Ultrakonservativni muslimani v Evropi

V Nemčiji je po podatkih obveščevalne službe registriranih 500 pripadnikov Al Kaide. Toda obveščevalne službe v Nemčiji in tudi v Franciji se bolj kot njih bojijo salafistov, pripadnikov skrajne islamistične sekte, ki se zavzema za prvotni islam. Prakticirajo striktno različico islama, podobno kot vahabiti. Mnogi obe struji kar enačijo. Sekta obstaja že od srednjega veka, v zadnjem času pa postaja vse bolj priljubljena med mladimi. Obveščevalci trdijo, da je v Nemčiji trenutno 3800 članov te struje, od tega jih je okoli tisoč na obveščevalnih seznamih visoko rizičnih ljudi. Večina med njimi je nemških državljanov, pripadnikov druge ali tretje generacije priseljencev, ki so se tej skrajni muslimanski smeri pridružili nedavno. Obveščevalne službe predvidevajo, da bi lahko pripravljali napade na cilje v Evropi. Pred nemškim sodiščem trenutno poteka sodni proces proti Muratu K., pripadniku salafistov, ki je med demonstracijami maja 2011 v Bonnu z nožem ubil dva policista, tretjega pa hudo ranil. Podoben proces poteka tudi v Franciji, kjer je v Strasbourgu eden izmed vodij francoskih salafistov prav tako z nožem napadel policista. V akciji, ki je sledila napadu, je francoska policija aretirala sedem vodij sekte, pri njih pa naj bi našli tudi seznam možnih atentatov.

Čeprav obveščevalna služba trdi, da so salafisti potencialni teroristi, poznavalci islama menijo drugače. "Res je, da so ultraortodoksni, toda vprašanje je, ali so tudi nevarni," se sprašuje Elkaham Sukhni z Inštituta za islamsko teologijo v Osnabrücku: "Nasilni salafisti so manjšina znotraj manjšine, zoženi na res majhne skupine." Opozarja pa, da zaradi svoje ultrakonservativnosti salafisti ne živijo na očeh javnosti, temveč v zaprtem krogu enako mislečih.

Misijonarji s telefonsko linijo Kdo so pravzaprav salafisti, se je odločila spoznati novinarka revije Der Spiegel, ki se je sestala z nekaj predstavniki sekte v Bonnu. Na obveščevalnem seznamu nevarnih salafističnih pridigarjev sta tudi Ibrahim Abu Nagie in Abu Dujana, oba že po videzu drugačna, z dolgimi bradami. To je zapoved za salafiste: ženske morajo biti popolnoma zakrite, moški morajo imeti dolge brade. Ibrahim je v Nemčijo prišel iz Gaze, ko mu je bilo 18 let. Sebe razume le kot muslimana in zavrača pojem salafistov. Trdi, da je to medijska sionistična propaganda. "Islam je lahko le pravi, prvotni islam," trdi. Seveda bi rad, da bi tudi v Nemčiji veljalo šeriatsko pravo, a ve, da to ni mogoče: "Za zdaj to še ni mogoče. Šeriatsko pravo ni le sekanje rok, temveč je sistem pravil in pravnih norm."

Prepričana sta, da se je obveščevalna služba za njiju začela zanimati, "ker opravljata misijonarsko delo". Zbirajo se v mošeji v kraju Frechen pri Kölnu. Že osem let sta misijonarja, ki svojo vero razširjata predvsem med mladimi. Delita zgoščenke s pridigami, Koran in organizirata seminarje. Čeprav so konservativna sekta, so pridige v nemščini in ne v arabščini. "Tako so dostopnejše mladim," trdita. Ustanovila sta tudi telefonsko linijo, kjer odgovarjata na vprašanja predvsem mladih muslimanov. "Kličejo me recimo dekleta, ki v šoli ne želijo plavati. Svetujem jim, naj učiteljem prinesejo Koran in naj bodo potrpežljive," je razložil Abu Dujana.

Privlačni za mlade, a proti nasilju Skrajno gibanje najbolj privlači mlade med 15. in 20. letom. Mladi salafisti so pogosto prepričani, da poznajo absolutno resnico. Po mnenju profesorja Sukhnina jih le malo med njimi sprejme nasilno različico vere, večino zato, ker "jih prevzamejo radikalne pridige, ki jih vidijo na YouTubu". Abu Nagie in Abu Dujana sta proti nasilju. "Nasilje ni tabu," opozarja pridigar: "če pri mladem človeku zaznam, da ga zanima nasilje, se z njim pogovorim." Prizna pa, da njegova beseda miru pogosto ni uslišana.

Ko so maja 2011 v Bonnu demonstrirali neonacisti in nosili karikature preroka Mohameda, je svoje vernike pozval, naj ne nasedajo provokacijam in naj ostanejo mirni. Ker niso upoštevali nasveta, so odšli na ulice in demonstracije so se končalo nasilno. "Seveda so tudi med našimi verniki črne ovce," meni Abu Dujana. Ne razume pa, zakaj se politiki, namesto da jih zasledujejo in prisluškujejo njihovim telefonom, raje z njimi ne pogovorijo. "Ne, ne, z Angelo Merkel se že ne bom pogovarjal," odkima Abu Nagie: "vsaj dokler ne prestopi v islam."