O koncu evropskih sanj

Teh besed seveda ni izrekel Hollande. Ko ga je v sredo obiskala Merklova, ji je najverjetneje vljudno pojasnil, da si želi "politiko rasti" namesto "zategovanja pasu", ona ga je diskretno opozorila na nujnost "strukturnih reform", pri katerih Francija že zelo zamuja, ampak pred kamerami sta na koncu ugotovila, da "zdaj lahko spet začnemo novo etapo". Sliši se kot novo nadaljevanje stare zgodbe.

Zgornje besede je izrekel francoski ekonomist J. Attali v intervjuju za Focus. In Attali vsekakor ni kdorkoli: kariero je začel kot svetovalec F. Mitteranda, pozneje je ustanovil Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD) ter postal tudi njen prvi predsednik, zdaj pa s svojimi izkušnjami pomaga Hollandu. Danes je gotovo eden od najvplivnejših levičarskih intelektualcev v Franciji, v obdobju svojega mandata mu je prisluhnil celo Sarkozy. Skratka, Attalijeve besede brez dvoma imajo svojo težo.

Francosko-nemška debata Če bi Merklova in Hollande odvrgla diplomatske rokavice, bi bil pogovor najverjetneje precej podoben omenjenemu intervjuju. Vprašanje novinarja: "Francoski predsedniki niso bili nikoli posebej nadarjeni za dolgoročnejše razmišljanje. Ali nista posledica tega rekordna zadolženost in zastoj pri reformah vaše države?" Attalijev odgovor: "Tovrstna vprašanja mi niso všeč. Nemčija na marsikaterem področju deluje mnogo bolj kratkoročno. To kaže njen katastrofalni demografski razvoj."

Attali je z zadnjim stavkom brez dvoma zadel tarčo: francoska družba se je sposobna reproducirati, nemška pa ne. To je dejstvo, ki ga ne more zaobiti nobena "dolgoročnejša" debata. Sicer pa, ali družba, ki se ni sposobna reproducirati, lahko velja za uspešno? Odgovor na vprašanje je lahko kajpada samo negativen, iz česar logično sledi, da za "dolgoročnejše razmišljanje" Nemci pač niso nadarjeni. Evropska prihodnost, če kaj takega sploh obstaja, zato zagotovo ne bo nemška. Kakorkoli že, Attalijev glavni očitek Nemčiji je tak: "Nižja nemška brezposelnost zveni kot šala, če ljudje delajo za pet evrov na uro. Nemški bančni sistem je bankrotiran, zato je vlada proti vsakršnemu nadzoru evropske instance. Nemčija je postarana država s katastrofalnimi osnovnimi šolami in upadajočo produktivnostjo, ker večino izvoznih izdelkov ravno zdaj kopirajo."

Prejšnji teden je bil na France 24 zanimiv prispevek, v katerem so si lahko gledalci tako rekoč v živo ogledali skrivnost nemške konkurenčnosti. Snemalna ekipa se je odpravila na Spodnjo Saško, natančneje v okolico Oldenburga, kjer je skoncentrirana nemška mesna industrija. Tam so posneli španske delavce, zaposlene pri Nordfrostu, ki že od septembra niso dobili plač, te pa sicer znašajo nekaj več kot 400 evrov. Delavci so povedali, da delajo v neznosnih razmerah, včasih tudi po 20 ur. Povrhu vsega pa bi človek prostore, v katerih so nastanjeni, težko opisal kot primerne za bivanje. Gre torej za fenomen, ki ga Slovenija še kako dobro pozna.

Nemška mesna industrija je tako uničila evropsko konkurenco, evropske države so zdaj odvisne od uvoza iz Nemčije. Morda se bo kdo čudil, ampak kot kaže, Francozi nad tem niso navdušeni. In tvegano bi bilo reči, da so v teh občutkih osamljeni. No, Nemci se medtem še naprej začudeno sprašujejo, zakaj neki jih nihče ne mara. Prav zares, le zakaj?

