Kako se je Neja po naključju znašla v Mehiki

Tako o svoji poti v Mehiki pravi Neja Brglez, ki v vrvežu 28-milijonske mehiške prestolnice Ciudad de Mexico živi tri leta. Tam se je znašla in ostala povsem nenačrtovano in naključno.

Služba na veleposlaništvu v Washingtonu je ni motivirala Prvi velik korak čez mejo je Neja naredila ob koncu tretjega letnika študija, ko se je odločila, da bo študij dokončala na ameriški univerzi, izbrala je univerzo v Tucsonu v Arizoni. Po študiju se je že nameravala vrniti, a se ji je sreča nasmehnila v ameriški prestolnici, kjer je dobila službo.

Na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu je delala tri leta, a delo pri vladi se ji je zdelo rigidno, nezanimivo in nemotivirano sploh za nekoga takoj po študiju. Zato je pustila službo in se odločila spisati magistrsko nalogo ter to združiti s potovanjem. Polovico je napisala v Miamiju, drugo polovico v Ciudadu de Mexicu.

"V tem obdobju sem prek poznanstev, ki sem jih spletla v Washingtonu, dobila ponudbo za delo v Mehiki. To delo sem po dveh mesecih zamenjala za službo, ki me bolj zanima in jo imam še danes." Neja dela v enem izmed ameriških svetovalnih podjetij, kjer tujim podjetjem, ki vstopajo na mehiški trg, svetuje, kako poslovati v tej latinskoameriški državi.

Ženske princese, moški kavalirji Mehičani Nejo najbolj navdušujejo z vsakodnevno kulturo. "To je družba, ki se res zna zabavati. Tudi v revnih predelih imajo vsak konec tedna kakšne zabave, seveda po svojih zmožnostih." Domačini so zelo odprti in vedno pravijo "Moja hiša je tvoja hiša", zato se kot tujec med njimi počutiš zelo dobrodošlega in sprejetega.

A kljub temu zna biti asimilacija precej zahtevna, saj je družba zelo drugačna od slovenske in tudi ameriške. "Vse je povezano z družino, vzgoja pa je zelo drugačna, kot smo je vajeni mi," pojasnjuje Neja.

Predvsem v srednjih in višjih slojih družbe deklet ne vzgajajo, da bi bile samostojne in neodvisne, temveč da bodo kot primadone, ki jih bodo preživljali moški, ti pa se morajo vesti kot kavalirji. "S tako vzgojenimi ljudmi se je zelo težko povezati in najti skupne točke," razlaga Neja, ki ima zato bolj malo mehiških prijateljev, več jih prihaja iz mednarodnega okolja.

Na družino je vezan tudi prosti čas. Prebivalci Ciudada de Mexica, ki imajo v mestu svoje starše, bodo zagotovo konec tedna in praznike preživeli v družinskem krogu. Ker sta božič in novo leto rezervirana za družino, ju Neja še ni praznovala tam; za božič običajno pripotuje v Slovenijo, silvestruje pa najraje s prijatelji v ZDA.

Je življenje v Mehiki res tako nevarno? Tako je bilo tudi za zadnje praznike. Med tem dvotedenskim obiskom v domovini pa so jo najbolj pretresle novice črne kronike. Ravno med njenim obiskom sta se zgodila dva večja umora, oba v prestolnici, na ulici in sredi belega dne.

"Dva umora v dveh tednih v dvomilijonskem narodu, če to preneseš na 28 milijonov, kolikor je samo prebivalcev glavnega mesta Mehike, na koncu prideš do iste številke," je odgovorila na vprašanje o kriminalu v Mehiki, o katerem je veliko slišati. "Veliko napako pri zunanji podobi Mehike delajo mediji, saj je edina novica, vredna objave, slaba novica."

Neja se v Ciudadu de Mexicu ne počuti ogroženo, saj se je navadila na takšen način življenja. Pomembno je, da živiš v varnem predelu, da paziš, kje se gibaš, se voziš v varnih taksijih, ne izzivaš usode. "Nikoli si ne bi kupila kakšnega najnovejšega in dobrega avtomobila ali imela drage ure in jo razkazovala naokoli, saj si s tem zelo opazen za tiste, ki bi te lahko napadli."

Vsaka stvar ima svojo ceno Večjo razliko med življenjem v Sloveniji in Mehiki ali še prej v ZDA občuti na ravni kakovosti življenja in ekonomskega standarda. Zadnji je, vsaj za Nejo, v tujini boljši. Sama ima dobro službo s plačo, ki ji omogoča neodvisnost, samostojnost ter takšen življenjski slog, kot bi si ga po njenem mnenju moral privoščiti vsak študirani Slovenec. Največ ji pomeni to, da si lahko privošči potovanja, da lahko vsako leto leti v Slovenijo, trikrat na leto v ZDA in še kam.

A vsaka stvar ima svojo ceno. Da si to lahko privošči, Neja vsak dan deset ur in pol preživi na delovnem mestu, uro in pol prebije na poti od doma do delovnega mesta in nazaj, prostega časa skoraj nima, konec tedna pa je tudi pri svojih 27 letih tako utrujena, da se ji veliko ne ljubi početi.

"Preprosto nimam časa za to, da bi se ob štirih popoldne sprehajala po Ljubljani in šla na kuhančka," pravi Neja, ki se zaveda, da si to lahko privošči marsikateri njen prijatelj v Sloveniji. "V Sloveniji ni služb, plače so slabe, a ta država ima nekaj, kar druge nimajo – splošno kakovost življenja." Ko je doma, med drugim zelo uživa, ko gre v hrib, do tja pa se ji ni treba niti zapeljati.

Njena tehtnica za zdaj na strani Mehike Vendar vsega ne moreš imeti, meni Neja, ki jo je tujina naučila, da je vedno potrebno neko nadomestilo. "Res zaslužim več, imam veliko stanovanje, a nimam nobenega časa. So plusi in minusi, ki jih moraš dati na tehtnico."

In njena se trenutno preveša k Mehiki, kjer se sicer ne želi ustaliti za vedno, še manj pa se – vsaj za zdaj – želi vrniti v domovino. "Tako pravim zdaj, Neja kot Neja, brez partnerja in družine. A če bi me isto vprašali čez dve leti, me ne bi presenetilo, če bi bil moj odgovor drugačen."