Četrtek, 31. 7. 2014, 14.27
7 let, 1 mesec
Kako lahko slovenski raziskovalci v tujini koristijo domovini
Marinka Žitnik je ena redkih Slovenk, ki si je drznila vstopiti v svet umetne inteligence. Je namreč ena izmed zgolj šestih žensk med 46 moškimi na doktorskem študiju na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI). Da njene ambicije ne poznajo meja, dokazuje to, da je šla po znanje in izkušnje tudi v tujino.
Marinka je v medicinskem centru sodelovala z raziskovalci s področja molekularne biologije in genetike, s katerimi delajo pri projektu, kako s pomočjo strojnega učenja združiti ogromno množico podatkov o genih in genskih funkcijah, jih identificirati in razvrstiti glede na pomembnost ter ugotoviti, kakšna je njihova vloga v določenem procesu, na primer pri razvoju bolezni.
"S pomočjo množic podatkov ustvarjamo čim bolj natančne napovedi, kar pomeni, da biologom ni treba delati eksperimentov na vseh nekaj deset tisoč genih, ki jih neki organizem ima, ampak se lahko osredotočijo na manjši segment, na primer na nekaj deset genov. S tem se prihrani veliko časa in denarja," o pomenu svojega dela razlaga Marinka.
Ker je Slovenija majhna in si težko privošči velike raziskovalne centre, Marinka meni, da je zelo pomembno, da se odpira tujini ter se povezuje z raziskovalci in ustanovami po svetu. To je z uporabo sodobne informacijske tehnologije dokaj preprosto. "Delati v Sloveniji ni ovira, res pa včasih to zahteva nekoliko večjo angažiranost posameznika za sodelovanje s tujino."
Prav to angažiranost je izkazala tudi sama. "Takšne priložnosti so super, ne samo z vidika pridobivanja novih znanj in veščin, ampak tudi z vidika spoznavanja novih ljudi in navezovanja stikov. Vsekakor je to priložnost, da znanje prenesem v laboratorij v Ljubljani na preostale, mlajše sodelavce. Takšna izkušnja iz tujine je priložnost, da se Slovenija odpre svetu in s povezuje z njim."
Poudarja še, da so raziskovalci tam "zelo aktivni, samoiniciativni, zainteresirani za svoje delo, motivirani in navdušeni nad tem, kar raziskujejo. Res živijo za svoje raziskave." Tako je tudi poleti. Medtem ko v Ljubljani v času dopustov srečamo bolj ali manj le turiste, se v medicinskem centru tudi sredi poletja dela kot običajno.
"Večina raziskovalcev je še vedno tu in dela pri svojih projektih, morda tudi zato, ker poskusov ne morejo kar tako ustaviti. Edina sprememba je, da je manj seminarjev kot spomladi, sicer večina ljudi dela kot običajno," pripoveduje Marinka.
"Tja odhajam v sklopu štipendije, ki sem jo dobila od skupine Jureta Leskovca in njihove Slovensko-ameriške znanstvenoraziskovalne fundacije (ASEF). Tam bom do konca oktobra delala v skupini, ki dela analize množice podatkov socialnih mrež in bioloških podatkov."
"Dolgoročno se vidim v raziskovalni sferi – na kakšni akademski ustanovi, inštitutu ali v podjetju. Vedno se namreč odločam na podlagi tega, kakšen izziv mi nekaj predstavlja, ali je to okolje pozitivno in koliko lahko s tem prispevam k napredku družbe." Ali bo torej v Sloveniji ali tujini, prepušča naključju. Vsekakor pa pravi, da bo njena prihodnost verjetno "prepletanje Slovenije s tujino".