Petek,
11. 3. 2016,
16.49

Osveženo pred

7 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Slovenci v tujini

Petek, 11. 3. 2016, 16.49

7 let, 3 mesece

Uroš Rudolf, slovenski motorist v afriškem misijonu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Afrika vedno znova vleče. Vsakič, ko sem dobil klic, nisem pomišljal niti za sekundo. Vedno sem šel, pravi Uroš Rudolf, ki je več let preživel v Kongu, Ugandi in Ekvatorialni Gvineji.

Biti motorist verjetno že samo po sebi pomeni biti popotnik, avanturist, vedoželjnež. To vsekakor velja za Uroša Rudolfa iz Godoviča, čeprav njegova zgodba ni čisto tipično motoristična.

Motorista na misijonu Kot motorist si je želel potovati po Afriki kot Zvone Šeruga ali Benka Pulko. A da bi sredstva za ta projekt zbiral pri sponzorjih, se mu ni zdelo primerno. "Takrat je v Logatcu živel Andrej Žigon (znan kot Aleluja). V zadnjem delu svojega življenja je zbiral denar za misijonarja Petra Opeko. Veliko je bil med ljudmi in veliko štopal – tudi nas, ki smo živeli v okolici. Prosil nas je za denar za misijone. Denarja sicer nismo imeli, smo pa rekli, da lahko kaj naredimo," prve korake na poti k Afriki opisuje Uroš.

S prijateljem sta izpolnila obljubo in šla leta 2004 prvič kot prostovoljca na misijon v Demokratično republiko Kongo (ki je ne gre zamenjati s sosednjo državo Republiko Kongo). Na salezijanskem misijonu, kjer skrbijo za sirote in šolajo okoliške otroke, je njegov prijatelj (po poklicu lesar) predaval in konstruiral, Uroš (strojnik) pa se je na kovinarski šoli otrokom posvečal pri praktičnih delih. Kaj tam pomeni kovinarska šola, seveda ne moremo meriti z našimi merili, pove v smehu.

Uroš je v Kongo do zdaj šel štirikrat za različna časovna obdobja – od leta 2004 do 2005, od 2006 do 2008, potem pa še za krajši čas v letih 2009 in 2012.

Mesto pod delujočim vulkanom Delal je v mestu Goma, v severovzhodnem delu Demokratične republike Kongo, na meji z Ruando in Ugando. Mesto leži ob jezeru Kivu pod še delujočim vulkanom Nyiragongo. V času Uroševega bivanja v mestu vulkan sicer ni izbruhnil, je pa leta 2002 povzročil veliko humanitarno katastrofo.

Od takrat, pa tudi zaradi vojne in napetosti, je v mestu precej nevladnih humanitarnih organizacij in modrih čelad. Ta del države je neprestano v vojni zaradi velike količine naravnih bogastev, pojasnjuje Uroš.

Kako je živeti pod delujočim vulkanom? Čaka se. A ta vulkan ni impulzivne narave. Po navadi je najprej potres, potem pa izbruhne. Ljudje imajo čas zbežati. Leta 2002 je bilo ogromno mrtvih, a ne zaradi lave. Ljudje so se prehitro vrnili v domove in se zadušili zaradi strupenih plinov, ki so še bili v zraku.

Zakaj je mesto nastalo ravno pod vulkanom? Belgijski kolonizatorji so videli lep kraj ob jezeru, vulkan in nacionalni park s posebnimi gorskimi gorilami. Smisel tega kraja je turizem. Kjer je pa turizem, je tudi več možnosti za zaslužek, zato ljudje prihajajo. V zadnjih petnajstih letih se je število prebivalcev mesta podvojilo.

Neprestana nevarnost "V gozdovih proti severu je precej upornikov – paravojaških enot, ene plačuje ena stran, druge druga, priskrbita jim orožje, da se tepejo med seboj, da lahko tajkuni (če povem po slovensko) izkoriščajo naravne dobrine, ki jih je ogromno" opisuje Uroš. "Ljudje bežijo v mesto, ker je tam veliko mednarodnih organizacij in modrih čelad. Pod krinko medsebojnih plemenskih spopadov se tepejo interesi različnih držav, ropajo naravno bogastvo."

Center, v katerem je delal Uroš, sprejema otroke, ki so zaradi plemenskih spopadov postali sirote. Center sicer sprejema tudi okoliške otroke, ki si ne morejo privoščiti šolanja. Šolstvo je namreč plačljivo. Zneski sicer niso visoki, zanje pa predstavljajo precejšen zalogaj.

A ne le v gozdovih, tudi v mestu je življenje precej nevarno. Zvečer je bilo velikokrat slišati streljanje. "Ven je treba iti v spremstvu domačinov. Če te policist ali vojak vidi samega, si zanj objekt denarja, bankovec za sto dolarjev. Po 19. uri je bilo prepovedano hoditi v mesto. Če je bilo treba nujno koga peljati v bolnišnico, smo tvegali – seveda s par domačini v vozilu. Če so te ustavili vojaki ali paravojaške enote, so zaradi domačinov v avtu vedeli, da nisi izkoriščevalec."

Trikrat v zaporu Uroš je bil v Kongu trikrat zaprt. "Zaprli so me zaradi fotografiranja. Na misijonu ali na poti na plantaže ni bilo težav. A nekajkrat se je zgodilo, da sem – kot prostovoljec z že daljšim stažem – vozil turiste naokoli s terenskim vozilom. Opozoril sem jih, kje ne smejo fotografirati, a niso upoštevali. Vojaki so to videli in ker sem bil jaz tisti, ki sem vozil 'težave' naokoli, sem padel v zapor. Takrat sem bil en dan zaprt. Ne dajo ti niti hrane niti vode."

