Policista brez oklevanja pomagala oživljati žensko in ji rešila življenje

Nikoli ne vemo, kdaj se bomo znašli v tako hudem in težkem položaju, da bo naše življenje v rokah drugih. Nedelja zvečer bi lahko bila usodna za mlado žensko, ki je bila v družbi svojega fanta, ko ji je kar naenkrat postalo slabo in je izgubila zavest. Na srečo je medicinska pomoč prišla hitro, za njo pa tudi policista Igor Marijan in Igor Kmetič.

Kot nam je povedal Igor Marijan, je zdravnica na kraju z defibrilatorjem ugotovila, da dekletu ne bije srce, zato je bilo oživljanje nujno. Pri tem sta ji s kolegom priskočila na pomoč, pridružila pa sta se tudi dekletov fant in mimoidoča.

Igor, ki je tudi prostovoljni gasilec ter tako inštruktor prve pomoči kot tudi inštruktor za uporabo defibrilatorja, je prevzel nadzor nad reševanjem, da je organizacija lažje stekla. Z izmenjavanjem pri oživljanju in s pomočjo avtomatskega defibrilatorja jim je uspelo, dekletu so rešili življenje. Po uspešni reanimaciji so jo nato odpeljali v jeseniško bolnišnico.

Ne boj se, lahko le rešiš življenje Izvajanje temeljnih postopkov oživljanja je sicer zelo utrujajoče, hkrati pa je tudi tekma s časom. Zato je še toliko bolj pomembno, da pomoč pride hitro in da tisti, ki se prvi znajde ob osebi, ki potrebuje pomoč, ve, kaj storiti.

Igor ob tem poudarja, da se danes ljudje še vedno preveč bojimo pomagati, saj se bojimo, da bomo zaradi storili kaj narobe. "Ljudje ne upajo pristopiti in takoj začeti oživljanja. Vse bi naredili prej. Pa če je treba na cesto nesti trikotnik, bi to naredili prej, kot da bi se lotili oživljanja," je dejal.

Prav tako meni, da je znanja o prvi pomoči veliko premalo, zato bi morali več pozornosti nameniti ravno izobraževanju. Premalo je tudi promocijskih filmov, katerih glavni cilj bi bil, da ljudem sporočijo: Ne boj se, lahko samo rešiš življenje.

Najslabše je storiti nič Občutek, ko nekomu rešiš življenje, je nepopisen. Vse dogajanje, ki se je odvijalo minulo nedeljo popoldne, je bilo, kot je dejal Igor, naporno predvsem fizično, a tudi zelo stresno. Vendar pa je Igor v tistem trenutku razmišljal samo to, kako bi še lahko pomagal, ne pa, kaj gre lahko narobe. To je pravo razmišljanje in samo upamo lahko, da bomo imeli v primeru, da bi kdaj potrebovali pomoč, tako srečo, da nam bo na pomoč priskočila takšna skupina ljudi, kot je priskočila dekletu. "Vsi smo bili junaki, ki smo pomagali," je še dejal Igor.

Vsi tisti, ki pa jih je morda še vedno strah, da osebi v težavah ne bi znali pomagati, naj si zapomnijo, da je najslabše le, če ne bodo storili nič.