"Zdi se, da je varnost manjših pošt odločevalcem manj pomembna"

Dr. Andrej Sotlar je docent za varnostni sistem na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Doktoriral je iz obramboslovja, njegova pedagoška in raziskovalna dejavnost pa zajema področja nacionalne varnosti, zasebnega varstva, obveščevalno-varnostne dejavnosti in varnostne politike. V pogovoru za siol.net je izpostavil, da se "vse preveč vrti okrog denarja" – ne le tistega, ki bi ga bilo treba porabiti za postavitev celovitega sistema varovanja, temveč tudi tistega, ki se prepogosto zmotno razume kot največja škoda kaznivih dejanj.

Ali menite, da je tehnično varovanje poštnih poslovalnic v Sloveniji ustrezno? Večje pošte so logično bolje varovane s tehničnimi sredstvi, saj tudi opravljajo več zahtevnejšega dela, predvsem v smislu manipulacije z gotovino in drugimi vrednostnimi pošiljkami. Tam je tudi več zaposlenih in ne nazadnje strank, kar lahko odvrne potencialnega storilca kaznivega dejanja. Verjamem, da so na Pošti Slovenije pri pomembnejših objektih tudi strožje upoštevali Minimalne tehnične pogoje in priporočila za sklepanje vlomskih zavarovanj Slovenskega zavarovalnega združenja. Žal se zdi, da so manjši poštni objekti po mnenju odločevalcev tudi manj pomembni z vidika organizacije varovanja. Na ta sklep nas navajajo pogosta poročila o ropih manjših poštnih poslovalnic, sicer redkeje, pa vendarle, tudi pismonoš v zadnjih letih. Vsekakor pa se mi zdi pokritost poštnih objektov z varnostnimi kamerami zelo skromna – če lahko verjamemo podatku iz medijev, da je le približno pet odstotkov poslovalnic opremljenih z njimi.

Kje vidite vzrok za takšno skromno pokritost? Mislim, da se vse preveč vrti okrog denarja – tako v smislu ocenjene povzročene škode, če bi do ropa prišlo, kot v smislu stroškov za izgradnjo celovitega sistema varovanja, tudi na manjših poštah. Po moje na težavo gledamo z napačnega zornega kota – ko gre za takšna kazniva dejanje, ni nikdar najdražji denar, ki je ogrožen ali odtujen, saj je ne nazadnje tudi zavarovan, ampak so to človeške žrtve – tako zaposleni kot stranke in naključni mimoidoči. Pri tem sploh ni nujno, da gre za smrtne primere.

Ali je tihi alarm, ki ga imajo slovenske poštne poslovalnice, zadostno varovanje za take objekte? Žal ne. Tihi alarm se običajno uporabi post festum, se pravi v času izvajanja kaznivega dejanja ali takoj po njem. Ne spomnim se primera, čeprav dopuščam takšno možnost, da je bilo stikalo za preplah uporabljeno preventivno, ker se je zaposlenemu pač zazdelo, da se v poslovalnici dogaja nekaj nenavadnega – večja je verjetnost, da se alarm sproži po pomoti. Tihi alarm zato skorajda ne more preprečiti najbolj tragičnih dogodkov, razen če bi bila odzivnost varnostnikov ali policistov takojšnja, na kar pa ne moremo računati, saj intervencija v večini primerov prispe v 10 do 15 minutah. Ob zelo hitrem odzivu interventov in malce dalj trajajočem kaznivem dejanju lahko tihi alarm morda prepreči dokončanje kaznivega dejanja, vsekakor pa pozneje bistveno olajša iskanje storilcev in preiskovanje kaznivega dejanja, saj skrajša čas od nastanka kaznivega dejanja do alarmiranja pristojnih služb, s tem pa posledično zmanjša tudi manevrski prostor storilcem na begu.

Koliko bi znašal strošek uvedbe varnostnih kamer v posamezno enoto? Ne morem natančneje odgovoriti, ker ne poznam cenika načrtovanja in izvedbe takšnega varovanja, ki ga ponujajo varnostna podjetja. Ker pa to pomeni dolgoročno rešitev, stroški niso preveliki, še posebej ne za dobro stoječa podjetja. Poleg tega stroški varovanja ne morejo biti edino merilo pri organizaciji varovanja. Pošta je namreč zavezanec po uredbi o obveznem organiziranju službe varovanja, ki je bila sprejeta še na podlagi starega zakona o zasebnem varovanju. V novem zakonu o zasebnem varovanju iz leta 2011 pa obvezno varovanje finančnih inštitucij, ki neposredno poslujejo z gotovino ter drugimi vrednostmi v protivrednosti najmanj 200 tisoč evrov, nalaga tudi poseben člen zakona. Torej država ocenjuje, da gre za zelo pomembno, pravzaprav kritično infrastrukturo, ki vpliva tudi na druge družbene podsisteme, da ne omenjamo državljanov samih in njihovih vsakdanjih potreb. Vsekakor se strinjam, da pri poslovanju poštnega sektorja, "obstaja predvidljiva možnost nepričakovane nevarnosti ali povečana stopnja tveganja za varnost ljudi ali premoženja", kot pravi zakon o zasebnem varovanju. In to bi moralo biti vodilo pri vsem nadaljnjem razmišljanju o varnosti in raznih analizah stroškovne učinkovitosti.

