirala manj, sem bila boljša.

Tako kot vso sezono sem rezultate stopnjevala tudi na evropskem prvenstvu. V Monaku, na zadnjem mitingu pred odhodom v Helsinke, sem skočila osebni in državni rekord. Na prvenstvo sem šla sproščeno in prvič se mi je zgodilo, da sem si medalje želela. Hotela sem biti vsaj tretja. Bila sem zelo motivirana.

Že v kvalifikacijah sem preskočila 197 centimetrov in v finalu nisem hotela razočarati same sebe. Bila sem res zelo motivirana. Spomnim se, da sem imela v Helsinkih, kjer je bilo svetlo tudi ponoči, kar nekaj težav s spanjem, v ušesa sem si dala čepke, ker je bilo v študentskem naselju, v katerem smo bili nastanjeni, vse leseno in je škripalo, čez oči sem si nadela prevezo. Večer pred finalom težav nisem imela. S trenerjem sva si ogledala dober film, potem sem zaspala, se zbudila, pozajtrkovala in odšla na tekmo.

Hudič je bil, ker je pred začetkom tekme začelo deževati, kar je za mene pomenilo polom, a potem je prenehalo, organizatorji so bili pridni, zelo dobro očistili stezo in zgodilo se je, kar se je.

Pritiska pred odhodom na prvenstvo niste čutili? Ne, jaz nisem nikoli imela teh težav. Odgovarjala sem na novinarska vprašanja, a si nikoli nisem dovolila, da bi me mnenje javnosti ganilo. Nisem si ustvarjala pritiska. Če razmišljaš, kaj si o tebi mislijo drugi, se pač ne moreš zbrati. Če bi razmišljala o tem, kaj si misli človek, ki sedi v zadnji vrsti tribune in je čips, ne bi prišla prav daleč. Vse zunanje dejavnike sem izklopila, šla na tekmovanje in delala to, kar sem počela na treningih. To je bila pri meni rutina.

Je bil to del vas od nekdaj ali ste se tega navadili? Ne vem, očitno je to odvisno od značaja. Sama nikoli nisem obiskala nobenega psihologa, ker tega nisem hotela. Pa ne zato, ker jih ne bi spoštovala, ampak preprosto zato, ker nekdo, ki nikoli ni bil vrhunski športnik, pač ne more vedeti, kako se jaz počutim na velikem tekmovanju. Na tekmah sem poskušala vse delati tako, kot sem znala. Kaj se je dogajalo po vašem uspehu kariere? Pravzaprav sem se tega, kaj mi je uspelo, zavedala šele pozneje. Prej namreč niti nisem imela časa, da bi vse skupaj dojela. Bila sem vesela, a se je toliko dogajalo, da o vsem skupaj niti nisem imela časa razmišljati. Tiskovna konferenca, doping kontrola, od tebe vsak nekaj hoče. Potem smo šli na večerjo, bila sem zelo utrujena, in ob petih zjutraj takoj na letališče. Doma sem dva tedna hodila s sprejema na sprejem. Šele za tem je počasi vse skupaj prišlo za mano.

Bili ste izbrani tudi za športnico leta v Sloveniji in prejeli Bloudkovo nagrado. Da, to je bilo lepo in mislim, da sem si zaslužila, saj sem nastopala za Slovenijo. Bila sem zelo ponosna. Ne nazadnje sem Sloveniji prinesla prvo atletsko medaljo z velikih tekmovanj. Spominjam se tudi tega, da je bilo Slovencem zelo všeč, ko so lahko na velikem tekmovanju poslušali Zdravljico.

Ste jo na stopničkah prepevali tudi vi? Ne, takrat je še nisem znala.

Se je po velikem uspehu vaše življenje spremenilo? Postala sem kar popularna, ljudje so me ustavljali na ulici, a ni bilo nič pretiranega. Malce časa sem potrebovala, da sem se na vse skupaj navadila, a ni bilo hudo. V glavnem je bilo vse pozitivno. Slabih izkušenj nisem imela. Dobro je bilo tudi to, da je moja cena za nastope na mitingih po Helsinkih poskočila. Škoda je le, da tega nisem mogla izkoristiti, saj sem se naslednje leto poškodovala.

