Sobota, 27. 2. 2021, 4.29
3 leta, 6 mesecev
Skrivnost izvora Slovencev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,23
30
Trditve, da Slovenci na ozemlju današnje Slovenije živimo nepretrgoma že vsaj 7.500 let, so v nasprotju z znanstvenimi ugotovitvami. Govorci jezika, iz katerega se je razvila slovenščina, so najverjetneje poselili ozemlje današnje Slovenije pred okoli 1.500 leti.
Kakšen je naš izvor in koliko časa že živimo na tem ozemlju? To sta vprašanji, ki pogosto razvnemata domišljijo in burita duhove. Po zgodovinopisju, jezikoslovju in arheologiji nam na ti dve vprašanji vse bolj pomaga odgovarjati tudi zelo mlada znanost – arheogenetika.
"Od perviga tukaj stanuje moj rod, če ve kdo za druj'ga, naj reče, od kod?" To je del pesmi Ilirija oživljena Valentina Vodnika iz leta 1811, s katero je pesnik pozdravil Napoleonovo ustanovitev Ilirskih provinc.
Slovenci kot staroselci?
V pesmi je Vodnik Slovence (in tudi preostale južne Slovane) opisal kot potomce antičnih Ilirov in jim pripisal, da na današnjem slovenskem narodnem ozemlju živijo nepretrgoma že od samega začetka ("od perviga …"), da so torej staroselci in da pred njimi na tem ozemlju ni živelo nobeno drugo ljudstvo.
Ko je Vodnik napisal Ilirijo oživljeno, je bilo znanje o preteklosti še precej skromno, pogosto pa tudi prepredeno z raznimi domišljijskimi zgodbami. V obdobju Vodnikovega življenja (živel je med letoma 1758 in 1819) je bilo znanstveno jezikoslovje šele v povojih, sodobno znanstveno zgodovinopisje in arheologija pa sta se razvila šele v desetletjih po njegovi smrti.
Genetske raziskave nam razkrivajo zgodovino
V zadnjem obdobju pa se je poleg naštetih znanosti, ki so med drugim brcnile ilirsko teorijo na smetišče zgodovine, zelo razvila tudi genetika. Ta nam precej pomaga pri raziskovanju izvora posameznih narodov in pri rekonstrukciji preseljevanja ljudstev v preteklih tisočletjih.
Kako arheogenetika razkriva velike demografske spremembe na stari celini v preteklosti:
S proučevanjem tako imenovanih haplotipov (med seboj tesno povezanih genov, ki jih otrok podeduje od enega od staršev, op. p.) na moškem Y-kromosomu, ki se neprekinjeno prenašajo z očetov izključno na sinove, lahko po moški liniji ugotavljamo izvor različnih sodobnih narodov, tudi Slovencev.
Haploskupine slovenskih moških
Po raziskavi, ki jo je leta 2014 objavil biokemik Andrej Zupan (Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA), pripadajo moški v Sloveniji 29 različnim haploskupinam (v raziskavi je sodelovalo 399 moških z različnih koncev naše države).
Največja makrohaploskupina v Sloveniji je R. Pripada ji 58,7 odstotka slovenskih moških. Od tega 0,4 odstotka moških pripada R* (M207). Razlika med R in R* je, da je R oznaka, ki zaobjema tudi vse poznejše mutacije oziroma pozneje nastale haplo(pod)skupine, R* pa samo nosilce izvirnih, nespremenjenih haplotipov makrohaploskupine R.
"Slovanska" haploskupina R1a
Preostalih 58,3 odstotka slovenskih moških, ki pripadajo makrohaploskupini R, pripada haploskupini R1 (R2 v Sloveniji ni). Od tega jih 37,5 odstotka pripada R1a, 20,3 odstotka R1b, 0,5 odstotka pa R1*. Haploskupina R1a je pogosta pri Slovanih, Baltih, skandinavskih Germanih (zlasti Norvežanih in Fercih), indoiransko govorečih ljudstvih, pa tudi pri nekaterih turško govorečih ljudstvih v osrednji Aziji.
