"Na Novi Zelandiji sem se našel in se ne nameravam vrniti"

Brez posebnih načrtov in priprav, le z neizmerno željo po novih izkušnjah in odkrivanju drugega sveta se je Matej Činku pred sedmimi leti znašel na letališču v Aucklandu. Čeprav si je zaželel spremembe, je Novo Zelandijo izbral, ker so govorili, da je podobna Sloveniji. "V resnici je daleč od tega," pravi. "Mogoče je južni otok nekoliko podoben, ker ima gore, a severni del, kjer živim, je zelo drugačen."

Dežela, kjer se cedita med in mleko V Sloveniji o Novi Zelandiji vemo bolj malo, o njej se poroča le, če jo strese potres, sicer pa vlada splošno prepričanje, da je to obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko. "Tako sem si mislil tudi sam in številni Slovenci, ki pridejo sem, a vsak se opeče," prizna Matej.

"Ogromno ljudi pride, ker mislijo, da bodo takoj našli službo, sploh tisti bolj izobraženi," pripoveduje. A dela ni ravno preprosto najti. Začeti je treba na dnu, moraš se bojevati, se izkazati in dokazati, da znaš in si vreden zaupanja. To je tisto, kar delodajalci najbolj cenijo. In če ti uspe, potem te ne bodo kar tako izpustili iz rok.

"Tu sem se našel" Matej je delo iskal v gostinstvu, s čimer se je ukvarjal tudi v Sloveniji. Začel je kot nadzornik oziroma šefova desna roka v nekem lokalu, vmes bil nekaj časa brezposeln, zdaj pa že četrto leto dela kot menedžer v najboljši restavraciji v Aucklandu. Kot pravi, je prišel do položaja, ki si ga je vedno želel. Ve, da gre zdaj pot le še navzgor.

Po njegovem pripovedovanju je možnosti za napredovanje tam ogromno, predvsem pa ti ljudje dajo potrditev, da si sposoben in lahko dosežeš še več. In to je tisto, kar mu je najbolj všeč. "Mislim, da ne bom prišel nazaj, razen na obisk. Tu sem se našel. V teh letih sem se zelo spremenil, postal sem bolj samozavesten, veliko sem ustvaril in naredil na sebi, predvsem pa vem, da lahko še ogromno naredim."

Sproščeni, odprti in preprosti Poleg tega se je navadil novega standarda. Višina plače je sicer odvisna od tega, kje, koliko in kaj delaš, vsekakor pa je boljša kot v Sloveniji. Matej pravi, da bi si v Sloveniji lahko privoščil le tretjino tega, kar uživa tam. A ne le materialno, temveč tudi duhovno.

Novozelandci namreč znajo uživati v drobnih stvareh, znajo si vzeti čas zase, uživati in se sprostiti. Tako si na primer življenja ne otežujejo s pripravljanjem zajtrka in kuhanjem kosila, temveč raje obedujejo v restavraciji, kjer je tudi dobra hrana poceni. Ali pa kosilo, tudi med delovnim časom, vzamejo na plažo in tam v miru pojejo.

Predvsem pa sta Mateju všeč njihova odprtost in medsebojno zaupanje. Okoli hiš ne postavljajo ograj, oken ne zastirajo z zavesami, delavci se pred trgovino, restavracijo, banko sezujejo in vstopijo bosi, pa to nikogar ne briga. Ni prisilne vljudnosti in vikanja.