Petek, 25. 4. 2014, 16.36
8 let, 7 mesecev
Atletski center, ki ga zapirajo in propada
Številna velika imena slovenske atletike so zrasla na šišenskem štadionu v Ljubljani, po njem so hodila nekatera svetovno znana imena svetovne atletike. Tudi Jamajčanka Merlene Ottey, dobitnica 29 medalj z največjih atletskih tekmovanj. Kar devet jih je z olimpijskih iger.
V Šiški so uspehe kovala mnoga imena, ki so v slovenski atletiki pustila globok pečat. Brita Bilač, evropska prvakinja v skoku v višino ter srebrna z dvoranskega EP in svetovnega prvenstva, pred leti najboljši športnik Slovenije, bronast z evropskega in finalist svetovnega prvenstva v šprintu na 100 metrov Matic Osovnikar, peta z olimpijskih iger, srebrna z dvoranskega evropskega prvenstva in bronasta z dvoranskega svetovnega prvenstva v troskoku Marija Šestak, če omenimo le tiste, ki so se najbolj izkazali. Seznam reprezentantov in prvakov Slovenije, ki so zrasli na tem štadionu, je res dolg.
Kriza je pogosto le izgovor
Športni park, v katerem domujejo tudi nogometaši, obsega atletsko dvorano, nogometni štadion z atletsko stezo, nogometni igrišči z umetno stezo, stezo Holmer, pomožni štadion z atletsko stezo. Je pravi športni center, središče dogajanja v slovenski atletiki, a z napako. Je namreč zelo dotrajan.
Atletska steza je bila na štadionu v Šiški postavljena daljnega leta 1930. Ta, ki jo uporabljajo zdaj, je iz leta 1986. Je razpokana in dotrajana. Velika težava je tudi okrog 100 metrov dolga dvorana, ki je premajhna za veliko množico atletov in atletinj vseh starosti, ki trenirajo v njej. "Včasih se počutimo, kot da bi bili na mravljišču," vedo povedati nekateri, ki trenirajo v njej. Za objekt sicer skrbi javni zavod Šport Ljubljana, katerega direktorica je Tatjana Polajnar.
Ena izmed tistih, ki je glede stanja objekta zelo kritična, je Brigita Bukovec, morda najslovitejša atletinja, ki si je pot med zvezde svetovne atletike utirala prav na štadionu, o katerem govorimo. Z grenkobo v glasu govori, ko ugotavlja, da se od takrat, ko je aktivno nastopala tudi sama, ni spremenilo prav veliko. "Pravzaprav nič. Včasih so za štadion skrbeli. Vsak ponedeljek je bil očiščen, bil je center atletskega dogajanja v Sloveniji, na katerega smo bili ponosni. Zdaj je vse dotrajano. Voda v dvorani zamaka, naprave so stare, steza razpokana. Razumem, da je kriza in ni denarja, a včasih je to le izgovor za tiste, ki ne delajo tistega, kar bi morali. Marsikje tudi ni denarja, pa je bolje," pravi srebrna z olimpijskih iger v Atlanti leta 1997.
Zatakne se zaradi interesov posameznikov
"Premalo je sodelovanja med ljudmi, med klubi in tudi atleti," je povedala nekdanja šampionka, ki je na štadionu praktično vsak dan. Težava je predvsem v tem, da za infrastrukturo ne skrbi praktično nihče. Povezave med upraviteljem in izvajalci atletske dejavnosti, klubi, ni. Klubi, ki delujejo v Šiški, se pritožujejo, da na upravičene pripombe, ki jih imajo, odgovorni največkrat sploh ne odgovorijo. Bilo je že veliko idej in obljub o prenovitvi, tudi gradnji nove dvorane oziroma postavitvi balona, ki bi omogočal kakovostne atletske treninge pozimi, a je ostalo pri besedah.
"V Sloveniji je prepogosto tako, da se zatakne zaradi osebnih interesov posameznikov. Če kdo hoče kaj naredi, mu to nekdo prepreči. Zato, ker komu ni všeč. V slovenskem športu je preveč ljudi, ki so tam zaradi denarja in položajev, ne pa zato, ker bi ga imeli radi. Ne vem, jaz tega ne razumem. Očitno nisem rojena za ta svet," se je zamislila nekoč najboljša slovenska športnica, ki je nekaj let krojila svetovni vrh v šprintu čez visoke ovire.
"Vedno je težava tudi v lastninskem razmerju med Mestno občino Ljubljana in Slovenskimi železnicami, zato se v infrastrukturo ne vlaga nič," s prstom na glavno težavo kažejo tisti, ki delijo usodo žalostne atletske zgodbe v glavnem mestu Slovenije. Da bi se v bližnji prihodnosti kaj spremenilo, ne gre pričakovati.
"Kako pa naj bi se? Saj ni denarja …" je razočarano ugotovila Bukovčeva, ki je prepričana, da bodo posledice slabega stanja v slovenski atletiki in tudi športu hude. "Nastala bo velika luknja. Uspehi, ki jih dosegamo zdaj, so še zasluga starega sistema. Že čez nekaj let bo drugače. Čutili bomo velike posledice. Pa ne samo atletika, ves slovenski šport. Brez pravega sistema pač ne gre. Država je pri podpori športu pogorela na celi črti. Pa ne samo, kar zadeva objekte. Tudi glede drugih stvari," je stvari širše zastavila danes 43-letna mati dveh otrok, ki ima tudi lastno atletsko šolo.
Vsa vrata na štadion in v dvorano so zaprli
Še na nekaj je želela opozoriti ob koncu. V zadnjem času so namreč odgovorni na ZŠD Ljubljana močno omejili dostop do objekta tistim, ki so tam želeli trenirati. "Vsa vrata na štadion in v dvorano so zaprli. Nihče ne more v objekt brez kartice. Povsod so vrtljiva vrata. Atleti imajo natančno določen termin, kdaj lahko trenirajo in kdaj ne. Po eni strani govorijo, da bi otroke radi spravili z ulic, po drugi pa jim zapirajo vrata. Tega preprosto ne razumem. Pa še nekaj je. Ob tem, ko so postavljali vrata, niso mislili na številne ovire, ki so jih s tem povzročili. Zdaj na primer starš, ki je na invalidskem vozičku, sploh ne more priti notri, da bi spremljal svojega otroka. Pa tudi mamice z vozički ne," se je razgovorila ena izmed najboljših slovenskih atletinj vseh časov.
"Tega ne bom nikoli razumela. Z Juretom (nekdanji trener Kastelic, op. p.) sva v času, ko sem tekmovala, hodila po vsem svetu. Kamorkoli sva prišla, so naju sprejeli z razširjenimi rokami. Še reflektorje so nama prižgali na štadionu, če je bilo treba. Pri nas pa si je treba vsako stvar izbojevati in se pogajati. Zato, ker se bojijo, da bo mogoče na štadion prišel tudi kdo, ki tam mogoče ne bi smel biti. Pa kaj potem, če sta na štadionu rekreativec ali dva? Saj nobenega ne motita," je vzporednico s časi, ko je bila vrhunska atletinja, povlekla Bukovčeva. "Vrsto let smo sobivali v povsem drugačnih razmerah, pa se nihče ni pritoževal. Ne vem, zakaj se zdaj vse skupaj spreminja," se je vprašala za konec. Vprašanj je veliko, odgovorov bolj malo.