Zadrega z evrom in njena končna razrešitev V Franciji je F. Heisbourg letos objavil knjigo z naslovom Konec evropskih sanj (La fin du rêve européen), v kateri predlaga odpravo evra. Mimogrede: gospod sicer ni niti evroskeptik niti evrofob. Kot rad pove, bi mnogo raje od odprave evra videl federalno ureditev EU, v kateri bi bil njegov obstoj tudi edino mogoč, vendar je kaj takega v zdajšnjih okoliščinah na žalost absolutno neizvedljivo. Poanta je zato naslednja: ker evro očitno ne deluje tako, kot je bilo vse skupaj zamišljeno, ker torej ne zagotavlja niti rasti niti stabilnosti, obenem pa vsi poskusi njegovega reševanja samo mobilizirajo sile uničenja vse skupnosti, Heisbourg kot manjše zlo predlaga njegovo odpravo. Evro mora potemtakem umreti, da bi lahko živela EU.

Marsikateri bralec se bo ob prebiranju teh vrstic znašel v skušnjavi, da bi omenjeno debato razumel v znani, v Sloveniji nemalokrat vse preveč poenostavljeni shemi: desnica je za evro, levica proti. Težava ni, da bi bilo s tem antagonizmom načeloma kaj narobe, daleč od tega, stvar je v tem, da je ta poenostavitev v tem primeru pač neumestna. Z drugimi besedami: ni avtomatizma, golo dejstvo, da si ali za evro proti njemu, te ne okarakterizira niti za levičarja niti desničarja. V Franciji in Nemčiji si za takšne sodbe običajno vzamejo več časa. Upoštevati je torej treba, da se Heisbourgov diskurz umešča na povsem drugo raven od Attalijevega, ne glede na to, da lahko v konkretni praksi drug drugega podpirata.

Heisbourgov diskurz pridobiva prepričljivost tudi z zadnjo študijo o evroobmočju, ki so jo opravili v francoski banki Natixis (zadevo se vsekakor splača vsaj preleteti). Ta ugotavlja, da bi bilo še najbolje, če bi evroobmočje zapustila Nemčija: "Seveda obstajajo številni neekonomski razlogi (politični, geostrateški …) za oblikovanje monetarne unije. Toda mi smo se omejili zgolj na makroekonomske argumente, ki nas napeljujejo na misel, da bi Nemčija morala izstopiti iz evroobmočja. In sicer ‒ zaradi asimetrije ciklov med Nemčijo in preostalim evroobmočjem; ‒ zaradi vse šibkejših ekonomskih vezi med Nemčijo in preostalim evroobmočjem; ‒ zaradi strukturnih asimetrij med Nemčijo in preostalim evroobmočjem (sektorske strukture ekonomije, varčevanja in demografije, pravil trga dela); ‒ zaradi različnih potreb Nemčije in preostalega evroobmočja v politiki sprememb; ‒ zaradi nezmožnosti evroobmočja (brez Nemčije), da izvede 'notranje devalvacije'."

Kot kaže, bo prihodnje leto še bolj zanimivo.

O bloku za rast Če se je lani veliko govorilo in pisalo o tako imenovanem latinskem bloku, je bil letos aktualen "blok za rast". In če je šlo pri prvem za tiho nasprotovanje latinskih držav nemški politiki, gre pri zadnjem za sicer še vedno tiho nasprotovanje, vendar nič več omejeno na latinske države.

Zdaj je treba najprej razčistiti naslednjo stvar: kdor meni, da blok za rast ne pomeni jasno formalizirane in institucionalizirane oblike nasprotovanja oziroma odpora, ima prav. A kljub temu, kot lepo kažejo zgornji primeri diskurzivnih strategij spodkopavanja nemške, monetarne in še kakšne avtoritete, o nasprotovanju ne kaže dvomiti. Očitno se vse bolj uveljavljajo nove politične in ekonomske tendence, zaradi katerih se rahljajo vezi starih koalicij moči in sklepajo nove. S tega vidika blok ne pomeni nič manj in nič več kot latentne konstelacije razmerij moči v nastajanju.

Evropa se je prebudila in prihajajo spremembe. Za zdaj se sicer še niso artikulirale v jasnih oblikah – v bistvu jih še iščejo –, ampak vseeno, spremembe so tu. Glede jasnih oblik je pa takole: te si bodo morale šele izboriti v igri moči. A da ne bo kakšnega nesporazuma: spremembe po definiciji pomenijo tveganje, kar pomeni, da lahko privzamejo tudi oblike katastrof.