Nedelja, 27. 3. 2016, 6.00
7 let, 1 mesec
Velika noč svetu prinaša upanje, dostojanstvo, mir in veselje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
Velikonočnega sporočila ni mogoče zrelativizirati, poenostaviti. Ne da se ga narediti bolj užitnega za splošno javnost, všečnega raztresenemu sodobnemu človeku, pravi pesnik in podjetnik Tone Rode.
Po 40 dneh posta in spokornosti je pred kristjani praznik velike noči. Čeprav nas čokoladni pirhi in zajčki v trgovinah že več tednov opozarjajo nanj, je krščanski pomen praznika v družbi zbledel. Gre za največji krščanski praznik, spomin na Jezusovo vstajenje od mrtvih.
O njem je spregovoril Tone Rode, podjetnik, direktor založbe Družina, pesnik, publicist in oče petih otrok.
Je sporočilo velike noči zanimivo za današnjo družbo?
Velikonočno sporočilo je že od prvih dni Cerkve enim v nespamet, drugim v pohujšanje. Nič ne kaže, da bi bilo danes drugače. Na prvi pogled je preveč naivno za cinike, preveč stvarno za optimiste, preveč polno upanja za pesimiste. Verjetno je preveč kompleksno, da bi bilo zanimivo za medije, ki pač razumljivo iščejo lažje zgodbe, ki ne bi kalile politično korektnega vzdušja, s katerim zamotijo to, da družba ostaja na površju.
Tone Rode je podjetnik, publicist in oče. Pred kratkim je pri založbi Beletrina izšla njegova četrta pesniška zbirka Prareka.
Pri velikonočnem sporočilu pa gre za vprašanje samega smisla življenja: tega ni mogoče zrelativizirati, poenostaviti, narediti bolj plitkega. Ne da se ga narediti bolj užitnega za splošno javnost, bolj všečnega raztresenemu sodobnemu človeku.
Trdno verjamem, da v življenju vsak človek kdaj obstane in se zamisli ob vprašanju lastne končnosti, minljivosti, ob izvoru zla, trpljenja in bolečine ter ob začudenju, zakaj in kako to, da je sploh na svetu. Morda se kdo ustavi tudi ob skrivnostnem, izzivalnem, zgodovinskem liku Jezusa iz Nazareta, kakor ga predstavlja Sveto pismo, Jezusa, učitelja, preroka, Božjega sina, ki je bil križan in je vstal od mrtvih.
Avtor Zgodb iz Narnije C. S. Lewis je takole zapisal o svoji veri, ki razsvetljuje njegovo razumevanje sveta ter smisla vesolja in življenja: "Verjamem v krščanstvo, tako kot verjamem, da je vzšlo sonce – ne samo zato, ker ga vidim, temveč ker zaradi njega vidim vse preostalo." Tega ni napisal religiozni fanatik, temveč nekdo, ki je s srcem in razumom iskal končne vzroke ter odgovore na bistvo našega sveta in lastnega bivanja.
Na fotografiji so butarice, ki jih je izdelala Rodetova mama, ki živi v Argentini. Svoje znanje prenaša tudi na naslednje rodove.
Kaj praznujete v velikem tednu, kako vas nagovarja sporočilo svetih dni?
Ne glede na to, kako jih vsak praznuje in kako jih razume, naj bodo vsakomur v oddih, premislek, srečanje, veselje! Naj nas starodavni običaji povežejo v skupnem, miza z velikonočnimi dobrotami pa naj zbere družine, srečanja naj obnovijo prijateljstva, odprtost za drugega, razumevanje v različnosti, medsebojno spoštovanje in sožitje.
Ker me izrecno sprašujete o mojem odnosu do sporočila velike noči, ne morem govoriti o pirhih in potici, ker zame velika noč ni samo običaj, ni praznik pomladi, temveč nekaj veliko večjega.
Velika noč je zame največji praznik v letu, praznik vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih, človeka in Boga.
Verujem, da je Bog vsakega človeka ustvaril iz ljubezni, po svoji podobi, da je na naš svet poslal svojega sina Jezusa, ki je oznanjal Božje kraljestvo ter premagal greh in smrt, da bi vsak človek po lastni volji lahko postal član družine, hči, sin Boga Očeta, mi pa drug drugemu brat ali sestra.
John Updike, eden velikih ameriških pisateljev 20. stoletja, je takole zapisal v pesmi Seven stanzas for Easter (Sedem stanc za veliko noč):
Da ne bo pomote: če je res vstal,
je vstal v Njegovem telesu;
če se ni nazaj zavrtelo stapljanje celic, če se niso spet spletle molekule,
se aminokisline spet vnele,
bo Cerkev propadla.
Sporočilo velike noči je, dobesedno, smrtno resno. Posega v spopad na vse ali nič nasprotujočih si življenjskih drž. Ali je naše bivanje absurd ali ima neki globlji namen in smisel? Ali po smrti ni ničesar ali obstaja življenje po njej?
Za verujočega v Kristusa s smrtjo ni vsega konec. Nasprotno. Konec je smrti, zato je velika noč praznik življenja. Je praznik hvaležnosti, praznik Boga, ki je vse storil za nas iz očetovske ljubezni. Boga, ki hoče, da bi večno živeli tudi mi.
Dan pred veliko nočjo se k blagoslovu nesejo velikonočne jedi.
Kaj svetu prinaša velika noč?
Upanje, dostojanstvo, mir in veselje. Upanje, ker s smrtjo ni vsega konec, dostojanstvo, ker je vsak človek dragocen v Božjih očeh, do te mere, da ga je Bog tako ljubil, da je poslal svojega edinorojenega sina Jezusa, da bi ga odrešil, mir, ker je On z nami na življenjski poti in vse do konca sveta, veselje, ker je vsak od nas poklican v večno srečo.
Katoličanom papež Frančišek še posebej polaga na srce, da se vsem in vsakemu ne smemo utruditi nikoli ponavljati: Kristus je vstal!
Velikonočne jedi so zlasti šunka, hren, velikonočni kruh, potica in pirhi, ki se jih zaužije na velikonočno jutro. Vsaka od jedi ima svojo simboliko iz dogodkov Kristusovega trpljenja in vstajenja.
Kaj vam pomenijo običaji, navade, tradicija, povezana s temi dnevi?
Najbolj sta mi pri srcu globina in raznolikost vseh treh obredov velikonočnega tridnevja: obnovitve zadnje večerje na veliki četrtek, spomin na Jezusovo trpljenje in smrt v petek, sobotno pričakovanje ter v soboto zvečer in v nedeljo slovesno praznovanje Jezusovega vstajenja.
Slovenski običaji so tudi izjemno bogati v simboliki; enkratna je vsebinska kompozicija košare, ki jo nesemo k blagoslovu. Lepo je tudi v soboto zjutraj sedeti za mizo in z otroki barvati pirhe ter ob tem zaznavati vonj potice iz pečice, v nedeljo pa se usesti skupaj k velikonočnemu zajtrku.
Utrinek z velikonočne akademije Slovencev v San Justu v Buenos Airesu.
Kakšna naj bo velika noč, ki je pred nami?
Slovencem želim razumevanja, povezanosti, več poudarka na tem, kar nas združuje, miru in veselja do vsega živega, potrpežljivosti, spoštovanja, pravičnosti in poštenosti v družbenem življenju, ponosa na skupne korenine, na kulturno in duhovno dediščino, več optimizma in upanja na skupni poti, ne nazadnje pa predvsem odprtosti za to, kar je sicer očem nevidno, slutita pa duh in srce.
