Tina Vovk

Torek,
27. 8. 2013,
9.41

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Sirija

Torek, 27. 8. 2013, 9.41

8 let, 7 mesecev

"Radikalni islamisti, ki prihajajo v Sirijo, niso nastali kar iz nič"

Tina Vovk

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Ali je naključje, da so na Bližnjem vzhodu razbite oziroma v procesu razpadanja zgolj tiste države, ki so želele voditi bolj od Zahoda in Izraela neodvisno politiko, se sprašuje Primož Šterbenc.

V drugem delu pogovora s politologom, sociologom in poznavalcem mednarodnih odnosov Šterbencem lahko preberete, kaj meni o vlogi Izraela v Siriji, kakšno vlogo imajo (islamski) uporniki ter kakšen utegne biti razplet morije v Siriji.

Kakšno vlogo (če sploh) pri odločanju o posredovanju v Siriji igrajo uporniki, med katerimi je po nekaterih informacijah čedalje več islamistov (in pripadnikov Al Kaide)? Uporniki vseskozi pritiskajo na zahodne države, da bi neposredno vojaško intervenirale. Že do zdaj so jih posredno močno podpirale (še veliko bolj pa Savdska Arabija in Katar). Ni se mogoče znebiti vtisa, da so uporniki pripravljeni storiti vse, da bi sprožili neposredno zahodno vojaško intervencijo. Ob tem ne gre spregledati, da radikalni islamisti, ki prihajajo v Sirijo, niso nastali kar iz nič. Ameriški novinar Seymour Hersh je že leta 2007 pisal o dogovoru ZDA, Savdske Arabije in Izraela, da se oslabi vpliv Irana na Bližnjem vzhodu, in sicer tako, da se rušijo iranski zavezniki (tudi sirski režim), prek krepitve sunitskih radikalnih islamističnih gibanj. Mogoče je oceniti, da Obamova administracija ne podpira več (popolnoma) tega načrta, toda inercija prav gotovo deluje. Tako verjetno ni naključje, da so med sirskimi uporniki najmočnejši radikalni islamisti – dolgo je bila to Podporna fronta (Džabhat An Nusra), v zadnjem času pa Možje svobodne Sirije (Ahrar Al Šam); Podporna fronta se je razcepila, ker en njen del ni hotel iti v sodelovanje z Al Kaido v Iraku; drugi del se je združil z iraško Al Kaido v "Islamsko državo Iraka in Šama". Precej zanimivo je, da Ahrar Al Šam poudarja, da se osredotoča zgolj na Sirijo in da ga širši džihad ne zanima (kar je netipično za islamistična gibanja). Kakšno vlogo pa bi imel pri odločanju lahko Izrael? Izrael se zdi ob sirskem sporu precej pasiven, toda ni se mogoče izogniti vtisu, da sodeluje v rušenju režima oziroma razbijanju Sirije. Najmanj, kar je mogoče reči, je to, da mu ustreza preusmerjanje pozornosti stran od izraelske okupacije palestinskih ozemelj (Palestina je tako rekoč pozabljena). Poleg tega Izraelu ustreza razbijanje močnih arabskih držav po religijski in etnični črti, ker se tako lahko v skladu s svojimi strateškimi načrti pozicionira kot osrednja sila Bližnjega vzhoda. Če bo razbita Sirija, bi Iran lahko izgubil stik s Hezbolahom. Zdi se, da Izrael z vojaškimi napadi v Siriji želi oslabiti režim do takšne mere, da bi bil še bolj izenačen z uporniki in da bi se Sirija tako še bolj razbijala.

Če ne pride do vojaškega posredovanja, kakšni so mogoči scenariji razpleta v Siriji? Je možnost za kakršenkoli mirovni dogovor ali pa morije ne bo konec, dokler ena stran dokončno ne zmaga? Dejstvo je, da nobena od sprtih strani v Siriji ne more vojaško zmagati – obe sta vojaško premočni za to. Najbolj škodljivo je, da obe strani nerealistično upata, da bosta lahko zmagali, Sirija pa se še bolj celovito uničuje. Pomembno je ugotoviti, da sta sami sirski strani večinoma že dosegli svojo najvišjo vojaško točko (zmogljivosti) oziroma se v veliki meri izčrpali. Tako spor lahko podaljšuje in zaostruje zgolj zunanje vojaško vmešavanje (podobno kot v libanonski državljanski vojni po letu 1976 celih 13 let). Edini način, da se spor ustavi, so pogajanja in doseganje nekega kompromisa. Na to pa morajo pristati zunanji močni akterji – predvsem ZDA in Rusija. Te morajo skupaj z Iranom in Savdsko Arabijo doseči dogovor ter ga vsiliti drugim akterjem. Realnost pa kaže, da je Sirija že razbita država, in sicer na tri dele: režimsko-alavitski zahodni del (črta Damask-Homs-Tartus-Latakija); uporniško-islamistični vzhodni del (Raka in Deir Es Zor) in skrajni SZ; in kurdski del na severovzhodu (območje Hasake). Sirija verjetno ne bo nikoli več kohezivna država, ki bi predstavljala močno silo na Bližnjem vzhodu. Najbrž si to marsikdo želi, saj je po načelu deli in vladaj lažje obvladovati Bližnji vzhod. Ali je naključje, da so na Bližnjem vzhodu razbite oziroma v procesu razpadanja zgolj tiste države, ki so želele voditi bolj od Zahoda in Izraela neodvisno politiko (Irak, Libija, Sirija)?