Kako bi varnostne kamere lahko učinkovale pri preprečevanju kaznivih dejanj? Težko bi rekli, da bo že postavitev varnostne kamere preprečila izvedbo storitve kaznivega dejanja, ker absolutne varnosti pač ni, toda določen odvračalni učinek kamere zagotovo imajo: poglejte na primer, kako se obnašamo na avtocestah, ko se pripeljemo mimo kamer za nadzor hitrosti prometa. Še posebej to velja za racionalne storilce kaznivih dejanj, ki se bodo morali zato še toliko bolj potruditi za izvedbo kaznivega dejanja oziroma si poiskati drug, manj zaščiten objekt. Precej manj pa se lahko na odvračalni učinek kamer zanašamo, ko imamo opraviti s storilci, ki so pod vplivom mamil, ki imajo na primer abstinenčno krizo in nujno potrebujejo denar za nakup droge in podobno. Poudariti je treba, da neposredne soodvisnosti med nasilno izvedenim dejanjem in obstojem oziroma neobstojem kamer ni, saj je nasilje pogosto rezultat dejanja v afektu, potem ko storilcu ni šlo vse tako, kot si je zamislil. V takih primerih je mnogo pomembneje, kako se na storilčeve zahteve in dejanja odzovejo zaposleni, ki morajo storiti vse, da dodatno ne vznemirijo oboroženega storilca. Pretirano junaštvo zaposlenih se lahko namreč kaj hitro tragično konča.

Kje je potem še vrednost varnostnih kamer? Nadzorne kamere so lahko pomembne tudi v drugih pogledih. Pomembne so za poznejšo rekonstrukcijo poteka kaznivega dejanja, zlasti če so dovolj kakovostne, da pomagajo prepoznati storilca. Koristijo tudi kot oblika nadzora delovnega procesa in dogajanja v varovanem objektu in njegovi neposredni okolici, s čimer lahko odgovorni za varnost v podjetju odkrijejo določene nepravilne vzorce varnostnega ravnanja in ugotovijo do tedaj nezabeležena tveganja. In ne nazadnje, kamere so lahko tudi pomembne za občutek varnosti zaposlenih in strank – če seveda zdaj odmislimo dejstvo, da državljani običajno nismo radi nadzorovani.

Kaj pa, če storilec onesposobi varnostno kamero ali svojo identiteto prikrije z zamaskiranjem? Če je napadalec zamaskiran, pri tem pa uporablja tudi neizstopajoča oblačila, opremo in vozila, potem je seveda uporabnost kamer bistveno manjša. Še posebej to velja za prepoznavanje, posledično pa tudi za samo odvračanje. V takem primeru se je namreč storilec dobro pripravil na izvedbo kaznivega dejanja in je očitno pri tem upošteval tudi obstoj varnostnih kamer. V ta kontekst sodi tudi predhodno uničenje kamer ali poznejše uničenje naprave za shranjevanje slikovnega in videomateriala, kar pa se dogaja redko, saj je za to treba imeti več časa in dobro poznati ustroj tehničnega varovanja.

Ali bi se Pošta Slovenije, glede na število ropov v prejšnjih letih, uvedbe okrepljene varnosti morala lotiti že prej? Ne poznam vseh njihovih namer in načrtov glede varovanja, toda s človeškega zornega kota bi odgovoril pritrdilno. Vsako človeško življenje je neprecenljivo in s povečevanjem števila ropov se povečuje tudi verjetnost nasilnih napadov. Slišati je, da je celo sindikat pozival vodstvo Pošte Slovenije naj stori več na tem področju. To pa je zanimivo, da ne rečem nenavadno, saj se delavci običajno najprej zanimajo za višino plač, šele potem za delovne pogoje …

Kaj menite, da bi bila najprimernejša oblika varovanja poštnih poslovalnic? Vedno bi morali ustrezno kombinirati tehnični in človeški dejavnik. Poleg ustrezne tehnične zaščite – danes so na voljo različne mehanske in elektronske možnosti zaščite in varovanja – in izdelanih varnostnih protokolov, ki naj delujejo predvsem preventivno, je treba delati tudi na vzgoji zaposlenih glede načinov ravnanja v primeru ogrožanja. Samo tehnika namreč ni nikdar dovolj, pa še precej draga je, kar, kot kaže, na žalost prevečkrat meni tudi mnogo odgovornih v Sloveniji.