Planiški mojster za vse. V najžlahtnejšem pomenu besede.

"Moje delo vključuje vse, na nek način sem deklica za vse, vem, kje kaj je in kje se kaj dobi," slikovito opiše svoje delo naš tokratni Junak za jutri, Zvone Bernard, ki pri svojem delu precejkrat stavi na improvizacijo. Še posebej takrat, ko se v Planici konec marca približuje finale v smučarskih skokih in poletih in ko narava s snežno podlago ni več tako darežljiva, kot bi od nje pričakovali ali želeli. "To se sicer redko zgodi, se pa dogaja in to je povsem normalno. Takrat ne smeš paničariti in ne smejo te izdati živci. Takrat je čas za improvizacijo," pravi Zvone. Saj se spomnite prizorov s televizijskih zaslonov, ko se skakalci neustrašno spuščajo po beli lisi? Isti beli lisi, ki jo prostovoljci od blizu in daleč, z umetnim snegom, v noči pred tekmo neutrudno teptajo? In ko zelenje, ki obdaja isto belo liso, daje slutiti, da se temperature že pošteno približujejo spomladanskim?

Čustveno vezan na Planico Slovenci smo čustveno vezani na Planico. Tudi Zvone Bernard se prišteva mednje. "Včasih sem skakal s smučmi, tako da moram biti vsaj malo čustveno navezan na Planico," pravi 49-letni Gorenjec, ki se lahko pohvali s članstvom v mladinski reprezentanci v smučarskih skokih. Nazadnje je skočil pred 30 leti, za nov skakalni poskus pa od takrat ni bilo več ne časa ne želje. "Sledilo je služenje vojaškega roka, družina, potem pa sem počasi izgubil stik s skoki." Namig, da so se mu na zaletišču zagotovo tresle hlače – roko na srce, tudi nama s fotografinjo so se – odločno zanika. "Na zaletišču me nikoli ni bilo strah. Pri skokih je načelo delo postopno. Začneš na 10-metrski skakalnici, nadaljuješ na 25-metrski, 40-metrski, 90-metrski, 120-metrski skakalnici, nazadnje presedlaš še na velikanko. To je kot otrok, ki se uči obvladovati kolo. Začne s triciklom in nato počasi, a vztrajno napreduje do večjega kolesa brez pomožnih kolesc," naniza zanimivo primerjavo. Ker se v skokih ni vse izšlo po načrtih, je Zvone skakalne smuči obesil na klin in dokončal šolo. Izučil se je za elektromehanika, poklic, ki je pri gradnji nordijskega centra Planica nepogrešljiv.

Trinajst let v vlogi vzdrževalca in zasneževalca Od preloma tisočletja dela v Planici kot vzdrževalec in zasneževalec. "V Planici je dovolj dela skozi vse leto. Junija ali julija kosimo travo, to nam vzame dva ali tri tedne, poleti je na vrsti vzdrževanje , pobiranje smeti, pozimi je čas za zasneževanje, pripravo skakalnic, remonta žičnic. Zgolj po finalni tekmi, ki je sporedu konec marca, imamo približno mesec dni dela s tem, da vse skupaj pospravimo in spravimo v red. Skratka, delu v Planici ni ne konca ne kraja," pravi Bernard, poleg Marka Lakote edini redni vzdrževalec v Planici, medtem ko se preostala delovna sila zamenja. Številčnost moštva je različna, odvisna od delovnih nalog, med tekmo se jih zbere tudi do 400 ali 500.

Najlepše je v maju in juniju Kot nekdo, ki Planico že 13 let spoznava in opazuje skozi vse njene podobe, je Zvone kot najlepšo izbral tisto, ki se zunanjemu opazovalcu ponuja v maju in juniju. "Takrat je v Planici najlepše. Vse se umiri, ni več takega 'ferkerja', kot je sicer skozi vse leto," pravi sogovornik, ki smo ga v začetku tega tedna zmotili med vlivanjem glikola v posebne cevi na smučini 120-metrske skakalnice, ta omogoča hlajenje smučine in olajša zasneževanje. Mimogrede, v Planici se pri zasneževanju lahko zanesejo na usluge šestih snežnih topov, ki za pripravo snežne podlage potrebujejo od tedna dni za manjše skakalnice do 20 noči za letalnico.

Ko ga pobaramo po najlepših planiških spominih, je odgovor kot na dlani. Finalna tekma v smučarskih poletih leta 2006, ko je skoraj vsak dan padel nov svetovni rekord. "Ena od mojih takratnih nalog je bila tudi, da sem transparent, na katerem je bila zapisana dolžina aktualnega svetovnega rekorda – izobešen je bil v Ratečah, pri odcepu za Planico – vsak dan snel in odnesel neki gospe, ki je popravila številke, prihodnje jutro ob 4. uri zjutraj, še preden se je množica ljudi začela zgrinjati v Planico, pa znova obesil na svoje mesto," je pobrskal po spominu in za marec 2014 napovedal podobno gnečo kot v prejšnjih letih. "Odkar je Robi Kranjec dobro pripravljen, je vedno gneča," pravi.

Spomnimo, leta 1998, ko je moravški orel Primož Peterka osvojil svoj drugi kristalni globus, je v dolini pod Poncami z njim slavila 25-tisočglava množica. Prostora je torej dovolj (skoraj) za vse.