Sestra Metka Kos: Velika noč nam daje upanje za novo življenje

Sestra Metka Kos se je za redovniško življenje odločila pri 26 letih, leto pozneje je vstopila v samostanski red sester Frančiškank Marijinih misijonark. Kot misijonarka je štiri leta preživela v Franciji, zdaj že šesto leto deluje v Ljubljani, ker med drugim skrbi za novinke. Poleg tega dela tudi za Skupnost katoliške mladine, kjer sodeluje pri projektih za mlade in pri usposabljanju prostovoljcev.

Praznik velike noči je priložnost, da si vzamemo čas drug za drugega, da se v drugem prepoznamo in da spoznamo, da je Bog navzoč v njem. Prav tako je to tudi priložnost, da vsaj za dan skrbi pustimo ob strani, ob današnjem praznovanju sporoča sestra Metka Kos.

Kot pravi, je skrivnost velikonočnih praznikov v tem, da se iz poraza rodi novo življenje. "Jezus doživi največji polom in poraz in iz tega se rodi življenje. To lahko razume vsaka mama, ki ve, da rojevanje ni prijetno, a se vseeno iz tega rodi življenje." Prav takšen pomen ima praznik tudi za neverujoče, da ga sprejemamo kot upanje, da se bo iz njega rodilo novo življenje, pravi sestra Metka Kos.

Pred nami je največji krščanski praznik – velika noč, ki v sebi nosi temelj upanja, vere in verovanja. Kako nas praznik nagovarja danes? Vsakega drugače. Za tistega, ki ga doživlja kot tradicijo, je to del kulturnega dogajanja, ko se družina zbere in praznuje. Za nas kristjane oziroma zame kot sestro, ki sem življenje posvetila Bogu, je to praznik, ko se ne samo spominjam, da me je Jezus odrešil in bom tudi jaz en dan vstala od mrtvih, ampak to že zdaj živim.

Velika noč nas spominja na to, da se nam vsak dan dogajajo zapleti in majhni porazi in da vedno znova vstanemo in gremo naprej – to je eno tako majhno rojstvo. Vse, kar se v cerkvi dogaja v četrtek, petek, soboto in nedeljo, vsa simbolika, obredje in liturgija nam pomagajo razumeti in vstopati v to skrivnost. To je veličina tega praznovanja. Je pa res, da če ne veruješ v vstajenje, obhajanje velike noči nima pomena. Potrebno je, da to veruješ.

Prazniki so priložnost, da se ustavimo in nekoliko poglobimo vase. Zaradi naglice življenja gredo žal tudi prazniki pogosto mimo nas, ne da bi se nas dotaknili. Kaj bi svetovali vernikom, da bi letošnjo veliko noč doživljali kot nekaj edinstvenega? Tako kot v vsakdanjih odnosih je tudi pri praznovanju pomembna iskrenost, da smo, kar smo. Praznovanje rojstnega dne lahko čudovito pripravimo, a če ljudje ne vedo, kaj bi tam počeli drug z drugim, so na koncu prazni. Isto je pri tem praznovanju. Tudi sama se včasih zaradi obveznosti, ko hitim od ene stvari do druge, nimam časa pripraviti. A kar je res pomembno, je iskrenost, da pridem pred Boga takšna, kot sem. Včasih brez priprave, drugič pa se mi uspe malo ustaviti in se v miru pripraviti.

Za vsakega kristjana je spoved in da ima nekaj več časa za molitev osnovna priprava, zelo pomembna priprava pa je tudi to, da pazimo na odnose. Pred prazniki se namreč pogosto spremo, ker smo naenkrat več skupaj kot običajno. V naši skupnosti je čisto isto.

Praznovanje velike noči je polno tradicionalnih in starih običajev. Kako pomembno je njihovo ohranjanje in ali opažate, da se to že kaj spreminja? Običaji so lepa stvar in vsak praznik ima neko stalnost. Kakorkoli mislimo, da mora biti vsak dan malo drugačen in da moramo vse spremeniti, je tradicija občasno vseeno koristna. V praznovanju velike noči je ogromno simbolne govorice. Na cvetno nedeljo nesemo blagoslovit oljke in zelenje. To že navzven naznanja veselje, da življenje znova vzbrsti iz zime – v naravi in tudi nas spominja, da postajamo novi ljudje.

Jaz sem bolj osredotočena na to, kaj se dogaja pri obredih, kot na primer češčenje križa. Vsak dan se srečujemo z ljudmi, ki trpijo. Pri teh obredih smo zbrani kot skupnost, nismo sami in to, da smo skupaj, se mi zdi pri praznikih najbolj pomembno. Danes ljudje najbolj trpijo, ker so osamljeni. Ko poslušam ljudi, opažam, da je to številka ena. In pogosto tradicije in običaje iščemo zato, da bi čutili pripadnost in da nismo sami.

Sicer pa glede samega načina praznovanja smo, ko sem bila majhna, veliko noč obhajali na zelo podoben način kot danes. Različnosti bolj odkrivam, ko smo tu v naši skupnosti iz vseh koncev Slovenije in ima vsaka svoje navade v pripravi velikonočnega žegna.