Kaj so haploskupine Y-kromosoma in mitohondrijskega DNK:
R1b je po drugi strani značilna za romansko-keltsko, pa tudi germansko zahodno Evropo. Prav tako je R1a na zahodu stare celine (razen v Skandinaviji) zelo malo. Velik delež R1a je značilen za slovanske narode. Slovenci sicer ne spadamo med slovanske narode z največjim deležem R1a, kot so Lužiški Srbi (65 odstotkov), Kašubi (62,3 odstotka) ali Poljaki (57 odstotkov).
Genetska dediščina predslovanskega prebivalstva
Za Slovence, Slovake, Poljake, del Hrvatov, še zlasti pa za Čehe je v primerjavi z drugimi slovanskimi narodi značilen velik delež R1b. Vsaj deloma gre pri tem za genetsko dediščino predslovanskega prebivalstva srednje Evrope. V Sloveniji je delež haploskupine R1b še najvišji na Primorskem, na meji z romanskim svetom torej.
Velik delež haploskupin R1a in R1b med Slovenci je v nasprotju s teorijo, da Slovenci na tem prostoru živimo nepretrgoma že vsaj 7.500 ali celo več let. Arheogenetske raziskave najdenih okostij namreč dokazujejo, da nosilcev haploskupin R1a in R1b (točneje R1b-M269) pred 7.500 leti v zahodni in srednji Evropi ni bilo. Temveč pa so bili takrat v vzhodni Evropi, onkraj Karpatov.
Pohod R1b in R1a na zahod stare celine
Moški, ki pripadajo haploskupinam R1b-M269 in R1a, so v srednjo in zahodno Evropo začeli prihajati z vzhoda stare celine šele v 3. tisočletju pred našim štetjem oziroma po letu 3000 pred našim štetjem. Zadnji veliki val moških R1a v srednjo Evropo je prišel v obdobju slovanskih selitev po letu 500 našega štetja.
Leta 1991 so v Alpah, na meji med Avstrijo in Italijo, našli dobro ohranjeno človeško mumijo, ki je pozneje dobila ime Ötzi. Po ugotovitvah znanstvenikov je Ötzi živel približno med letoma 3400 in 3100 pred našim štetjem. Torej v obdobju pred priselitvijo (verjetno indoevropskih govorečih) ljudstev iz vzhodne Evrope. Zato ne preseneča, da je Ötzi pripadal haploskupini G2a, ki je značilna za neolitske zgodnje kmete. Ti so v Evropo prišli iz Anatolije. Na Tirolskem je haploskupina G2a še vedno precej razširjena, ponekod tej haploskupini pripada do 30 odstotkov moških. Haploskupina G2a je po svetu precej pogosta zlasti med Gruzijci.
Pred letom 3000 pred našim štetjem so v srednji in zahodni Evropi prevladovali moški haploskupine G2a. Ti so bili potomci neolitskih zgodnjih kmetov, ki so prišli iz Anatolije oziroma iz območja okoli Egejskega morja.
Haploskupine prvih kmetov na stari celini
Poleg nosilcev G2a haplotipov so v zgodnji neolitski srednji Evropi po do zdaj znanih podatkih živeli še moški haploskupin C1a, T1 in J2a (vir: Megalithic tombs in western and northern Neolithic Europe were linked to a kindred society).
Od štirih srednjeevropskih neolitskih haploskupin, ki so omenjene v raziskavi o megalitskih grobnicah v obdobju neolitske Evrope, je v sodobni Sloveniji prisotna oziroma statistično pomembna samo G2a, ki ji pripadajo trije odstotki moških. So pa v Sloveniji prisotne haploskupine J*, J2* in J2b (skupaj 5,5 odstotka) in E1b1 (3,7 odstotka), ki jih tudi povezujejo z neolitskimi kmeti.
Staroselski evropski lovci in nabiralci
Pred prihodom anatolsko-egejskih kmetov so v zahodni in srednji Evropi prevladovali lovci in nabiralci. Ti so večinoma spadali v makrohaploskupino I. Tej makrohaploskupini v Sloveniji pripada 28,2 odstotka moških.
