Kako je Katja s slovenske nacionalne televizije pristala na ugandskem radiu

Katja Lenart se je 14 let pojavljala na radijskih postajah in malih ekranih, med drugim tudi na nacionalni televiziji. Pred dobrimi šestimi leti se je medijska sled za njo izgubila. Honorarno delo brez socialne varnosti jo je tako izčrpalo, da je brez oklevanja zgrabila ponujeno priložnost in se odzvala povabilu slovenske organizacije v Ugandi Edirisa, ki je za postavitev studia iskala nekoga z medijskimi izkušnjami.

"Nič več ne bo, kot je včasih bilo, kar navadi se" A v Ugandi ni bilo vse tako, kot so ji obljubljali. To je ugotovila že prvi dan. "Pristala sem v Nkoziju, nič ni bilo videti kot na fotografijah. Suho, prazno."

Tistega dne ne bo nikoli pozabila: "Prispela sem zgodaj zjutraj, brez kapljice vode, zelo žejna in utrujena in vse je bilo zaprto. Tako smo skupaj s še dvema Slovencema (ki sta tja prišla pred mano) čakali na jutro in pili žganje, ki sem ga prinesla s sabo. Takrat sem globoko vdihnila in si rekla: 'Nič več ne bo, kot je včasih bilo, kar navadi se.' In kako presneto prav sem imela!"

Po načrtih se ni izšel niti projekt, zaradi katerega je sploh odpotovala. Že po nekaj mesecih je ugotovila, da se je morda nekoliko opekla. Ker je po naravi dokaj prilagodljiva in sprejema hitre odločitve, je pobrala svojo opremo in se v glavno mesto odpravila novim izzivom naproti. "Ravno dovolj sem se zaljubila v Afriko, da nazaj v Slovenijo še nisem mogla."

V šestih letih več novih začetkov kot prej v vsem življenju Izzivov, velikih preizkušenj, novih stikov in služb ni manjkalo. Novih začetkov je bilo v teh šestih letih v Ugandi več kot v njenem "prejšnjem" življenju v Sloveniji.

V tem kratkem času je zamenjala veliko različnih položajev – od lastnice mini slovenske restavracije, videoproducentke, kreativne direktorice v oglaševalski agenciji, predavateljice na univerzi v Kampali ter medijske svetovalke in trenerke za nemško organizacijo za mednarodni razvoj medijev Deutsche Welle Akademie ter končno do (njej najljubše) napovedovalke na eni večjih ugandskih radijskih postaj.

"Nekako skušam preživeti in živeti čim bolj polno življenje. Se učiti. Ni lahko, veliko ne zaslužim. Tujci imamo stalno težave z dokumenti, a do zdaj mi je nekako uspelo …"

Kako malo človek potrebuje za življenje … Življenje v osrčju črne celine je 35-letno Katjo naučilo, kako malo človek potrebuje za življenje. To vedno znova skuša dopovedati tudi družini in prijateljem v Sloveniji: "Nehajte tarnati. Najprej prenehajte kupovati ves balast in kopičiti kramo, poglejte naokoli in pojdite med ljudi. Tam zunaj boste videli, kako malo pravzaprav potrebujete za srečo."

Opisati razmere v Ugandi v nekaj besedah je težko, jo pa včasih spominjajo na Balkan – lahkotnost bivanja in pristni nasmehi ljudi, ki živijo v revščini, "ki si je v Sloveniji res ne moremo predstavljati".

A kljub uboštvu ti ljudje niso in nikoli ne bodo lačni. "Verjemite mi, Unicef in Rdeči križ ne kažeta realne podobe. Ni tako črno-belo. Ljudje potrebujejo pomoč, a te humanitarne akcije redko pomagajo tistim, ki pomoč potrebujejo," razlaga Katja.

Resnična pomoč je pomoč znotraj razširjene družine – ko se nekdo znajde v težavah, se vedno najde kdo, ki mu pomaga. Družina se bo sestala in vsi skupaj bodo zbirali denar za zdravila, hrano …

"V Ugandi bom vedno 'muzungu'" V Ugandi so v preteklosti tujci naredili veliko škode, zato se stereotipov o belcih, ki imajo denar, vozijo drage avtomobile in živijo v izobilju, ni mogoče kar tako znebiti. Nekateri tujci ta stereotip po Katjinih navedbah brez sramu ponotranjijo in zaradi tega bo Katja v svoji drugi domovini vedno "muzungu", tujka.

A to še zdaleč ne pomeni, da domačini belke niso lepo sprejeli. Domačini te sprejmejo takšnega, kot si, če jim to dovoliš, vsaj Katja ima take izkušnje. Kulturologinja z ljubeznijo do antropologije se je med njih lepo pomešala, njeni prijatelji so danes večinoma Ugandčani.

Prilagodila se je tudi jezikovno, naučila se je lugando – jezik, ki se govori v Kampali, a ga razumejo v velikem delu države. Poleg tega razume tudi nekaj (ki)swahilija, sicer pa se vedno najde kdo, ki govori angleščino in lahko pomaga pri sporazumevanju.

Med domačini si je našla tudi partnerja. Otrok sicer še nimata, si pa Katja želi, da bi vsaj prva leta odraščali v raznolikosti, barvitosti in svobodi, ki jo ponuja Uganda.

Čeprav jo je Slovenija "mačehovsko izpljunila", bi se vrnila "Včasih pravim, da me je Slovenija mačehovsko izpljunila, s svojim znanjem in izkušnjami bi lahko doma ustvarila marsikaj," žalostno ugotavlja Katja, ki v trenutni politični in družbeni sferi svoje prihodnosti ne vidi v Sloveniji.

A vseeno Slovenija ostaja njena domovina in tega ji nihče ne more vzeti. "Z veseljem bi se nekoč vrnila in si tam ustvarila dom, še vedno tako čutim." In kot večna optimistka je prepričana, da se morda nekoč tudi zanjo še najde služba v domovini.