Glasbenica Ana, ki je na seminarju v Londonu spoznala bodočega moža in …

Ana Šinkovec Burstin je mamica dveletne hčerkice Eme, od leta 2013 živi v Londonu z možem Samom. Ana je tudi glasbenica, in sicer prva Slovenka, ki je lani julija z orkestrom v Angliji izvedla 3. Rahmaninov klavirski koncert pod taktirko Petra Starka, sicer profesorja na kraljevem konservatoriju v Londonu. Na ljubljanski filozofski fakulteti je dokončala tudi študij prevajalstva.

Od kod ljubezen do glasbe? "Bilo je nekako samoumevno, oče je imel doma pianino. Rada sem pela in že od začetka mi je šlo dobro," pove Ana. Trenirala je tudi ritmično gimnastiko in plavanje, vendar se je ukvarjanje z glasbo najbolj razvijalo, največ se je dogajalo na tem področju in tako je bila njena glasbena pot neizbežna.

Učenje glasbe je tisto, kar si želi početi Ko se je Ana leta 2013 preselila v London, je najprej dobila službo na Trinity College of Music v Greenwichu, kjer je delala s študenti z vseh glasbenih oddelkov. Njena naloga je bila, da izboljšuje njihov program. K njej so učenci prihajali na samostojne ure, ne zgolj pianisti, ampak različni instrumentalisti, pevci in celo tolkalci.

Ana danes nima stalne zaposlitve, ampak poučuje individualno. Pred kratkim, ko je bila v Ameriki, je imela tam krajši t. i. master class in dve študentki sta se odločili, da bosta imeli učne ure z njo prek Skypa. "Gradim na tem, da čim več ljudi ve, da imajo lahko ure, neke vrste intenzivne vaje, ki potekajo pri meni doma," pove Ana, ki ugotavlja, da je to tisto, kar si najbolj želi početi, predajanje znanja naprej, ne glede na to, ali je to znotraj institucije ali ne. "S tem se ne obremenjujem, saj je težko priti do rednega delovnega mesta," doda.

Vmes poskuša čim več vaditi, izvaja koncerte z orkestrom, solo, s kolegi, ki jih je spoznala med delom v šoli. Tudi vsi moževi prijatelji so večinoma glasbeniki.

Redna služba: trenerka ritmične gimnastike v klubu Ana je trenerka ritmične gimnastike v klubu, kjer so jo redno angažirali, tako da dvakrat na teden dela z dekleti, ki so stara od sedem do deset let. Ima več skupin, nekatere skupine štejejo tudi do 20 deklet.

"Pri delu zelo uživam, ko pomagam nekomu do boljše izvedbe, samonadzora. Ne gre zgolj za učenje, ne gre za trening, ampak za motiviranje in to, da iz ljudi potegneš tisto najboljše," pojasnjuje Ana, ki dela v klubu, kjer so vse inštruktorice Slovanke. Ko je prvič pisala v klub, da bi prišla zgolj na ogled, jo je direktorica povabila, naj pride, saj so iskali nove sodelavce. Dodala je, da se bo tam počutila kot doma, in danes Ana ugotavlja, da gre res za kraj, kjer vlada slovanska duša.

Ko spoznaš ljubezen svojega življenja Moža je spoznala na seminarju v Londonu leta 2011. Tja jo je vleklo, ker je šlo za seminar za različne glasbenike, želela si je spoznati dirigenta Benjamina Zandra. Izkazalo se je, da je spoznala moža, ki je v komorni zasedbi igral violo. Sledilo je spoznavanje po Facebooku, potem je Sam prišel v Ljubljano. "Bilo je skoraj samoumevno, kot da bi že ves čas vedela, da se bova poročila" pravi Ana in dodaja, da se imata super, čeprav je včasih težava v komunikaciji: "Angleži veliko govorijo, ponujajo veliko idej in jaz mislim, da bo vse to realizirano, ampak ni zmeraj tako."

V glasbi stalnega urnika ni, zato jima je zelo prav prišlo, da je z njimi živela Anina mama. Ta je pazila Emo, ki bo šla zdaj v vrtec. Vmes bo Ana poskušala vse postoriti, vaditi … Če bo potrebno, bo za pomoč prosila mlado nadarjeno čelistko Barbaro Mohorko, ki prav tako živi in študira v Londonu. "Se bomo že sproti znašli," pravi Ana.