Leto pozneje ste osvojili še eno medaljo. Na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Barceloni ste bili srebrni. Bilo je res super. Tudi zato, ker je kolajno osvojila še Brigita Bukovec. Tri dni smo uživali, bilo je kar evforično. Tja sem prišla kot evropska prvakinja, zato sem imela status favoritinje. Bila sem zelo motivirana. Na podelitvi je bilo zelo zanimivo. Zmagala je Romunka Alina Astefai, ki je nastopala za Nemčijo, druga sem bila jaz, tretja pa Nemka Heike Henkel. Ob tem smo se kar zabavali.

Leta 1996 ste v Atlanti nastopili še na drugih olimpijskih igrah. Spet ste bili v finalu, a vnovič zaostali za najvišjimi mesti. Bili ste deveti. Takrat sem spet imela težave s poškodbami, nagajala mi je mišica. Ravno sem se pobrala od poškodbe iz leta 1995, ko eno leto nisem mogla delati čisto nič, že so prišle nove težave. Komaj mi je uspelo, da sem se na igre sploh uvrstila. Gnala me je samo motivacija. Želela sem si predvsem, da bi se uvrstila v finale, kar mi je tudi uspelo. Malce sem bila razočarana, ker sem vedela, česa sem bila v preteklosti že sposobna, a bolje ni šlo.

Sicer pa so bile te igre res zelo lepe. Američani so jih dobro organizirali in iz vsega skupaj naredili šov. Spomnim se tudi tega, da sta bila v olimpijski vasi McDonalds in srečelov, v katerem je vsak tekmovalec dobil kapo, na kateri je moral potem zbrati 15 značk. Te je zbiral na raznih postajah in jaz sem zbrala vse. Hrane, ki sem jo kupovala, sploh nisem pojedla, šlo se mi je samo za značke.

Ne bom pozabila niti večera, ko smo si na štadionu ogledali takrat najnovejši film Arnolda Schwarzeneggerja Eraser. Ugasnile so se luči, mi pa smo sedeli na polnem štadionu in gledali. Bilo je res zanimivo.

Leto pozneje ste nastopili še na svetovnem dvoranskem prvenstvu in prvenstvu na prostem v Parizu oziroma Atenah, potem ste šli počasi v pokoj. Se je bilo težko sprijazniti s tem, da je konec? Niti ne, saj sem takrat res živela v mukah. Če me je bolelo malo manj, sem bila že evforična. Vseskozi fizioterapije, injekcije … Samo mučenje. To je bila agonija in treba se je bilo odločiti.

Ko se je leta 1998 na filozofski fakulteti v Ljubljani odprl nov oddelek prevajalstvo, sem se odločila, da se bom vpisala. Ko sem naredila ta korak, sem se pač odločila, da se bom tega lotila resno. Ni bilo težav.

Kje imate shranjene številne nagrade in priznanja, ki ste jih osvojili? V škatlah, a jih ne odpiram in ne obujam spominov. To je zame končano obdobje. Nočem živeti v muzeju. To je za mano, zdaj živim v novem obdobju. Jaz sem Britta od danes, ne tista od včeraj. Ne želim hoditi naokoli in razlagati, da sem bila evropska prvakinja. Pravzaprav mi je zelo všeč, ko kam pridem in me nihče ne pozna.

Tudi otrokoma so to, da so bili njuni starši uspešni atleti, povedali drugi. S takšnimi vprašanji sta prišla iz vrtca in šole. Seveda sem jima potem razložila, jima tudi pokazala medalje in posnetke, a sama želim biti predvsem mama, ne nekdo, ki bi živel na račun stare slave. A jima je, to mi je zadnjič rekel sin, všeč, ker me ljudje poznajo.

Vam vaše ime pomaga? Sem in tja odpre kakšna vrata, a v trgovini moram iz denarnice vseeno povleči bančno kartico.

Je po koncu kariere ostalo kaj denarja? Ni ga bilo prav veliko, a se ne bom pritoževala. Ne živim na ulici, imam avto. Več ne potrebujem. Živim povsem normalno.