Malarija in muha cece "Klima mi je bila zelo všeč, ker smo živeli na 1.600 metrih nadmorske višine. Ni bilo prevroče, zvečer pa je bilo ravno prav hladno za spanje." S komarji zaradi višine ni bilo prevelikih težav. Staknil je tudi malarijo, a verjetno ne v Gomi, ampak na poti v glavno mesto Ruande, ko je šel po neke rezervne dele.

"Večje težave smo imeli z muho cece, ki v perilu pusti jajčeca. Če oblačil nisi polikal, si dobil črva pod kožo. Jaz sem ga imel trikrat. Najprej se zdi, da imaš malo večji mozolj, potem tur, potem pa čutiš, da te nekaj grize in ti iztisnejo črva."

Eno leto v Ekvatorialni Gvineji Ko je neko podjetje iz Ljubljane iskalo delavce za gradnjo vladne palače v Ekvatorialni Gvineji, je Uroš izkoristil tudi to možnost, da se je vrnil v Afriko. "Izpolnjeval sem dva od treh pogojev: Bil sem neumen in pogumen, da grem v Afriko, solidno sem znal italijansko, edino električar nisem po poklicu, a to ni bila težava. Moja glavna naloga je bila komunikacija med Italijani, ki so bili glavni izvajalci, in Slovenci."

"Gvineja mi ni bila všeč. Tudi čez dan, ko naj bi bilo varno, si še vedno lahko kaj doživel. V bistvu je vsa država proti belemu človeku. Tudi vzdušje na gradbišču ni bilo najbolj prijetno. Ljudje so bili bolj vsak zase, ni bilo sodelovanja. Pomagali so nam domačini. Odnos do njih je spominjal na odnos do teh ljudi pred sto leti. Prej sem delal na misijonu, kjer sem ljudi pomagal učiti in sem zanje skrbel, tu je bilo pa ravno obratno. Ta odnos mi ni bil všeč, pa tudi z ekipo, s katero sem delal, se nisem najbolje razumel."

Zakaj sovraštvo Gvinejcev do belcev? Uroš pravi, da predvsem zaradi tega poniževalnega odnosa. Tudi plačujejo jih slabo. Opozarja pa tudi na "večerno zabavo". "Dekletom tam pravim socialne delavke. Ceno njihovih uslug so zbili, dekleta pa so se zato povezala z vojaki. Beli človek noče plačati, zato ga potem vojaki 'olupijo' na drug način."

Slovenija je v Ugandi zgradila internat Vsaka država daje denar tudi za projekte v nerazvitih tretjih državah. Pred petimi leti je tako slovenska vlada začela graditi internat za dekleta na severu Ugande, kjer je 25 let trajala vojna. "Te ljudi želijo zdaj znova spraviti v običajno življenje, tudi prek tega internata. Klicali so me, ker tam deluje misijonar Danilo Lisjak, s katerim sem že delal in sem ga poznal. Tako sem se znašel na severu Ugande in tam pomagal eno leto. Projekt je uspel, bili so zadovoljni. Ko sem prišel tja, je bil tam kup trave in zemlje, zdaj je vse lepo urejeno."

Če nisi potrpežljiv, lahko kar spakiraš Vsaka pustolovščina se začne s kupom adrenalina. "Vse je novo, nova država, nikoli nisem pomislil na vračanje. Potem pa so prišli tudi težji trenutki. Ko sem na primer padel v zapor, ker so me po krivem obtožili, ali ko sem se kdaj skregal z misijonarjem. V Gvineji je bilo več takih trenutkov. Recimo, ko so nas na poti iz službe domov ustavili policisti. Popolnoma po nepotrebnem."

Na začetku so bile seveda težave s komunikacijo, potem se je naučil malo lokalnega jezika. "Malo se prilagodiš, predvsem pa potrebuješ precej potrpežljivosti. Če je nimaš, lahko kar spakiraš."

Ljubezen-bolezen Afrike "Težje se je navaditi spet na domače razmere kot na afriške. Afrika vedno znova vleče. Vsakič, ko sem dobil klic, nisem pomišljal niti za sekundo – ko je prišla priložnost, sem vedno šel." In prav ta teden je dobil kar dva klica. Če bo vse po načrtih, se mu spet obeta pol leta dela v Kongu in Ugandi.

"V francoščini se reče mal d'Afrique – bolezen Afrike. Recimo Zvone Šeruga je bil že tolikokrat v Afriki, imel je že ogromno težav, a še vedno ga privlači. Ta ležernost življenja ima svoj čar, malo se ti čas ustavi, če zamudiš par minut, ni nič narobe. Če ne narediš nečesa danes, boš pa jutri."

Pa ideja o potovanju z motorjem po Afriki? "Za zdaj se še ni uresničila. Glede na birokratske zaplete, ki nastajajo, in vse večjega rasizma, ki sem ga spoznal v Ekvatorialni Gvineji, saj niso nič več navdušeni nad belim človekom, me Afrika niti ne mika toliko. Moja ideja je bila iti prek Sirije in držav, ki zdaj niso več varne. Druga možnost je, da bi dal motor na ladjo in šel po Južni Ameriki. Tam je še kar varno, gorivo pa zelo poceni. A ideja, da bi šel od doma z motorjem po Afriki, je trenutno zamrla," pravi Uroš, ki se zdaj bolj veseli vabil z afriških misijonov.