Varujte se morilskih dežnikov

Dežnik je letos skorajda nepogrešljiv, tudi poletje je bilo zelo deževno. Ta zaščita proti dežju pa ima, vsaj na stari celini, zelo mlado zgodovino, v širšo uporabo je prišla šele v 19. stoletju.

Kitajska – domovina dežnika Dežnike so prvi uporabljali Kitajci, imeli naj bi jih že okoli leta 1.100 let pred našim štetjem (vir: The History of Umbrellas), prvi bolj zanesljivi viri o njihovi uporabi segajo v leto 21 po našem štetju – takrat je kitajski vladar Wang Mang dal izdelati dežnik, ki ga je uporabljal na svoji kočiji.

Precej bolj kot dežniki so bili v uporabi senčniki oziroma sončniki, ki so ščitili pred soncem. Senčnike so uporabljali že pred tri tisoč leti v Starem Egiptu in Mezopotamiji. Nosili so jih pripadniki višjega sloja, ki so tako ščitili svojo kožo pred soncem, da je bila manj temna kot koža nižjih slojev.

Simbol družbene moči Senčnik je bil tako simbol visokega položaja v družbi in ugleda. V Asiriji ga je lahko uporabljal le kralj. Še zdaj je simbol družbenega ugleda v Etiopiji, kjer imajo senčniki opazno vlogo pri verskih obredih. Uporabljali so jih tudi papeži pri verskih obredih.

Navdih za prve dežnike in senčnike je bilo verjetno drevo, katerega krošnja nudi zavetje pred dežjem in senco. Prvi dežniki in senčniki so bili narejeni iz palmovih in orjaških listov bananovcev ali pa so bili preprosti klobuki, nataknjeni na palico. Senčnike so nosili tudi v Perziji, stari Indiji, na Tajskem, poznali so jih tudi Azteki.

Senčniki so bili v Grčiji in Rimu le za bogate ženske V stari Grčiji so senčnike (skiadeion) uporabljale le ženske iz bogatih družin, ta navada pa se je potem prenesla v Rim. Kljub temu so se ti senčniki lahko nekaj časa uporabljali tudi kot dežniki.

Moški so na senčnike gledali kot na izdelek za ženske, kot znamenje mehkužnosti. Pravi moški se je po takratnem prepričanju pred soncem in dežjem ščitil le s klobukom in plaščem.

Propad Rima, propad senčnikov Tudi angleški izraz za dežnik umbrella izvira iz italijanske besede ombrella, ta pa iz latinske besede umbella (vrsta rože z okroglim cvetom) ali iz latinske besede umbra (senca), ki izvira iz grške besede ombros. Italijanska beseda ombrella po tej razlagi tako pomeni majhna senca oziroma senčica.

Uporaba senčnikov je po propadu rimskega cesarstva zamrla, glede njihovega poznejšega razmaha pa je ponovna uporaba senčnikov in dežnikov v Evropi povezana s Cerkvijo.

Dežnik za salzburškega škofa Prva pisna omemba dežnika na stari celini naj bi bila iz leta 800, ko je opat Alkuin iz Toursa salzburškemu škofu Arnu poslal darilo, "ki bo ščitilo tvojo častitljivo kožo pred dežjem".

Kljub temu so bili dolgo precej bolj v uporabi senčniki. Že v 12. stoletju je papež Aleksander II. beneškemu dožu podelil pravico do uporabe senčnikov. Najprej so senčnike uporabljali jezuiti, popularizirale so jih Francozinje

Ponovno pa so senčnike množično začeli uporabljati katoliški duhovniki v 17. stoletju, po zgledu jezuitov, ki so navado nošenja senčnikov prinesli s svojih misijonarskih potovanj na Kitajskem in Japonskem.

Vsekakor so nošenje senčnikov na Zahodu v 17. in 18. stoletju popularizirale Francozinje. Iz poznega 17. stoletja imamo tudi prve podatke, da so včasih senčnike uporabljali tudi kot dežnike.

Množična izdelava dežnikov in senčnikov Dežniki so poleg senčnikov prišli v bolj široko uporabo v začetku 19. stoletja. To stoletje je pomenilo razmah uporabe senčnikov in dežnikov.

Z industrijsko revolucijo so začeli množično izdelovati dežnike in senčnike, največja proizvajalka je bila Velika Britanija, tedaj prva industrijska velesila na svetu.

