Termoelektrarna ne sme pasti!

Torek se je v Obrenovcu in povsod okrog spodnjih tokov Drine in Save začel sončno in toplo. Morda celo s preveč sonca, neusmiljeno je žgalo pripadnike žandarmerije in mlade prostovoljce, ki sva jih srečala pred blokom B termoelektrarne Obrenovac. Njihova naloga je bila zelo jasna: postaviti vreče s peskom in s tem nasipom obraniti elektrarno, ki proizvaja več kot polovico vse električne energije za potrebe Srbije.

Tudi minister postavlja vreče s peskom

Med njimi je bila tudi študentka ekonomije, ki je v večdesetglavi skupini moških reševala čast ženske populacije, a je takoj povedala: "Saj ne moremo punce dvigati vreč s peskom tako kot fantje, zato so moje sošolke večinoma v mestu in čistijo tiste redke dele mesta, od koder se je voda že umaknila. Vsi delamo, kolikor zmoremo. Ali vidite tistega gospoda na drugem nasipu? To je naš minister, ni se prišel samo fotografirat, ampak nam res pomaga. Zjutraj nas organizirano pripeljejo iz Beograda, zvečer nas pa vrnejo."

Zakaj nas združijo šele nesreče?

Pridružil se nam je eden od pripadnikov žandarmerije, vidno prepoten in z rdečim obrazom od napornega fizičnega dela pod žgočim soncem, ki je ogrelo zrak do 26 stopinj. Vzel si je minuto odmora in spil zasluženi požirek vode, ta je tu skoraj zlata vredna, ter ponosno pokazal na zagnane ljudi, ki urejajo in utrjujejo nasip: "Poglejte nas, kako smo pridni. Toda še vedno ne vem, zakaj nam mora priti voda do grla, da bi lahko stopili skupaj – ali tega sicer ne znamo?"

Saj res, zakaj? To so naju spraševali, kjerkoli sva bila te dni po prizadetih območjih Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije. Nismo si znali prepričljivo razložiti, zakaj šele nesreče tako močno povežejo ljudi, a vsi smo se strinjali, da je res zelo spodbudno, kako sta se tokrat pokazali solidarnost in skrb za trpečega človeka. Prebivalci prizadetih območij so tega še toliko bolj veseli in čutijo hvaležnost.

Če ni pod vodo, je že dobro

Dobrih deset kilometrov od južnega bloka istoimenske termoelektrarne leži mesto Obrenovac, a do njegovega središča z avtom še dolgo ne bo mogoče priti. Mićo je stal na dvorišču pred svojim blokom in me prepričeval, da je danes že veliko bolje. Težko me je prepričal, saj je stal na kar debeli plasti mulja, visoka voda pa je bila le nekaj deset metrov stran.

Toda Mićo je vztrajal: "Kaj pa je to, pritličje našega bloka je bilo predvčerajšnjim popolnoma zalito, zdaj pa ga že lahko čistimo." Malo cinizma, a veliko več optimizma je v njegovih besedah. Njegov nasmeh ne pusti dvoma, da je res srečen, ker se mu ni zgodilo kaj hujšega.

"Kaj takega pa že dolgo ne," je še dejal. "Živi ljudje tega ne pomnijo, torej vsaj 70 ali 80 let ni bilo česa podobnega. Najbrž še več, ker bi se živi spomnili, da jim je nekdo o tem govoril, ko so bili mladi. Upam si reči – vsaj 200 let ni bilo tukaj takšne katastrofe."

"Smo kot na dnu kozarca"

Risto pa je stal ob robu potopljenega središča Obrenovca in nemočno opazoval kritične razmere. Ko me je zagledal, kako tudi jaz osuplo opazujem razmere, je pristopil in povedal: "Tega se ne bomo tako hitro rešili. Obrenovac dobi vso vodo, ki se izlije iz reke Kolubare, in še vso vodo, kar je Sava prinese iz reke Bosne ter od drugod iz Bosne, Hrvaške, celo iz Slovenije."

Žal ne samo od tam. Nadaljeval je: "Voda je hrumela od povsod, še s takih mest, kjer nismo niti vedeli, da obstaja. Poleg tega pa smo v Obrenovcu tako nizko, da voda, ki se je prelila čez nasipe, nima kam odteči. Smo kot na dnu kozarca."

Kaj bo prinesla Donava

Na dvorišču je bilo več avtomobilov, ki jih je zalilo in so po umiku vode odeti v rjavo in sivo. Lastniki jih sušijo in upajo, da jih bodo lahko prižgali. V enem od njih je bil vključen radijski sprejemnik. Poslušali smo vsi zbrani na pločniku pred mejo, od koder se ne more naprej vsaj brez visokih škornjev.

Kljub klepetu smo vsi zbrani dobro slišali napovedovalko, ko je v eter izgovorila: "Visoki vodni val prihaja po Donavi, v Beogradu bo predvidoma v četrtek, zato obstaja nevarnost, da bo tako velika količina vode vplivala tudi na višino Save."

Obrenovac namreč ni daleč od Beograda, kjer se Sava izlije v Donavo, zato lahko Donava še kako zagreni razmere v tem že tako uničenem mestu.

Tudi v Obrenovcu na delu plenilci

Skoraj 14 tisoč ljudi so iz Obrenovca evakuirali, številni pa tudi tu vztrajajo in pravijo, da bodo ostali in varovali vse, kar so v življenju dosegli. "V Obrenovcu so aretirali dva človeka, ki sta ropala na poplavljenem območju, eden je kradel iz stanovanja, katerega lastnike so evakuirali, drugi pa iz zaprte trgovine," se je slišalo iz radia. "Pa kakšni ljudje so to," je dejala gospa v srednjih letih. Risto je resignirano odgovoril: "To niso ljudje."

"Še Bog se je zjokal nad Obrenovcem"

Iz radijskega sprejemnika so se vrstila nova poročila s številnih kriznih žarišč drugod po prizadetih območjih ob Savi. Ne samo poplave, tudi plazovi se pojavljajo, med njimi takšni, ki odnašajo hiše. Več deset hiš po Srbiji ter Bosni in Hercegovini je izginilo, je še sporočil glas radijske napovedovalke, ki so ga vsi pozorno poslušali. V Bosni in Hercegovini je bil dan žalovanja torek, v Srbiji pa so za dneve žalovanja razglasili sredo, četrtek in petek.

Ravno v tem trenutku, čeprav je v bližnjem Beogradu še vedno sijalo in grelo sonce, se je na Obrenovac usul močan dež. Ljudje so se razbežali in mesto je spet ostalo prazno in poplavljeno. Preden sem tudi sam poiskal zavetišče, sem le še ujel, ko se je Risto prekrižal in potožil: "Evo, že spet se je Bog zjokal nad nami v Obrenovcu."