Poljski vohuni kot lažni sinovi

V sedemdesetih letih preteklega stoletja so se odnosi med Nemčijo in Poljsko, sicer državama na dveh straneh železne zavese, nekoliko otoplili. Državi sta ponovno obudili diplomatke odnose. To je poljska obveščevalna služba takoj izkoristila v svoj prid. Na zahod so začeli pošiljati vohune, ki so jih predstavljali kot izgubljene otroke med drugo svetovno vojno razseljenih družin na področju vzhodne Prusije. Že v šestdesetih letih so obveščevalne službe dobile napotke, da naj raziščejo poreklo otrok, ki so jih ob begu na Zahod nemški starši pustili na Poljskem. Med njimi je bil tudi Janusz, sin Nemke, ki je po vojni zanosila s sovjetskim oficirjem. Rojen je bil kot Heinz, kmalu po njegovem rojstvu pa je mati pobegnila na Zahod, otroka pa pustila v poljski sirotišnici. Posvojila ga je poljska družina in odrasel je v Janusza. Njegova zgodba je bila idealna podlaga za vohune. Sredi osemdesetih so tako v Nemčijo poslali poljskega vohuna Jerzyja K., ki se je predstavljal kot Heinz Arnold in naj bi iskal svojo izgubljeno mati. S pomočjo Rdečega križa so jo res našli in mati je verjela, da je to njen izgubljeni sin. Kmalu po srečanju je umrla, toda izgubljeni sin je ostal z družino, ki mu je celo priskrbela delo v uradu za begunce v Bremnu. Sumljiva smrt pravega sina Tam je Heinz marljivo zbiral podatke o ljudeh, ki so pribežali izza železne zavese. Največkrat je šlo za pripadnike nemške manjšine na Poljskem, ki so se v začetku osemdesetih vračali v Nemčijo. Kot uradnik je lahko natančno videl, kako nemški obveščevalci preverjajo zgodbe in verodostojnost beguncev z Vzhoda. Ti podatki so bili zlata vredni za usposabljanje bodočih vohunov – povratnikov, ki bi jih poslali v Nemčijo. V tem času je pravi Heinz mirno živel na Poljskem, čudno se mu je zdelo le, zakaj mu oblasti vztrajno zavračajo prošnjo za izdajo potnega lista. Klobčič pa se je začel odmotavati, ko se je pravi Heinz odločil, da prek Rdečega križa poišče svojo mamo. Lažni sin je bil hitro odkrit in zaprt, pravi Heinz pa je nedolgo zatem umrl v nepojasnjenih okoliščinah. Lažnega sina Jerzyja K. so nemške oblasti zamenjale za zahodne vohune, ujete na Vzhodu. Še leta po vrnitvi na Poljsko je bil agent poljske obveščevalne službe. Pod krinko poslovneža v uvoznem podjetju je zbiral različne podatke. Na vprašanje novinarja WDR, zakaj je bil vohun, je trideset let pozneje odgovoril, da zaradi pustolovščin. "To so bili drugačni časi," je odgovoril. Po padcu komunizma so bili na Poljskem uničeni vsi arhivi obveščevalnih služb, tako da ni mogoče izvedeti, koliko lažnih izgubljenih otrok so kot vohune poslali na Zahod. Družina pravega Heinza pa je še vedno prepričana, da njegova smrt ni bila naključje. Odgovora na to verjetno ne bodo dobili nikoli.