Aleš Žužek

Sreda,
8. 10. 2014,
15.05

Osveženo pred

1 leto, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

globalizacija

Sreda, 8. 10. 2014, 15.05

1 leto, 6 mesecev

Zakaj je Zahod bogatejši od preostalega sveta

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Med letoma 1820 in 2000 so ljudje postali višji in bolj izobraženi, povečala se je tudi kupna moč plač, toda le v redkih državah se je zmanjšala dohodkovna neenakost med bogatimi in revnimi.

OECD je skupaj z univerzo iz Utrechta naredila raziskavo o življenjskih pogojih v 25 državah od leta 1820 do leta 2000. V tej študiji so preučili skoraj vse: od plač zidarjev na Japonskem v 20. letih prejšnjega stoletja do stopnje samomorov v Italiji v 19. stoletju, piše britanski tednik The Economist.

Višji in bolj učeni ljudje z višjimi plačami Študija med drugim kaže, da je v tem času povsod zrasla stopnja izobraževanja in da so ljudje zdaj višji. Pri tem so v nekaterih državah bolj zrasli kot v drugih: v ZDA, na primer, so ljudje med letoma 1820 in 2000 v povprečju zrasli za 1,1 centimetra več kot Kitajci v istem obdobju.

V obravnavanem obdobju (1820–2000) se je vsepovsod povečala tudi kupna moč gradbenih delavcev, in sicer v Veliki Britaniji za desetkrat, v Indoneziji pa na primer samo za dvakrat.

V Nemčiji je zdajšnja dohodkovna neenakost enaka kot leta 1820 Obstaja pa izjema glede tega splošnega napredka: neenakost. Pričakovali bi, da je bil svet v času kitajske dinastije Čing, ruskega carja Nikolaja I. in Britanske vzhodnoindijske družbe bolj neenak kot danes.

Toda na Kitajskem, Tajskem, v Nemčiji in Egiptu je bila dohodkovna neenakost leta 2000 približno enaka kot leta 1820. V Braziliji in Mehiki je zdaj dohodkovna neenakost celo večja kot v času Simona Bolivarja. Samo v peščici bogatih držav – na primer v Franciji in na Japonskem – je neenakost zdaj manjša kot leta 1820.

Povečanje svetovne dohodkovne neenakosti Kar velja za posamezne države, velja tudi za svet, če bi gledali nanj kot na eno državo. Za meritev dohodkovne neenakosti uporabljamo Ginijev količnik – število nič pri tem pomeni, da imajo vsi enak dohodek, število 100 pa, da velja popolna neenakost, ko ima ena oseba ves dohodek.

Svetovni Ginijev količnik se je tako z 49 leta 1820 dvignil na 66 v letu 2000. Toda ta večja neenakost ni posledica večjih razlik med bogatimi in revnimi v posameznih državah (neenakost v običajnem pomenu besede).

Neenakost med bogatimi in revnimi državami Ta neenakost je nihala 130 let do leta 1950, nato je do leta 1980 strmo padala (obdobje t. i. egalitarne revolucije), po letu 1980 pa se je spet dvignila na razmerja iz leta 1820.

To nakazuje, da povečana svetovna dohodkovna neenakost izvira drugje, in sicer iz t. i. meddržavne neenakosti, prepada med revnimi in bogatimi državami. Ta prepad se je po letu 1820 precej povečal.

ZDA so zdaj 25-krat bogatejše od povprečne revne države Leta 1820 je bila takrat najbogatejša država na svetu – Velika Britanija – okoli petkrat bogatejša kot povprečna revna država. Zdaj pa so ZDA okoli 25-krat bogatejše od povprečne revne države.

Leta 1820 je bil Ginijev količnik pri meddržavni neenakosti le 16 (torej zelo nizek), leta 1950 se je dvignil na 55 in ostal nato dokaj stabilen. Glavna sila, ki je povzročila meddržavno neenakost po letu 1820, je industrializacija zahodnega sveta.

Kaj nam povedo porazdelitve dohodka iz leta 1820, 1970 in 2000? Če narišemo svetovno porazdelitev dohodka v obliki grafa, ugotovimo, da se krivulja precej spreminja. Kot lahko vidimo spodaj, sta krivulji porazdelitve dohodka iz leta 2000 in 1820 v obliki zvonca (t. i. enogrba kamela oziroma dromedar). Največ ljudi je s svojimi dohodki na sredini.

Toda krivulja porazdelitve dohodkov iz leta 1970 je v obliki dvogrbe kamele. Ta krivulja pokaže, kako so zahodne države zaradi industrializacije postale precej bolj bogate od preostalega sveta.

Globalizacija in dohodkovna neenakost Študija OECD in utrechtske univerze tudi poudarja, da so se lahko bogate države po umiritvi globalizacije v letih od 1914 do 1970 posvetile notranji politiki in tako zmanjšale dohodkovno neenakost med bogatimi in revnimi državljani.

Ko se je po letu 1980 globalizacija znova razcvetela, pa je ta zmanjšala dohodkovne neenakosti med bogatimi in revnimi državami, vendar povzročila tudi večjo dohodkovno neenakost znotraj držav.