Zagorela koža je "in", senčniki so "out" V 30. letih 20. stoletja je uporaba senčnikov prišla iz ženske mode, saj je med nežnejšim spolom postala priljubljena bolj zagorela koža. 20. stoletje je bilo obdobje popolne uveljavitve dežnikov – pri moških in ženskah.

Med obema svetovnim vojnama je med moškimi, zlasti premožnejšimi, postala modna uporaba svilnatega ali bombažnega črnega dežnika.

Nemec odkrije zložljivi dežnik Leta 1928 je Nemec Hans Haupt izumil teleskopski, tj. zložljivi dežnik. Nemško podjetje Knirps je bilo prvo, ki je izdelovalo zložljive dežnike.

Dežniki so bili včasih zelo dragi in tudi zelo kakovostno narejeni, nekateri so uporabljali en dežnik vse življenje. Razvila se je tudi obrt dežnikarstvo, kjer so mojstri in njihovi vajenci popravljali dežnike.

Domovina dežnikov postane izdelovalka poceni dežnikov V zadnjih desetletjih pa so dežniki postali bolj poceni in tudi bolj začasni, ni več zvestobe le enemu dežniku za vse življenje. Največji proizvajalci so postali Kitajci. Sodobni, množično izdelani dežniki niso več iz svile, ampak iz najlona.

V ZDA na primer na leto prodajo okoli 30 milijonov dežnikov, večinoma kitajske izdelave. Izumrlo je tudi dežnikarstvo, danes se v Sloveniji s to obrtjo ukvarjata le dva človeka.

Britanci in dežniki Dežniki so zlasti postali priljubljeni v Veliki Britaniji, najbolj zaradi njenega deževnega podnebja. Ni čudno, da so dežniki našli svoj prostor tudi v knjigah, televiziji in na filmih.

Avstralsko-britanska pisateljica P. L. Travers je tako med letoma 1934 in 1988 objavila niz knjig za otroke, v katerih je bila glavna junakinja angleška varuška Mary Poppins. Leteči dežnik Ta ima skrite čudežne moči, med drugim ima tudi dežnik, s katerim lahko leti. Po knjigi je leta 1964 Disneyjev studio posnel muzikal, kjer je Mary odigrala Julia Andrews.

V 60. letih prejšnjega stoletja pa je bila v Veliki Britaniji priljubljena vohunsko-znanstvenofantastična televizijska nanizanka Maščevalci (The Avengers).

Dežnik kot meč Glavni junak je bil John Steed, vedno oblečen v stereotipnega angleškega džentelmana z neločljivim dežnikom, družbo pa so mu delale različne brhke mladenke. Leta 1998 so po nanizanki posneli film, v katerem sta zaigrala Ralph Fiennes in Uma Thurman, njunega nasprotnika, norega znanstvenika, pa Sean Connery. Steed v Maščevalcih dežnika ni uporabljal samo za zaščito pred dežjem, ampak je bil tudi priročno orožje – v njem je bil med drugim skrit meč.

Razvpiti umor z dežnikom Kdo ve, ali je "morilski" dežnik iz Maščevalcev navdihnil pripadnike bolgarske tajne politične policije, ki so leta 1978 v Londonu umorili bolgarskega oporečnika Georgija Markova, ki je v svojih radijskih oddajah na radioteleviziji BBC smešil bolgarsko komunistično diktaturo.

Markov je bil pisatelj in novinar, ki je politično zatočišče našel v Veliki Britaniji. 7. septembra 1978 (na 67. rojstni dan bolgarskega komunističnega diktatorja Todorja Živkova, ki mu je bil oporečnik trn v peti) je Markova v Londonu v nogo ustrelil plačani morilec, ki je delal za bolgarsko tajno politično policijo. Dežnikarska revolucija Majhno kroglo, v kateri je bil strup, je morilec izstrelil iz dežnika, predelanega v orožje, zato se je tega umora prijelo ime umbrella murder, umor z dežnikom. Markov je najprej v nogi čutil le bolečino, ki pa ni in ni ponehala. Stanje se mu je hitro poslabšalo, umrl je 11. septembra.

V zadnjih dnevih pa je dežnik postal tudi simbol protestov v svoji domovini, Kitajski oziroma v mestu Hongkong. Protestom mladih Hongkonžanov so namreč mediji nadeli ime umbrella revolution. Protestniki so namreč sprva za svojo zaščito uporabljali dežnike.