Od obscenih gest do krvavih pokolov

Olimpijske igre moderne dobe vse od začetka leta 1896 spremljajo škandali in kontroverznosti. Poleg športnih škandalov (doping, napake sodnikov …) so igre – nič kaj v olimpijskem duhu – pogosto zaznamovali politični dogodki. Tako na primer po obeh svetovnih vojnah poraženke niso bile povabljene na naslednje igre. Da gresta z roko v roki ne le šport in posel, temveč tudi šport in politika, pa je bilo jasno ob številnih bojkotih iger med hladno vojno kot tudi v Sočiju, saj so 22. zimske olimpijske igre osebni projekt ruskega predsednika Vladimirja Putina.

Poglejmo nekaj najbolj kontroverznih (politično obarvanih) dogodkov na olimpijskih igrah.

London, 1908: Težave z zastavami Poletne olimpijske igre 1908 bi morali prirediti v Rimu, a so jih zaradi izbruha Vezuva v bližini Neaplja leta 1906 prestavili v London. Na igrah so nadaljevali prakso predstavitve tekmovalcev, ki so jo začeli dve leti prej na igrah v Atenah. V Londonu je zaradi tega nastalo več polemik; finski športniki bi morali priti pod rusko zastavo, a so to zavrnili, podobno kot tudi Irci, ki niso želeli priti pod britansko zastavo. Švedom nad stadionom niso izobesili zastave, zato so zavrnili prihod na predstavitev ob odprtju. Nosilca ameriške zastave je zmotilo, da morajo zastavo (tako kot vse druge) dvigniti v čast kralja druge države.

Berlin, 1936: Owens prekrižal Hitlerjeve načrte Igre leta 1936 so bile v Berlinu. Odprl jih je tedanji kancler Adolf Hitler, ki jih je želel izkoristiti za dokazovanje absolutne fizične premoči bele, arijske rase. Načrte mu je prekrižal temnopolti atlet. Američan je osvojil štiri zlate medalje. Hitler Owensu medalj ni želel izročiti ali mu čestitati, kakor je veleval protokol. Owens je pozneje v avtobiografiji leta 1970 zapisal, da so "zgodovinarji pretiravali v slabem prikazovanju nemškega firerja" ter da mu je Hitler pomahal, ko je šel mimo njega.

Ameriška šprinterja Sama Stollerja in Martyja Glickmana, edina Juda v ameriškem moštvu, so na dan tekmovanja umaknili iz ekipe za tek na 4 X 100 metrov, kar je privedlo do obtožb o antisemitizmu ameriškega olimpijskega komiteja.

Melbourne 1956: Bojkot sedmih držav Predvsem med hladno vojno so številne države iz takšnih ali drugačnih razlogov bojkotirale igre. Igre leta 1956 v Melbournu (konjeniška tekmovanja so bila v Stockholmu) je bojkotiralo sedem držav. Egipt, Irak in Libanon zaradi sueške krize, ko so Egipt po nacionalizaciji sueškega kanala napadli Izrael, Velika Britanija in Francija. Nizozemska, Španija in Švica so igre bojkotirale zaradi sovjetske invazije Madžarske tistega leta in sovjetske prisotnosti na igrah. Manj kot dva tedna pred začetkom je bojkot napovedala Kitajska, ker so Tajvanu dovolili tekmovati (pod imenom Formoza).

Mehika, 1968: Pozdrav črne moči Na igrah v Mehiki leta 1968 sta Američana Tommie Smith in John Carlos v teku na 200 metrov osvojila zlato in bron. Ko sta se povzpela na zmagovalni oder, sta z drugouvrščenim Avstralcem Petrom Normanom nosila značke v podporo človekovim pravicam, temnopolta Američana pa sta med poslušanjem himne visoko v zrak dvignila pest, oblečeno v črno rokavico. Mednarodni olimpijski komite (IOC) je bil nad tako imenovanim pozdravom črne moči, značilnim za tedanje gibanje temnopoltih v ZDA za enakopravnost, zgrožen zaradi izražanja političnih stališč med nepolitičnimi olimpijskimi igrami. Tedanji predsednik IOC, Američan Avery Brundage, znani nacistični simpatizer, je dosegel, da ju je ameriški olimpijski komite suspendiral.

Češka gimnastičarka Vera Časlavska je v protest proti sovjetski invaziji Češkoslovaške ter sporne odločitve sodnikov med tekmovanjem obrnila svojo glavo stran od sovjetske zastave med igranjem himne pri podelitvi medalj. Domov se je vrnila kot herojka ljudi, oblast pod sovjetskim vplivom pa jo je tako rekoč izobčila.

Deset dni pred začetkom iger so se mehiške oblasti krvavo odzvale na proteste študentov v Ciudadu de Mexicu, ki so hoteli opozoriti na avtoritarno oblast. Vladne sile so med dogodkom, ki je postal znan kot pokol Tlatelolco oziroma noč Tlatelolca, ubile več protestnikov. Ocene o številu mrtvih obsegajo od 30 do 300 ljudi.