Glasba je prisotna vedno in povsod "Vedno in povsod je prisotna glasba. Mislim, da se mojemu možu glasba neprenehoma vrti v glavi," razlaga Ana. Tudi na radiu večinoma predvajajo klasično glasbo, ki je namenjena širšemu občinstvu. Tudi Ema že ima svojo violino in brenkalo ukulele, ksilofon, nešteto trianglov in ropotuljic. Angleška babica je prav tako pianistka in učiteljica glasbe, tako da v njihovi hiši veselega vzdušja ob glasbi ne manjka.

Kakšno je življenje v Londonu? "Zelo je zanimivo. Vedno si lahko najdeš milijon in eno stvar, ki si jo lahko ogledaš, jo raziščeš. Je precej drugače od življenja v Ljubljani, predvsem zato, ker je vse večje in ker te obkroža ogromno ljudi," odgovarja Ana, ki je britansko kulturo zdaj sprejela za svojo.

"Končno sva kupila hišo in mislim, da bomo v Londonu ostali, čeprav nas vleče tudi zelo daleč stran, na Novo Zelandijo, kjer smo preživeli jesen 2014. Zdaj sem mesto sprejela za svoje, počutim se doma," dodaja Ana. Poudarja, da je njihova hiša zaradi starosti potrebna prenove, ampak "ko bo enkrat tudi to urejeno, bomo vsemu kos".

V bližini njihove hiše je park, ki je bil obema zelo všeč, in ko sta z možem po naključju na internetu gledala ponudbo hiš, sta našla to in nekako se je izšlo, da je zdaj njuna. Zanimivo: hišo sta kupila prek interneta, ko sta bila na Novi Zelandiji.

Kaj je bilo najtežje? Predvsem kulturne razlike, in sicer v smislu vsakdanjega izražanja, saj Britanci z besedami vsako stvar spremenijo v "lovely", čeprav v resnici še zdaleč ni vse zmeraj tako zelo prijetno. Včasih se Ani zdi, da pravila skoraj ne obstajajo, ker je toliko ljudi in se tok življenja neprestano spreminja in prilagaja.

Na začetku je doživela precejšen kulturni šok, saj je bila navajena, da so stvari bolj predvidljive. "Način življenja je tak, da ne moreš načrtovati in se ne moreš vselej držati vsakdanjih pravil. Na koncu ugotoviš, da se zaman vznemirjaš. Primer: že javni prevoz včasih ni tak, kot bi si želel, in za kakšno pot porabiš veliko več časa, kot si načrtoval," pojasnjuje Ana.

Sicer pa pravi, da je na splošno vzdušje sproščeno: "Včasih se vprašam: je sploh komu mar? Ko se navadiš, da je tako, se počasi znajdeš. Ko se vrnem v Slovenijo, se mi zdi, da je največ nervoze na cestah." Ljudje se povsod izjemno prijazni. "Morda bi v Sloveniji morali globoko vdihniti in reči: saj je v redu, sploh ni tako hudo. Zagotovo so izjeme, ampak treba se je zavedati, da nikjer na svetu ljudem ni samo lahko," pravi Ana.

Se ji kdaj zdi, da bi počela kaj drugega v življenju? "Vsak dan. Ne prav zares, ampak vedno me je zanimalo več stvari. Vzporedno z glasbo sem se zato odločila za študij prevajalstva. Rada sem se učila in brala knjige. Zanimali so me jeziki, potovanja, kulture, zgodovina …

V Londonu se je težko družiti s preostalimi Slovenci Glede na tempo, ki ga živijo, Ana pove, da se je težko uskladiti in družiti s preostalimi Slovenci. Pred kratkim je ugotovila, da blizu njihovega doma živi njen sošolec iz srednješolskih let z družino, tako da so druženja v parku, na kavi in preostalih aktivnostih lahko pogostejša.

Lažje živim v Londonu kot v Ljubljani "Zdaj, ko sem mesto sprejela za svoje, je lažje. Tudi sicer so pogoji drugačni, saj je veliko ljudi, kar pomeni, da je možnosti za poučevanje veliko več. Prav tako so navade drugačne, ljudje so odprti za nove ideje.

Primer: Varstvo za otroke do tretjega leta v vrtcu je samoplačniško, za vseh pet dni v Londonu ne najdeš vrtca za manj kot tisoč funtov, zato obstaja veliko igralnih skupin, ki delujejo povsem samostojno. Obstaja tudi slovenska igralna skupina, ki je na pobudo gospe z veliko aktivnostmi pridobila tudi finančna sredstva. Tako ob sobotah deluje neke vrste slovenski vrtec, možnosti so za učenje slovenskega jezika.