Petek, 10. 11. 2023, 21.55
1 leto
OD NAŠIH POROČEVALK IZ UKRAJINE
Po poti ruskih grozodejstev: Gostomel, Buča, Borodjanka, Zagalci #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,28
Gostomel, Buča, Borodjanka in Zagalci so kraji, skozi katere so se 27. februarja peljali Rusi, tam preživeli dober mesec in uničili vse, kar je bilo lepega. Na grozljiv način so pobili civiliste, pokradli lastnino in zažgali domove. Da je bilo in je grozljivo, pričajo številni porušeni domovi, prestreljene ograje, strehe in zidovi, predvsem pa preživeli, ki so se potem, ko so Rusi odšli, vrnili na območje, kjer so bili nekoč njihovi domovi. Pričakale so jih le ruševine, a njihova volja in moč sta tako trdni, da se borijo naprej in s pomočjo dobrih ljudi znova postavljajo na noge.
Če v Kijevu ne dobiš občutka, da je bila oziroma je tam vojna, se to spremeni takoj, ko greš mimo vojske, ki straži vhod v mesto. Le slabih nekaj kilometrov stran te pričaka napis: Mine!
Ob gozdu na poti je opozorilo, da so na tem območju lahko mine.
Nekoliko naprej ob poti stoji najmanj pet uničenih ruskih tankov. Ti so se po cesti od Kijeva proti Buči peljali 27. februarja 2022. Uničili so asfalt, kar se še vedno čuti med vožnjo.
Uničeni ruski tanki na poti od Kijeva proti Buči
V Gostomelu so vidne prve večje posledice napadov na infrastrukturo.
Gostomel
V Gostomelu trenutno poteka gradnja novega mostu. Ob prihodu Rusov so ga porušili Ukrajinci, da bi Rusom preprečili prihod v Bučo in Irpin.
Gradnja novega mostu v Gostomelu
3,5 kilometra stran od Gostomela je Buča, mesto, kjer so Rusi izvedli grozljiv pokol. Ubili so več kot 500 civilistov.
Več o pričevanjih iz Buče si lahko preberete tukaj.
Buča
Ena od zanimivosti na poti je zgodba, povezana s tankom na spodnji fotografiji. Tamkajšnji tank je spomenik, ki je bil v središču Buče postavljen že pred vojno. Ko so prišli Rusi, so mislili, da gre za pravi tank, in ga večkrat napadli.
Tank, ki kot spomenik stoji v središču Buče.
Pot smo nadaljevali skozi Borodjanko, ki je od Buče oddaljena 25 kilometrov.
Borodjanka
Tik ob prihodu v mesto je na križišču povsem uničen stanovanjski kompleks.
Povsem porušena in uničena stanovanjska zgradba v Borodjanki
Povsem porušena in uničena stanovanjska zgradba v Borodjanki
Stanovanjske zgradbe so bile dobesedno presekane na pol.
Zadnji kraj, ki smo ga obiskali, so Zagalci. Od Borodjanke je oddaljen 11 kilometrov.
Napadene in poškodovane so bile tako samostojne hiše kot velike stanovanjske zgradbe.
Prestreljeni so številni zidovi in ograje.
Veliko zgradb so požgali.
V Zagalcih je bilo povsem uničenih 200 hiš, delno pa 820.
V krajih je še vedno mogoče opaziti veliko porušenih zgradb, na drugi strani pa tudi kar nekaj obnovljenih.
V Zagalcih jim je uspelo obnoviti vrtec.
V vasi Zagalci v celoti porušenih 200 hiš
Predsednik krajevne skupnosti Zagalci Sergej Nedaškivski
V vasi Zagalci je bilo med rusko okupacijo popolnoma porušenih in uničenih 200 hiš, delno uničenih pa 820. Večina domačinov je vas zapustila le za kratek čas in se kmalu vrnila. Domovi so bili porušeni in ljudje niso imeli kje živeti. Številni so si poleg hiše postavili začasna bivališča, na primer zabojnike, ali pa so si skromen dom uredili v hlevih poleg hiš.
