Francija je država z enim najboljših, a tudi najbolj izgubarskih zdravstvenih sistemov v Evropi.
Svetovna zdravstvena organizacija je francoski zdravstveni sistem označila za najboljši glede učinkovitosti in dostopnosti.
Sistem temelji na univerzalni zdravstveni oskrbi, kar pomeni, da je zdravstvo dostopno za vse. Financira ga država, leta 2005 je zanj porabila 11,2 odstotka BDP.
Francoski zdravstveni sistem poleg tega, da temelji na javnem financiranju, temelji tudi na zasebni praksi zdravnikov, ki se financirajo iz javnih skladov, ti pa niso tako kot v Nemčiji odgovorni za upravljanje, odgovornost za njihovo upravljanje je prevzela država.
Kako je to videti v praksi?
Večina zdravnikov je zdravnikov zasebnikov. Vsak državljan mora imeti svojega splošnega zdravnika, ki opravlja splošne preglede. Ponavadi so to zasebni zdravniki, ki nato pošiljajo k specialistom – tudi ti so zasebniki.
Zdravstvo se financira tako, da se davki odvajajo neposredno od delodajalca in krijejo 75 odstotkov oskrbe. Na ta način so obdavčeni vsi, ki na leto delajo najmanj 1200 ur in imajo 18 tisoč evrov prihodkov. V teh 75 odstotkih so vključene vse glavne zdravstvene storitve. Vse drugo se doplačuje z dodatnimi zdravstvenimi zavarovanji, ki jih posamezniki plačujejo zavarovalnicam. Zavarovalnine znašajo do 20 evrov na mesec.
Stoodstotna pokritost oskrbe velja za dolgotrajne, kronične in prirojene bolezni. Tako na primer bolniki z migrenami v lekarni brezplačno dobijo tudi analgetike.
Brezposelni in revni
Tisti, ki niso na trgu dela, plačujejo kotizacijo v višini 270 evrov na leto ali 17 evrov mesečno. Sem spadajo na primer študentje ali tisti, ki delajo manj od predvidenih ur. Desetim odstotkom najrevnejših, torej tistim na robu družbe, zdravstveno zavarovanje v celoti krije država. Po zakonu iz časa vlade Lionela Jospina imajo dostop do zdravstvenih storitev tudi migranti.
Zasebno zdravstvo
Večina zdravnikov, tudi splošnih, je zdravnikov zasebnikov. Vsak državljan mora imeti svojega osebnega zdravnika. Ta piše napotnice za specialiste, ki so prav tako brezplačni. Sistem poteka tako, da so pregledi pri zasebnikih sicer plačljivi, a stroške povrne država na osnovi potrdila o zdravstveni oskrbi, ki ga mora posameznik po pregledu poslati na zavarovalni sklad.
Kriza in simbolični evro
Francoski zdravstveni sistem je zelo drag. Zdravstveni sklad ima 13,4 milijarde evrov izgube. Da bi nekoliko zakrpali luknjo, so že pred skoraj desetimi leti uvedli delne reforme. To je dodaten poseben davek na bruto plačo ter evro na pregled pri zasebniku. To pomeni, da za pregled, ki sicer stane na primer 20 evrov, sklad povrne le 19 evrov oziroma za najdražje posege do 91 evrov in čez povrne 73 evrov.
Dolge čakalne vrste
Zdravnikov ne primanjkuje, razen morda v vaseh in manjših krajih, čakalne vrste za specialistične preglede pa so lahko zelo dolge, do sedem mesecev ali več za na primer okulistične preglede.
Čeprav je sistem zelo drag, nobena vlada do zdaj ni razmišljala, da bi ga odpravila.