Pasji dnevi

Zmajček večino časa prebije v okolici Ambroževega trga v Ljubljani, ne glede na letni čas. "Kako se shladim? Enkrat na teden konkretno jem." Dodal je, da poleti večinoma uživa sadje in zelenjavo, zaspati pa mu pomaga tudi kapljica rujnega.

"Malo prej sem tam na cesti našel jabolko, pa sem ga bolj težko pojedel, ker nimam zob," mi pravi in na široko odpre usta. Neko damo, ki je ravno prišla mimo iz trgovine, pa vpraša: "Gospa, a mi daste "tošno"?" "Si boste pa z njo bolj težko pomagali," mu je odvrnila, on pa njej nazaj: "Ja, ja, težki časi so." "A mi boš dal zdaj za en liter in kje je moja cigareta?" me je vprašal v slovo.

"Potrebuješ zgolj odejo in senco" Nedaleč stran sta vedrila Rade in Matjaž, "Kralj Matjaž". Zadnje počitnice je Rade preživel "na klopi", Matjaž pa si je pred petimi leti privoščil dopust na hrvaškem primorju. "Zdaj smo bolj ali manj po klopeh v senci, tudi spimo zunaj, saj so domovi prenatrpani," pravi Matjaž.

Nekdanji profesor na srednji šoli o "žicanju"

"Kralji ulice vsako leto peljejo brezdomce na dopust v Izolo, saj je tam tudi podružnica društva. Nekaj malega prispevaš za karto za vlak, morda pet evrov, za preostalo pa poskrbijo tam. Organizirajo tudi piknike za Savo, v Črnučah," je razlagal Matjaž.

Poletje se diplomiranemu slavistu in nekdanjemu profesorju na srednji šoli sicer zdi super, pasja vročina ga ne moti niti pri počitku: "Potrebuješ zgolj odejo, podnevi se pa zavlečeš v kakšno senco."

O "žicanju" v tem letnem času Matjaž pravi, da je "zafrknjeno, ker so študenti in dijaki na počitnicah". "Dajejo več kot starejši, čeprav imajo manj. Bolj razumejo naš položaj, stari ti pa samo sikajo nazaj, češ, pojdi delat. Turisti dajejo pa še manj kot Slovenci, posebej kakšni Španci, ki ne znajo nobenega tujega jezika."

Na prisilnem dopustu od leta 1994 "Na dopustu sem od leta 1994. Prisilni dopust," je pojasnil Ivo, ki ob robu Poljanskega nasipa prodaja revijo Kralji ulice. Pravi, da je bil včasih precej na morju. Gradbena dela je opravljal v Zadru, na Visu, 18 mesecev je služil mornarico v Pulju. V času dopustov pa je najraje smuknil v posteljo in spal, "da sem pozabil na vse muke in brige".

Glede prodaje Kraljev ulice je "ves čas skoraj ena in ista žalost". Prvih deset dni v mesecu gredo za med, nato pa se ustavi. Poleti ga še posebej utrudi vročina, zato pije veliko tekočine. Alkohola ni okusil že 12 let, od 16. marca 1999.

Delo nikoli ne počiva "Delamo na Mirenskem gradu, kjer pomagamo skrbeti za vrt in njivo. V ponedeljek je bilo v senci več kot 40 stopinj in niti malo vetra. Zadrževali smo se bolj v zavetju vrtov, v torek pa smo delali na njivi. Hvala bogu, da je vsaj malo pihal veter," pravi Dušan, eden od sedmih "srečnežev", ki ima zagotovljeno posteljo v Centru društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (VZD) pri Kongresnem trgu. Na počitnicah je bil Dušan nazadnje z družino, pred 28 leti: "Toliko bi bila danes stara moja hči, če bi preživela ..."

Lep pozdrav in hvala za pomoč!

Medtem ko sem se pogovarjal z Dušanom, se je v podhodu zbralo še nekaj njegovih prijateljev, sotrpinov. Eden od njih se je predstavil kot YYDD in mi po zaslišanju, kdo sem in kaj počnem, v imenu vseh prisotnih narekoval: "Šefi so odšli na dopust in zelo nas pogrešajo. Toda brezdomci smo ostali na ulici, brez denarja. Lahko bi šefi malo bolje poskrbeli za nas. Kakorkoli. Želimo vam prijetne počitnice in veliko vročega sonca, pa da pridete nazaj čim bolj rjavi. Lep pozdrav iz Plečnikovega podhoda in hvala za pomoč!"

Toliko o dopustu, vročini in poletju s strani zgolj nekaterih najbolj deprivilegiranih v Ljubljani. Za jesen so fantje iz Plečnikovega podhoda obljubili, da bodo ekskluzivno za naš portal obdelali politike.