München, 1972: Igre prekinila ugrabitev Kri je tekla tudi štiri leta pozneje. Drugi teden iger v Münchnu je palestinska skupina Črni september, ki je bila povezana z organizacijo Fatah Jaserja Arafata, ugrabila člane izraelskega olimpijskega moštva. Teroristi so zahtevali izpustitev palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih in izpustitev ustanoviteljev nemške Frakcije rdeče armade iz nemških zaporov. Ubili so 11 atletov, trenerjev in sodnikov. Napadalcem naj bi logistično pomagali nemški neonacisti. Pet od osmih članov Črnega septembra so med neuspešnim poskusom reševanja ubili nemški policisti.

Na igrah ni smela sodelovati Rodezija, ki so jo štiri dni pred začetkom izključili zaradi grožnje nekaterih drugih afriških držav z bojkotom, če bodo belemu režimu v Rodeziji dovolili poslati moštvo na igre.

Montreal, 1976: Bojkot Kitajske in afriških držav Kitajska je bojkotirala igre leta 1976 v Montrealu, ker je Kanada dovolila nastopati Tajvanu. Na igrah ni bilo niti 22 afriških držav, ker Mednarodni olimpijski komite (MOK) ni prepovedal nastopanja Novi Zelandiji. Prepoved so afriške države zahtevale zaradi turneje novozelandskega ragbijevskega moštva po Republiki Južni Afriki.

Lake Placid, 1980: Edini "zimski" bojkot Edini bojkot zimskih olimpijskih iger se je zgodil leta 1980 v Lake Placidu. Tajvan ni želel uporabljati imena Kitajski Tajpej. Igre so zbudile veliko polemik zaradi načrtov, da bi olimpijske objekte po koncu iger spremenili v zapor.

Moskva, 1980: Poljak pokaže sovjetski publiki, kaj si misli

Politika je močno vplivala tudi na olimpijske igre leta 1980 v Moskvi. Poljski skakalec v višino ob palici Wladyslav Kozakiewicz je osvojil naslov olimpijskega prvaka, slavje pa mu je poskušala pokvariti neprijazno nastrojena sovjetska publika, ki mu je ob pripravah na skok glasno žvižgala in kričala nanj. Poljak, ki se je rodil v poljski družini na območju današnje Litve, se je odzval z neprimerno gesto, kar je postal prvi primer v zgodovini olimpijskih iger, da se je kak športnik javno sprl s publiko. Sovjeti so mu hoteli odvzeti medaljo, a MOK tega ni dovolil. Menil je, da so Kozakiewicza sprovocirali. Slika z njegovo potezo je obkrožila svet – z izjemo Sovjetske zveze.

Igre v Moskvi so številne države bojkotirale zaradi sovjetske invazije na Afganistan leta 1979. Športniki iz držav, kot so Argentina, Japonska, Kanada, Kitajska, Norveška, Turčija in ZDA, so zamudili priložnost, da osvojijo dosežejo največje uspehe svoje kariere. Analitiki so bojkot moskovskih iger ocenili kot začetek simbolnega, pozneje pa tudi resničnega propada Sovjetske zveze. Devetindvajset držav, ki so bojkotirale igre v Moskvi, je priredilo svoje igre v Filadelfiji, znane kot olimpijske igre bojkota.

Los Angeles, 1984: Sovjetsko povračilo za bojkot Sovjetska zveza je imela priložnost tekmecem iz ZDA vrniti z enako mero – bojkotom – že na naslednjih igrah v Los Angelesu. Igre je bojkotiralo še 14 sovjetskih zaveznic, kot razlog pa so navedle pomanjkanje varnosti za svoje atlete. Vzhodni blok je priredil svoje igre, igre prijateljstva. Iz drugačnih razlogov sta igre v Los Angelesu bojkotirala Iran in Libija.

Seul, 1988: Sosedski bojkot Igre v Seulu leta 1988 je bojkotirala Severna Koreja. Koreji sta v vojni še danes, saj po prenehanju spopadov ob koncu korejske vojne (1950–1953) nista podpisali mirovnega dogovora, temveč dokument o prekinitvi ognja.

Salt Lake City, 2002: Obtožbe o podkupovanju Igre leta 2002 v Salt Lake Cityju so pritegnile pozornost zaradi obtožb, da so člani MOK prejeli podkupnine v zameno za izbor mesta v ameriški zvezni državi Utah kot gostitelja.

Peking, 2008: Kritike zaradi človekovih pravic Olimpijske igre v Pekingu leta 2008 so pred začetkom med drugim dvigale prah zaradi kitajskega kršenja človekovih pravic, posebej glasni so bili podporniki Tibeta. Številni so se obregnili tudi ob politiko Kitajske do Darfurja oziroma njene podpore sudanskemu režimu v Kartumu, ki v tej pokrajini že leta izvaja represijo nad tamkajšnjim prebivalstvom. Nekatere države so razmišljale o bojkotu iger, a se to ni zgodilo, jih je pa bojkotiral sloviti filmski režiser Steven Spielberg, ki so ga sprva najeli, da bi pomagal pri režiji spektakularne ceremonije ob odprtju.