Arheogenetske raziskave najdenih okostij v srednji in zahodni Evropi iz obdobja pred prihodom neolitskih kmetov izpričujejo zlasti veliko prisotnost pripadnikov haploskupine I2a2. V Sloveniji tej haploskupini, ki je del makrohaploskupine I, pripada vsak dvestoti moški (0,5 odstotka).
Preseljevanje ljudstev sem ter tja po Evropi
Seveda to ne pomeni, da so ti moški daljni potomci prav tistih moških I2a2, ki so poselili ozemlje današnje Slovenije po koncu zadnje ledene dobe. Prebivalstvo stare celine se je namreč v tisočletjih zelo pomešalo in se preseljevalo sem in tja.
To vidimo na primeru haploskupine I1. Najstarejše okostje (menda staro od 6.500 do 7.500 let), v katerem so arheogenetiki našli haplotipe te haploskupine, je bilo najdeno na Madžarskem.
Iz srednje Evrope v Skandinavijo
Ampak pozneje te haploskupine – po do zdaj znanih podatkih – nekaj tisočletij ni bilo več v srednji Evropi, saj so se morda že v neolitiku nosilci te haploskupine preselili na sever, v Skandinavijo, kjer je prej prevladovala haploskupina I2a.
S pomočjo genetike je na podlagi ohranjenega okostja uspelo znanstvenikom rekonstruirati videz tako imenovanega moškega iz Cheddarja (Cheddar man). Na ozemlju današnje Anglije naj bi živel okoli leta 7100 pred našim štetjem. Bil je lovec in nabiralec. Pripadal je haploskupini I2a2 oziroma eni od podskupin te skupine, ki je sorodna današnjim podskupinam I2a2 (to ima 0,5 odstotka slovenskih moških, največ na Gorenjskem – 1,8 odstotka). Na podlagi podatkov iz DNK so ugotovili, da je imel temno polt in modre oči (podatki o barvi kože niso na Y-kromosomu, ampak na enem od avtosomnih kromosomov, op. p.). Verjetno so bili lovci in nabiralci v obdobju mezolitika podobnega videza tudi na ozemlju današnje Slovenije.
Haploskupina I1 je tako zdaj najbolj prisotna med germanskimi skandinavskimi narodi, zahodnimi Finci, na severu Nemčije in vzhodu Anglije. V druge dele Evrope so pripadniki te haploskupine najverjetneje prišli v prvem tisočletju našega štetja – v času preseljevanja germanskih ljudstev med letoma 375 in 568 ter vikinških osvajanj. V Sloveniji haploskupini I1 pripada 11,9 odstotka moških.
"Slovanska" haploskupina I2a1b
13 odstotkov slovenskih moških pripada haploskupini I2a1 (P37.2), ki je tudi del makrohaploskupine I. I2a1 se deli na podskupini I2a1* (0,1 odstotka) in I2a1b (12,9 odstotka). I2a1b (njeno celotno ime je: I2a1b-L621) najdemo zlasti pri slovanskih narodih.
Pri zahodnih Slovanih (razen pri Slovakih, kjer ima podoben delež kot pri Slovencih) je manj pogosta. Zelo močno je prisotna pri večini južnih Slovanov (na jugu in vzhodu Hrvaške, v BiH, Srbiji, Črni gori in Makedoniji), kjer je največja haploskupina oziroma haplopodskupina. Verjetno je nastala na ozemlju današnje Ukrajine, Belorusije ali Rusije, od koder so njeni nosilci v obdobju selitve Slovanov prišli v srednjo Evropo in na Balkan.
Arheogenetski projekti
Arheogenetika je veda, ki se šele razvija. Verjetno bo v prihodnjih letih in desetletjih še bolj razkrila razne skrivnosti iz daljne preteklosti. Med drugim od maja lani poteka projekt HistoGenes, na čelu katerega so štirje znanstveniki: znani avstrijski zgodovinar Walter Pohl, njegov ameriški kolega Patrick J. Geary, nemški biokemik in arheogenetik Johannes Krause ter madžarski arheolog Tivadar Vida.
V okviru projekta, ki bo predvidoma trajal do leta 2026, bodo arheogenetsko raziskali okostja iz obdobja med letoma 400 in 900 našega štetja na območju vzhodne srednje Evrope, kamor spada tudi Slovenija.
30