Poljska doživlja svojo drugo zlato dobo. Kaj pa Slovenija?

"Ponosen sem na svojo državo". Tako pravi Aleksander Kwasniewski, poljski predsednik med letoma 1995 in 2005. Zdaj, ko Poljska praznuje niz srečnih obletnic (deset let poljskega članstva v EU, petnajst let od pridružitve NATO paktu in 25 let od padca komunizma v Vzhodni Evropi), je lahko res ponosen.

Nova poljska zlata doba Še nikdar od časov poljskih kraljev iz dinastije Jageloncev v 16. stoletju, ko se je Poljska raztezala od Baltika do skoraj Črnega morja, Poljska ni bila tako cvetoča, mirna, združena in vplivna, piše britanski The Economist.

Ko je leta 1989 padla železna zavesa, je bila Poljska skorajda bankrotirana, z velikim in neučinkovitim kmetijskim sektorjem, groznimi cestnimi in železniškimi povezavami in z gospodarstvom, ki ni bilo večje od gospodarstva sosednje Ukrajine. Takrat so med nekdanjimi komunističnimi državami največ možnosti za uspeh dajali Češkoslovaški in Madžarski, pričakovanja glede Poljske so bila nizka.

Toda ekonomska šokterapija v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Poljsko postavila na prave tirnice. Tržne reforme so vključevale odpravo nadzora nad cenami in plačami, odpravo subvencij in uravnoteženje financ.

Poljska gospodarsko neprekinjeno raste od leta 1992 Zdravilo je bilo boleče, toda po hudi recesiji v letih 1990-1991 se je rast na Poljskem spet začela. Od takrat se ni ustavila in je dosegla še pospešek, ko se je država leta 2004 vključila v EU. Od takrat je povprečna gospodarska rast na Poljskem štiriodstotna.

Poljski bruto domači proizvod (BDP), ki upošteva primerjavo kupne moči, je zdaj 67 odstotkov EU povprečja, v primerjavi s 33 odstotki leta 1989, in poljsko gospodarstvo je skoraj trikrat večje od ukrajinskega gospodarstva. Poljska je po zlomu komunizma velik del svoje trgovine preusmerila z vzhoda na države EU, začela je posodabljati prometno infrastrukturo in prestrukturirala nekatera svoja velikanska podjetja, ki so bila v državni lasti.

Poljska je bila tudi edino večje gospodarstvo, ki se je izognila recesiji v času finančne krize, deloma zaradi sreče deloma po zaslugi spretne fiskalne in denarne politike, prilagodljivega menjalnega tečaja svoje valute zlot, še vedno zmerne vključenosti v mednarodno trgovino in nizkega dolga zasebnikov in podjetij. Lani je bil poljski BDP velik 381 milijard evrov, petino večji kot pred krizo. Napovedana letošnja rast je triodstotna. Poljska v zboru evropskih sil Solidno poljsko gospodarstvo je dalo Poljski večjo gospodarsko in politično težo v EU. Zdaj jo poleg Nemčije, Velike Britanije, Francije, Italije in Španije (čeprav je poljski nominalni povprečni BDP na prebivalca s 7.400 evri več kot polovico manjši od španskega) štejejo med šest evropskih velikih članic.

Toda kljub uspehom poljska gospodarska preobrazba še ni končana. Sprejeti bo treba še veliko reform, med drugim v kmetijskem sektorju, poleg tega obstaja velika razlika med cvetočim zahodom države in revnim vzhodom. Velika in pomembna odločitev bo tudi, ali in kdaj se vključiti v evroobmočje. Kar dve tretjini Poljakov nasprotujeta prevzemu evra, poleg tega bo treba za opustitev zlota spremeniti ustavo, kar se zdi v tem trenutku nedosegljivo.