Domačinom in krajevni skupnosti je na pomoč priskočila Vincencijanska družina ter obljubila, da bo ljudem, ki bodo imeli motivacijo za delo in obnovo, darovala material za postavitev novih hiš. Po letu in osmih mesecih od okupacije in uničenja je z njihovo pomočjo v vasi na novo zraslo 14 hiš.
Na ogled na novo zgrajenih hiš smo se odpravili skupaj s tamkajšnjim predsednikom krajevne skupnosti Sergejem Nedaškivskim in se pogovarjali z domačini, ki jim je Vincencijanska družina pomagala zgraditi hiše.
"Vse življenje nam je zgorelo v nekaj minutah"
Mama Ljudmila, oče Jurij in sin Vitalij
Najprej smo obiskali družino, ki jo sestavljajo mama Ljudmila, oče Jurij ter sin Vitalij z ženo in otrokom. Njihova hiša je bila v času ruske okupacije povsem porušena. Trenutno živijo pri sosedih, ki so njihovi sorodniki, s pomočjo Vincencijanske družine pa si poleg gradijo novo hišo.
"Na naše dvorišče je prišel tank, mi smo se takrat skrivali v kleti. Začeli so streljati, nas kmalu našli in spodili iz kleti. Najprej so nam uničili garažo, nato avto, klet in na koncu še hišo. Vse življenje nam je zgorelo v nekaj minutah. Zbežali smo v prvo hišo do sosedov, nato pa v sosednjo vas k ženini mami. V isti hiši nas je živelo osem. Ko so Rusi odšli, smo se vrnili. Zdaj s pomočjo dobrih ljudi gradimo novo hišo," je povedal oče Jurij.
Ko sem vprašala, ali jih ni strah, da bi znova prišli Rusi in jim uničili pravkar zgrajeno, je odgovoril: "Kdo se ne bi bal? Strašno je vsak dan." Žena Ljudmila je dodala: "Čeprav pravijo, da bomba ne pade dvakrat na isto mesto, strah ostane."
Vhod v klet, ki so jo Ljudmila, Vitalij in Jurij uporabljali kot zaklonišče.
V kleti so na krompir položili vzmetnice, da je bilo vsaj malo bolj udobno.
Nova hiša
17-letni Denis: Mladi se ne družimo več
17-letni Denis iz vasi Zagalci
Obiskali smo še eno družino, ki je do nove hiše prišla s pomočjo Vincencijanske družine. V njej živijo babica, mama, oče in dva brata. Pogovarjali smo se s starejšim, 17-letnim Denisom. Povedal je, da so 8. marca 2022 zapustili vas in šli k sorodnikom v osrednjo Ukrajino. Kmalu za tem so izvedeli, da njihove hiše ni več. Vrnili so se sredi aprila in živeli v majhni hiši poleg ruševin, ki so ostale od njihove hiše.
Denis je sicer študent ekonomske fakultete v Kijevu, vendar študira na daljavo. Povedal je, da je v vasi še nekaj mladih, vendar se ne družijo, saj še vedno velja policijska ura. Po končani šoli si želi ostati v Ukrajini in delati v stroki, trenira tudi boks, s katerim se želi prav tako ukvarjati še naprej.
Nova hiša
Denisova babica
Nekateri prebivalci vasi Zagalci so nam pokazali fotografije porušenih domov.
V vasi Zagalci je pred vojno živelo približno tri tisoč prebivalcev, po vojni pa jih je tukaj 2.500. Kljub grozodejstvom, ki so jih doživeli, preživeli želijo živeti tukaj in graditi prihodnost.
Vitalija se bo v svojo novo hišo vselila skupaj s hčerko in vnukinjo.
Vsi so nas sprejeli odprtih rok in nam pripovedovali svoje zgodbe.
Z nasmehom na obrazu so nam pomahali v pozdrav.
