Američani se vračajo na Kubo

Ameriški predsednik Barack Obama in kubanski voditelj Raul Castro sta v sredo v istočasnih televizijskih nastopih napovedala normalizacijo odnosov med (nekdanjima?) ideološkima sovražnicama.

Američani v Havani Med ukrepi, ki jih je naznanil Obama, so med drugim tudi odprtje veleposlaništva ZDA v Havani, olajšanje potovanj Američanov na Kubo in začetek postopka umika Kube s seznama držav podpornic terorizma.

Američani, ki bodo obiskali Kubo, bodo od tam lahko prinesli za 400 dolarjev blaga (324 evrov), od tega za do sto dolarjev (81 evrov) alkohola in tobačnih izdelkov. Ne pozabimo, karibski otok slovi kot dežela odličnega ruma in svetovno znanih kubanskih cigar.

Ameriški ukrepi proti komunistični Kubi To še ne pomeni, da je konec ameriškega gospodarskega embarga, ki so ga ZDA proti Kubi začele uvajati leta 1960 pod vladavino republikanskega predsednika Dwighta Eisenhowerja, nato pa še poglobile leta 1962 pod demokratskim predsednikom Johnom F. Kennedyjem.

V poznejših desetletjih je prihajalo do manjših liberalizacij (zlasti glede potovanja Američanov oziroma ameriških Kubancev na Kubo), toda osnova ukrepov je ostala: prepoved gospodarskega sodelovanja ameriških in tudi neameriških podjetij s Kubo (neameriška podjetja, ki bi rada poslovala s Kubo, ne morejo hkrati poslovati z ZDA).

Castro podržavi ameriško premoženje na Kubi Ameriški gospodarski ukrepi proti njeni južni sosedi so seveda posledica kubanske revolucije leta 1959, ki je na oblast prinesla komunista Fidela Castra. Ta je kmalu izvedel agrarno reformo in podržavil podjetja, kar je prizadelo zlasti ameriška podjetja (po eni od ocen je bilo podržavljeno ameriško premoženje v tedanji vrednosti ene milijarde ameriških dolarjev).

Kuba, ki je bila stoletja največji izvoznik sladkorja, se je nato tudi gospodarsko naslonila na komunistično Sovjetsko zvezo, ki je podpirala majhen karibski otok do zloma (evropskega) komunizma. Prav namestitev sovjetskih jedrskih raket leta 1962 je sprožila svetovno krizo, ki je naš planet pripeljala najbližje morebitni atomski vojni.

Kuba – ameriški komunistični trn v peti Od Castrovega vzpona na oblast in uvedbe komunistične diktature sta bili ZDA in Kuba glasni ideološki sovražnici. Leta 1961 je Američanom spodletel tudi poskus strmoglavljenja Castrove diktature z razvpitim polomom izkrcanja protikomunističnih Kubancev v Prašičjem zalivu.

V ZDA, zlasti na Florido, se je zateklo tudi veliko Castrovih političnih nasprotnikov, pridružili pa so se jim tudi še številnejši Kubanci, ki so z revnega komunističnega otoka zbežali v bogato severno sosedo. V ZDA zdaj živi več kot dva milijona Kubancev, slab milijon na jugu Floride. Za primerjavo: Kuba ima zdaj okoli 11 milijonov prebivalcev.

Ameriški republikanski Kubanci proti Obami Prav ti ameriški Kubanci, ki so močna volilna baza republikanske stranke, so tudi goreči nasprotniki popuščanja komunistični Kubi, številni so se že jezno odzvali na Obamove napovedi. Republikanci nadzorujejo tudi ameriški kongres, za odpravo ameriškega embarga pa Obama potrebuje tudi privolitev kongresa.

Komu bo ameriško-kubanska otoplitev najbolj v korist? Kot ugotavlja, britanski časnik The Telegraph, si lahko manejo roke zlasti ameriški poslovneži in kubanski podjetniki. Kubanci se lahko ukvarjajo s podjetništvom, toda to je še vedno strogo omejeno, da ne bi preveč konkurirali državnim podjetjem.

Na Kubi je zasebno podjetništvo strogo omejeno Napovedani ukrepi pa bodo zdaj omogočili, da kubanski podjetniki dobijo denar od svojih sorodnikov v ZDA in ga vložijo v svoje podjetje. Tudi kubanska podjetja, na primer na področju kmetijstva, bodo lahko zdaj bolj trgovala z ameriškimi podjetji.

Kdo se bo lahko grel pod toplim kubanskim soncem in brskal po internetu Otoplitev bo imela spodbudne posledice v turizmu, saj bodo lahko na Kubo zdaj množičneje prihajali ameriški Kubanci in študenti. Od popolnega razmaha turizma je še daleč, saj lahko popolno prepoved turističnih potovanj na karibski socialistični otok odpravi le kongres.

Kubancem pa bo v korist tudi to, da bodo lahko zdaj ameriška telekomunikacijska podjetja na Kubi uvajala internetne povezave. Do zdaj so lahko Kubanci do interneta dostopali samo v hotelih.

Bo Kuba počasi spet prišla pod ameriško gospodarsko okrilje? Glede na to, da so Kubanci otoplitev odnosov pričakali (ali pa morali pričakati) z navdušenjem in shodi v podporo kubanskemu voditelju Raulu Castru (ta vlada Kubi od leta 2006), bratu Fidela Castra, lahko sklepamo, da si ukinitev embarga in vzpostavitev gospodarskih stikov želi bolj Kuba kot ZDA.

Ni pa seveda mogoče izključiti, da bo otoplitev odnosov na koncu Kubo pripeljala tja, kjer je bila pred letom 1959 oziroma 1961, v ameriško gospodarsko območje. Kuba se je namreč že od prve polovice 19. stoletja gospodarsko vse bolj povezovala z ZDA in je že pred koncem stoletja v gospodarskem smislu postala del severne sosede.

Američani so celo želeli Kubo odkupiti od Špancev, podpirali so tudi Kubance, ki so se hoteli osamosvojiti od Španije (upore so vodili lastniki plantaž sladkorja), leta 1898 pa so celo vojaško posegli v korist kubanskih upornikov v špansko-ameriški vojni.

Ameriška vojska Kubancem prinese osamosvojitev od Španije Španska vojska na otoku je bila kmalu zlomljena in Madrid je priznal neodvisnost karibskega otoka, ki je prišel pod ameriško politično vplivno območje (Američani so med drugim dobili pravico do posredovanja, če bodo ogroženi njihovi interesi na otoku, in pravico do oporišča v zalivu Guantanamo, kjer stoji za številne sporni ameriški vojaški zapor).

Do leta 1926 so ameriška podjetja imela v lasti že 60 odstotkov kubanske sladkorne industrije in uvažale 95 odstotkov vseh kubanskih pridelkov. Po uvedbi embarga je bilo seveda konec uvoza sladkorja (največja izvoznica sladkorja na svetu je postala Brazilija), Kubanci pa so ostali brez ameriške nafte, dokler jim ga niso začeli dovažati Sovjeti (zadnja leta pa jih s poceni nafto oskrbuje chavistična Venezuela).

Kubanska žametna revolucija ali kitajski model po karibsko? Seveda pa otoplitev in normalizacija ameriško-kubanskih odnosov še ne pomeni, da se bo oblast kubanskim komunistom začela usodno majati in da bomo doživeli kubansko žametno revolucijo. Primer Kitajske nam na primer pokaže, kako uradno socialistična država dejansko postaja kapitalistična država, kjer pa glavne niti v rokah še vedno drži komunistična partija.