Poljski ekonomist Janusz Jankowiak je optimističen glede kratkoročne poljske prihodnosti, toda dvomi ga obhajajo glede dolgoročnega razvoja. Poljska je že izkoristila 102 milijarde evrov iz evropskih skladov, do leta 2020 pa bo prejela še 106 milijard evrov. Poljski izziv – globalno in konkurenčno gospodarstvo Tveganje je, da bo vlada velik del tega denarja porabila za infrastrukturo, namesto da bi več vlagala v večjo konkurenčnost gospodarstva. Portugalska ima na primer dobre avtoceste, toda nekonkurenčno gospodarstvo, opozarja Jankowiak. Za zdaj je temelj uspeha poceni delovna sila, zaradi česar zahodnoevropska in ameriška podjetja svoje posle prenašajo v to državo. Toda sčasoma bo ta prednost izpuhtela.

Največji poljski izziv je, da poljsko gospodarstvo ne obtiči na tej doseženi ravni. Poljaki ne varčujejo in vlagajo dovolj, da bi naredil skok od največjega zahodnoevropskega podizvajalca do gospodarstva z globalnimi in inovativnimi poljskimi podjetji.

Daniel Boniecki iz varšavske podružnice svetovalnega podjetja McKinsey vidi tri področja, ki jih je treba spremeniti: Poljska mora bolj vlagati v sodobno gospodarstvo, na primer v specializirano proizvodnjo, in postati bolj globalna. Poljska produktivnost na uro je še vedno 60 odstotkov povprečja petnajstih starih članic EU – deloma zaradi slabe opreme in deloma zaradi slabega vodenja.

Prenapihnjeni javni sektor Skrbi tudi nizka rodnost, toda najbolj nujna naloga za Poljsko je reforma prenapihnjenega javnega sektorja. Od padca komunizma se je število javnih uslužbencev skoraj potrojilo, na 460 tisoč. Uspešna zasebna podjetja ovira zbirokratizirani javni sektor. To je tudi eden od razlogov, zakaj nekateri najbolj nadarjeni Poljaki zapuščajo državo. Toda zdaj vsaj odhajajo dvignjenih glav. Zdaj poljski glas v tujini nekaj šteje.

Kaj pa Slovenija? Prav tako kot Poljska je tudi Slovenija po zlomu komunizma doživela t. i. tranzicijsko depresijo, ki je trajala od leta 1990 do 1992, torej eno leto dlje kot na Poljskem. Je pa treba poudariti, da je v tem času morala Slovenija zgraditi tudi lastno državo, česar Poljski ni bilo treba.

Slovenska prednost pred Poljsko se je občutno stopila Slovenija, ki je bila do leta 1991 del socialistične Jugoslavije (ta je bila veliko bolj vključena v svetovno gospodarstvo kot socialistična Poljska), je imela leta 1990 glede na BDP na prebivalca, ki upošteva primerjavo kupne moči, še veliko prednost pred Poljsko.

Po podatkih Svetovne banke je imela Slovenija leta 1990 8.415 evrov BDP na prebivalca, Poljska pa 4.362 evrov. Razlika se je nato zmanjšala: predlani je imela Slovenija BDP na prebivalca 20.787 evrov, Poljska pa 16.631 evrov. Slovenski BDP na prebivalca je bil torej leta 1990 od poljskega večji za 93 odstotkov, leta 2012 pa le še 25 odstotkov. Ta razlika se bo še zmanjšala.

Tudi članstvo v EU je Poljska izkoristila bolje kot Slovenija. Med letoma 2004 in 2012 se je namreč slovenski BDP v povprečju povečal za 28 odstotkov, poljski pa za kar 75 odstotkov.

Če Poljska ni čutila krize, jo je Slovenija toliko bolj Če poljsko gospodarstvo raste neprekinjeno od leta 1992 in je raslo tudi v času izbruha svetovne finančne krize, pa je bil izbruh finančne krize usoden za slovensko gospodarstvo, saj je razkril našo družbeno in gospodarsko strukturno šibkost. Leta 2008 je Slovenija še imela rast, in sicer 3,6-odstotno, že leta 2009 pa se je slovensko gospodarstvo drastično skrčilo za osem odstotkov. Za Slovenijo so se začela nemirna krizna leta. Ima pa Slovenija podobno težavo kot Poljska: prenapihnjeni javni sektor in premalo konkurenčno gospodarstvo. V tem pogledu Slovenija in Poljska stojita pred enakim izzivom.