Veliko noč na način, kot ste ga opisali, doživljajo predvsem verni, pa vendar je to praznik za vse. Kaj lahko tak praznik da tistim, ki ne verujejo? V globini vsak človek hrepeni, da bi njegovo življenje imelo neko vrednost, da nismo tukaj samo do trenutka, ko umremo in potem nas ni več. Zelo zanimivo mi je bilo, ko sem slišala, da tudi ateisti verujejo v smislu, da če bi bili res prepričani, da Boga ni, jim sploh ne bi bilo treba govoriti, da ga ni, če ga pa ni. To mi je dalo misliti, da si v globini vsak človek želi, da bi večno živel. To je nekaj v nas, da čutimo, da se to, kar živimo in zgradimo v odnosih, ne more kar razbliniti. S tega vidika, biti v stiku s hrepenenjem in v veselju praznikov, vsak lahko to doživlja, če si vzame čas in prejme nekaj upanja za svoje življenje.

Danes nekako ne moremo ubežati komercializaciji praznikov. Kakšen odnos bi moral imeti sodoben človek do praznikov in predvsem do velike noči? Saj kakšne materialne stvari tudi morajo biti za praznovanje. Ne gre za to, da ne bi smele biti, saj smo telesna bitja. Radi jemo in okušamo, kar je dobro. Bolj je težava v tem, ko to zamenja pravo bistvo praznovanj – da smo skupaj.

Pri vsakem praznovanju se preveč ukvarjamo z zunanjim in materialnostjo. Ko pa bi se morali srečati drug z drugim, smo v zadregi, ker ne vemo, kaj bi se pogovarjali. Če ni ravnovesja, nas zmanjka v odnosih.

Velika noč je povsem drugačen praznik kot božič, predvsem ga je težje razumeti. Kako ga lahko približamo otrokom? Mislim, da otroke preveč podcenjujemo. Pri nas ima župnik vsako nedeljo družinsko mašo, pri kateri otroke sprašuje zelo zahtevne stvari. Vedno znova me preseneča, kako razumejo temeljne stvari v življenju, tudi trpljenje in bolečino. Vendar mi otroke podcenjujemo in mislimo, da bi jih morali pokriti s steklenim pokrovom, da se jih ne bi kaj dotaknilo. Veselja jim ne moremo dati s tem, da jim rečemo, "veš, saj težkih stvari v življenju ni". To ni res in otrok z nami čuti, če ni kaj v redu.

Na praznovanje se moramo pripraviti tako, da nam bo lepo skupaj. Tako odraslim kot otrokom. Bistvo je, da otroci pomagajo pri pripravljanju. To je za njih največje veselje in to jim ostane.

Žal tudi ob prazniku ne moremo mimo vsesplošne krize, ki je v družbo zarezala globoke rane. Govori se tudi o krizi vrednot in ugaslem upanju. Kje v tem prazniku lahko najdemo notranjo moč za novo upanje? V sprejetju situacije takšne, kot je, v družbi in okoli mene. Sama sem včasih zelo težko sprejemala poraze in neuspehe, zato sem morala sebi in drugim vedno nekaj dokazovati. Zakaj? Včasih pač ne gre in nam ne uspe. To je del življenja. Počasi, ko sem se z leti naučila to sprejemati, sem videla, da človek lahko Bogu da prostor samo takrat, ko sprejme svoje meje in svoje omejitve, svoje lastne krize in krizo táko, kot je zdaj okrog nas. Drugače imamo samo dve možnosti. Ena je, da se sramujemo in skrivamo pred drugimi, druga pa, da postanemo zagrenjeni in za vse krivimo druge.

Mnogim ljudem je zdaj res težko, a če to sprejmemo in Bogu zaupamo, potem božja moč deluje v nas. Če pa hočemo rešiti sami, Bog spoštuje svobodno voljo in nam zato ne more dati upanja, zato ga moramo najti sami. To pa je včasih težko.

V zadnjem stoletju se je zahodna civilizacija odločila, da zmore sama in Boga ne potrebuje. Ko pride do tega, kot posamezniki ne zmoremo več in pademo v obup. Preprosto ne računamo več, da bi šli po pomoč k Bogu. To se navzven kaže kot padec vrednot, v resnici pa je to kultura brez Boga, kakršno smo si ustvarili. Čudim pa se, kako se v zadnjih letih to spreminja. Ljudje iščejo upanje in želijo nekaj narediti. Vidijo, da ne morejo več sami. To nas lahko reši. Kriza nas lahko reši. Edini čas, ko se človek zelo radikalno spreminja, je v času krize. Takrat imaš priložnost.

Kakšno pa je vaše poslanstvo oziroma delo kot sestre v družbi in svetu? Za nas je pomembno, da živimo v skupnosti in da pričujemo kot skupnost, ne samo kot posameznice. Dano nam je, da vsak dan nekaj ur molimo. Ko vzamem to resno, grem lahko z nekim mirom k ljudem, se jim lažje posvetim in jih poslušam.

Tudi jaz kdaj čutim stisko, ko me vse aktivnosti, ki jih imam, tako omejujejo. Zelo pomembno pa mi je, da to, kar mi je podarjeno, dajem naprej. Da dajem to, kar sem. Moja prednost je tudi to, da lahko dajem več ljudem kot moja poročena prijateljica, katere prvo poslanstvo je skrb za družino. Lepota našega poklica je v smislu duhovnega materinstva – biti v stiku z veliko ljudmi, in to je red veselje za vsako od nas.