Vladali so državi, ne pa tudi lastni stranki

Prihodnji petek bodo delegati Pozitivne Slovenije na strankinem kongresu odločali o tem, kdo bo predsednik stranke. To bo spopad za glasove delegatov med predsednico vlade Alenko Bratušek in ljubljanskim županom in ustanoviteljem stranke Zoranom Jankovićem.

Bratuškova po tem, ko je Janković januarja letos na kongresu stranke zamrznil predsedniško funkcijo, v resnici vodi stranko, formalno pa ni njena predsednica.

Predsednik stranke Renzi je spodnesel predsednika vlade Letto Podoben znotrajstrankarski spopad, ki je odločil tudi o tem, kdo bo vodil državo, se je nedavno zgodil v naši zahodni sosedi Italiji. Aprila lani je predsednik vlade postal Enrico Letta, član levosredinske Demokratske stranke. Dokler sta bila na čelu stranke Pier Luigi Bersani in Guglielmo Epifani, položaj Lette na čelu vlade ni bil ogrožen.

Vse se je spremenilo, ko je decembra lani šef stranke, tj. generalni sekretar, postal mladi župan Firenc Matteo Renzi. Ambiciozni Renzi je namreč želel postati premier. Letta sprva ni bil navdušen, da bi zapustil svoj položaj, a ga je nazadnje le moral, potem ko je stranka podprla Renzijev predlog za preoblikovanje vlade.

Zamenjava na čelu stranke, zamenjava na čelu vlade Ne samo v sredozemski Italiji, tudi v Avstraliji smo lahko videli podoben primer, ko je novi predsednik stranke spodnesel stolček predsedniku vlade. Julia Gillard je bila prva ženska na položaju predsednika avstralske vlade. Potem ko je njen predhodnik Kevin Rudd 24. junija 2010 izgubil podporo v lastni (laburistični) stranki in odstopil, je bila Gillardova brez protikandidata izvoljena za vodjo stranke in je avtomatično postala 27. avstralski premier. Po zveznih parlamentarnih volitvah, ki so sledile istega leta, je lahko oblikovala le manjšinsko vlado.

Junija lani je po napetostih znotraj stranke sklicala volilni kongres stranke, na katerem je izgubila proti Ruddu. Kot premierka, ne pa tudi predsednica lastne stranke, je zdržala le en dan, saj je prihodnji dan, 27. junija, odstopila z mesta predsednice avstralske vlade, položaj je ponovno prevzel Rudd.

Stranka je spodnesla železno lady Podobno se je pred leti zgodilo v Veliki Britaniji. Margaret Thatcher, prva in do zdaj edina ženska na čelu britanske vlade, je to vodila med letoma 1979 in 1990. Železne lady se niso mogli znebiti številni politični tekmeci, dokler jo niso spodkopali v lastni stranki, ki ni delila njenih pogledov do Evropskih skupnosti.

Potem ko je novembra 1990 Michael Heseltine izpodbijal njeno vodenje stranke, je sprva napovedala, da se bo bojevala naprej, a si je premislila in odstopila tako z mesta vodje konservativcev kot tudi z mesta premierke. Upor v lastni stranki je občutila kot veliko izdajo. Na obeh položajih jo je nasledil John Major.

Spopad med Schröderjem in Lafontainom Tudi v najmočnejši evropski državi so bila pred leti trenja med predsednikom vlade in predsednikom stranke. Ko je leta 1998 Gerhard Schröder postal najprej strankarski kandidat za kanclerja in nato še nemški kancler, je bil šef nemških socialdemokratov njegov tekmec Oskar Lafontaine. Zadnji je bil predstavnik levega krila stranke, medtem ko se je Schröder dobro razumel tudi z menedžerji in lastniki kapitala. V stranki so mu rekli tudi Genosse der Bosse, tovariš šefov.

Leta 1999 se je na čelo SPD zavihtel Schröder, tam je bil do leta 2004. Nasledil ga je njegov tesni zaveznik Franz Müntefering, podkancler v nemški vladi. Maja 2005 je iz SPD – zaradi nezadovoljstva z usmeritvijo stranke ‒ izstopil Lafontaine in pozneje s svojo frakcijo skupaj z nekdanjimi vzhodnonemški komunisti ustanovil Levo stranko.

Septembra 2005 je Schröder na predčasnih parlamentarnih volitvah tesno izgubil v boju s krščanskodemokratsko izzivalko Angelo Merkel, poznejšo prvo nemško kanclerko.

Belgija – dežela, kjer ni nujno, da je predsednik vlade tudi šef stranke Da predsednik vlade in predsednik stranke ni vedno ista oseba, se pogosto dogaja tudi v Belgiji. V začetku decembra 2011 je Belgija po dolgih 589 dneh dobila vlado. Novi premier je postal Elio Di Rupo. Prvi frankofonski predsednik belgijske vlade po letu 1979 je z dnem, ko je postal premier – 6. decembra 2011 – odstopil z mesta predsednika socialistične stranke, ki jo je vodil od leta 1999. Začasno ga je nasledil Thierry Giet, stranko pa zdaj vodi Paul Magnette.

Tudi Di Rupov predhodnik Yves Leterme v obdobju svojih dveh premierskih mandatov (od marca 2008 do decembra 2008 in od novembra 2009 do decembra 2011) ni bil predsednik svojih krščanskih demokratov (CD&V), ki jih je vodil med letoma 2003 in 2004.

Tehnokrati brez strank Primeri, ko predsednik vlade ni predsednik (najmočnejše) stranke, so tudi pri tako imenovanih tehničnih vladah. V Italiji je bil med novembrom 2011 in aprilom 2013 tako predsednik vlade tehnokrat Mario Monti, ekonomist in nekdanji evropski komisar.

Čeprav je obljubil, da se po parlamentarnih volitvah leta 2013 ne bo potegoval za premierja, je snedel dano besedo in na volitvah celo nastopil kot predsednik sredinske Državljanske izbire, a se je ta uvrstila šele na četrto mesto.

Podobno je bil tudi med novembrom 2011 in majem 2012 predsednik prehodne grške vlade tehnokrat in nekdanji guverner grške centralne banke Lukas Papademos, ki ni bil strankarsko vezan.