Nina Wabra Jakič je tisto zvedavo in pozitivno dekle na invalidskem vozičku, ki je ob prihodu na prizorišče plesnega turnirja Ljubljana Open 2014 marsikomu najprej padla v oko.
Zakaj? Ker je tako jasno, glasno in neutrudno bodrila plesalce na parketu in se veselila njihovih atraktivnih obratov z invalidskim vozičkom, pozdravljala njihove doživete kretnje in senzibilno obrazno mimiko.
Pes Lego ji je rešil življenje
Za Nino Wabra Jakič ste najbrž že slišali. Dokler se ji pred štirimi leti ni zgodila prometna nesreča − na poti proti Mariboru je na avtocesti pri Celju zapeljala s ceste in si hudo poškodovala vratna vretenca in notranje organe, pes Lego, ki ga je katapultiralo iz vozila in je ostal nepoškodovan, pa je z laježem priklical pomoč in ji rešil življenje − in jo posadila na invalidski voziček, ste jo mogoče zasledili v medijih.
Pisala je za najstniško revijo Pil, Jano in Frko in se nato preusmerila še na radio, kjer se je kot voditeljica radijskih postaj Zeleni Val, Ekspres in Radia 1 marsikomu vtisnila v spomin. In čeprav je imela vse, se je, kot pravi sama, vrtela v začaranem krogu stalnega nezadovoljstva.
Ko nesreča postane razlog za nov začetek
A prav v nesreči je spet našla svojo srečo. "Življenje mi je moralo prisoliti klofuto, da sem ga spet začela ceniti in v njem uživati," je priznala v enem od pogovorov, namenjenih predstavitvi nominacij za Slovenko leta 2013, ki jo je s ponosom sprejela. "Zdaj smo se spet zelo povezali z družino, prijatelji pa pravijo, da sem spet tista stara Nina," je še povedala takrat.
Zaroka – rak – poroka
Vse prevečkrat se izkaže, da so ljudje, ki so izkusili neverjetno težke življenjske preizkušnje, bolj vedri, bolj hvaležni za življenje. Kakršnokoli že. Podobno najbrž velja tudi za 37-letno črnolasko, ki jo je lani, le mesec dni po zaroki z Galom Jakičem, neutrudnim športnikom invalidom, fotografom in kolumnistom, doletela še diagnoza rak.
A današnja junakinja, ki je pri protikorupcijski komisiji zaposlena kot predstavnica za stike z javnostmi, je preskočila tudi to oviro na poti. Povrhu tega sta se z Galom nekje na polovici zdravljenja s kemoterapijo in radioterapijo poročila in, kljub temu da sta oba na invalidskem vozičku, odpotovala na poročno potovanje čez veliko lužo, kjer sta se po znameniti cesti 66 (Route 66), ki povezuje vzhod in zahod Združenih držav Amerike, zapeljala skozi ameriško zgodovino.
"Želim odlepiti nalepke"
Nina si želi razširiti sporočilo, da je življenje na invalidskem vozičku prav tako kakovostno, polno in aktivno – pričakuje, da bo v kratkem sedla za ročno kolo in se poskusila v veslanju – kot brez njega, in prav to je tudi eden od razlogov, da pojavljanje v medijih sprejema kot nekaj pozitivnega. "Želim si, da bi pri širši populaciji s pozitivnimi zgodbami invalidov premikali meje in spremenili dojemanje drugačnih oseb. Da bi se odlepile nalepke na obeh straneh, tako pri invalidih, ki si sami prevečkrat ustvarijo predstavo o omejitvah in življenju, ki ga lahko živijo, in pri običajnih ljudeh, ki jim takšne zgodbe lahko odpirajo obzorja, življenje invalidov pa v njihovih očeh postaja bolj običajno in sprejemljivo," pojasnjuje Nina, ki se ji po vsaki objavi v medijih oglašajo ljudje, ki v njeni zgodbi prepoznajo "olajšanje, zadovoljstvo in spodbudo, da na težavo, ki se jim prej zdi nepremostljiva, gledajo kot na izziv ali preizkušnjo".
Daleč od ljubezni na prvi pogled
"Že prej sem zelo rada plesala, vendar pa plesa nisem nikoli trenirala. Med rehabilitacijo na Soči me je delovna terapevtka Petra pripeljala na plesno uro, vendar mi ni bilo takoj všeč. To ni bil tisti ples, ki sem ga imela v glavi še iz časov pred vozičkom. No, nekajkrat sem šla na silo, potem pa me je povsem pritegnilo. Ples je postal blazno pomemben del mojega življenja," je spomine na nove plesne začetke po turnirju obujala črnolasa plesalka, ponosna na (nedeljski) medalji, ki sta ji počivali okrog vratu.
Drugače kot plesati zgolj med štirimi stenami majhne telovadnice
"Tekmovanje je odlična motivacija. Povsem drugače je plesati med štirimi stenami majhne telovadnice ali pa na tekmovanju, kjer se lahko primerjaš z drugimi ekipami. In izkazalo se je, da gremo v pravo smer," se je po plodnem plesnem koncu tedna smejalo plesalki plesne šole Zebra, v kateri pod vodstvom Andreja Novotnyja in Klemena Pirmana trenira približno deset parov.
"Ples pomeni nekaj gigantskega za telo in dušo"
Ples ji je poleg psiholoških plusov prinesel tudi fizični napredek. Skozi treninge pridobiva na moči in kondiciji, "tisti, ki me spremljajo od začetka plesnih vaj, opažajo, da tudi glede gibljivosti in ravnotežja napredujem. Ples pomeni nekaj gigantskega za celotno telo in dušo in ga ne bi zamenjala za nič na svetu", poudarja Nina Wabra Jakič, ki jo že prihodnji konec tedna na Nizozemskem, zibelki tako imenovanega wheelchair dancinga, čaka nov plesni izziv. Nastopila bo namreč na največjem mednarodnem tekmovanju v plesu na vozičku Holland Dans Spektakel. Naj bo uspešno!
4
