Ko so se Judi uprli Nemcem

V začetku leta 1943 je Heinrich Himmler ukazal zadnjo likvidacijo geta. Do takrat je večina Judov zavračala oborožen upor, tudi zaradi verskih razlogov. Prva vstaja proti nacističnemu režimu je izbruhnila v jutru judovskega praznika pasha pred 70 leti, ko so v geto prišli nacisti, da bi prebivalce odpeljali v koncentracijska taborišča, a so doživeli nepričakovan sprejem: judovski uporniki so jih pričakali s streli. Nacisti so na napad odgovorili tudi s topovi. Naslednji dan so začeli sistematično požigati hiše. Številni prebivalci so umrli v gorečih hišah, drugi ob skoku skozi okna, preživele pa so nacisti odpeljali na judovsko pokopališče. "Nad zemljo je vse gorelo, bunker je postal tako vroč, da smo zbežali v kanalizacijo, da bi se ohladili," se vstaje spominja tedaj 11-letna Krystyna Budnicka. "V zaklonišču je bilo neznosno vroče, zato smo se zatekli v kanalizacijo. Več dni smo tekali sem ter tja po smrdečih tunelih v umazani kanalizaciji, občasno je mimo priplavalo kakšno truplo. Ko so Nemci opazili, da ljudje prek kanalizacije bežijo, so na vsakem izhodnem jašku nemški vojaki streljali na vsakega, ki je pokukal ven. Bilo je grozljivo," še pripoveduje Budnicka. Mladi Judi so se zavedali brezupnosti položaja: imeli niso nobenega orožja, niti hrane ali podpore, kljub temu pa je upor trajal tri tedne. Ko so v začetku maja Nemci obkolili bunker, so skupaj storili samomor. "Sami so želeli odločiti, kako bodo umrli. Hoteli so pokazati, da se Judi lahko branijo," pravi Zygmunt Stepinski, direktor muzeja zgodovine poljskih Judov v Varšavi, ki njihovo smrt razume kot politični manifest. Posamezne skupine varšavskih Judov so nadaljevale boj do 25. maja, do začetka junija pa so Nemci polovili še zadnje posamične upornike. "Bolj kot za svoja življenja so se borili za dostojanstvo vseh nas. Nemci so nam, Judom, hoteli zanikati človečnost. Upor je pokazal, da jim to ni uspelo," o upornikih pravi Budnicka.

Varšavski geto je bil največji v okupirani Poljski. Na okoli treh kvadratnih kilometrih je moralo živeti do 460.000 ljudi, tretjina prebivalcev takratne Varšave. O ustanovitvi geta so nacisti varšavske Jude seznanili na največji judovski praznik, dan sprave ali jom kipur, 12. oktobra 1940.

Geto so ogradili in je bil od novembra 1940 ločen od preostalega dela poljskega glavnega mesta. Lakota, pomanjkanje prostora, nezadovoljive sanitarne razmere so večino prebivalcev pahnili v neznosne življenje pogoje. Po oceni je v getu samo zaradi lakote umrlo okoli 100.000 ljudi.

Vstaja je že med vojno postala simbol poguma in borbenega duha Judov, ki niso želeli križem rok sprejeti nacističnih pomorov. Nacisti so ob koncu vstaje geto dobesedno zravnali z zemljo. Zloglasen nacistični poveljnik Jürgen Stroop, ki je dobil nalogo zatreti vstajo, je o tem napisal poročilo, ki ga je naslovil Judovska četrt v Varšavi ne obstaja več.

Vstaja v varšavskem getu velja za najdaljši posamični upor Judov med drugo svetovno vojno. V mesec dni trajajoči vstaji jih je bilo ubitih okoli 13.000, od tega so jih skoraj polovico zakopali žive. Več kot 50.000 ljudi pa so odpeljali v nacistična koncentracijska taborišča, največ v Treblinko.

Ob zadušitvi vstaje je v znak protesta "proti pasivnosti, s katero je svet gledal in prenašal iztrebljanje judovskega naroda", 12. maja 1943 v Londonu samomor storil poljski politik judovskega rodu Szmul Zygielbojm, član poljske vlade v izgnanstvu. "Ne morem več živeti, če bodo uničeni še zadnji predstavniki poljskih judov," je zapisal v poslovilnem pismu.