Četrtek, 20. 11. 2014, 13.20
8 let, 8 mesecev
Najboljši borec proti krizi je Miro Cerar
Pet let že traja gospodarska in finančna kriza v Sloveniji in v tem času so rešitve zanjo iskale štiri različne vlade. Če so mnenja o tem, katera se je te do zdaj najbolj razsežne in globoke družbene tegobe, odkar imamo lastno državo, lotila najbolje (a kot vidimo, prav nobena ravno uspešno), v politični in strokovni srenji različna, pa so vprašani v anketi Episcentra štiri vlade iz obdobja krize po uspešnosti postrojili v naslednjem vrstnem redu: vlada Mira Cerarja, Boruta Pahorja, Janeza Janše in vlada Alenke Bratušek.
Komunikolog Miro Kline v najboljšem položaju, ki ga je v anketi – čeprav je na oblasti le dobra dva meseca – prejela Cerarjeva vlada, prepoznava prej poraz kot zmago. "Odgovor za vlado predsednika Cerarja je zagotovo še en dokaz, da mantra, ki trdi, da imajo volivci vedno prav, ne drži. Tukaj namreč zagotovo deluje 'sindrom volilne zmage'. To pomeni, da ljudje posplošujejo rezultat volilne zmage, ki se še ni povsem iztekel iz rezervoarja ugleda. Posledično je zmaga zagotovljena vnaprej. Dobljen rezultat je zato treba razumeti kot poraz in ne zmago."
Pri vrednotenju za nazaj so na delu subjektivni občutki, kar otežuje ocenjevanje, je prepričan Čander. "Pahorjeva vlada je nenazadnje v začetku svojega vladanja trošila denar na podoben način kot v času konjunkture. Ljudje pa jo verjetno za nazaj doživljajo kot pozitivno, ker ni bilo resnih rezov v javne finance. Ker zategovanja na tak način niso občutili."
Približno enako število vprašanih kot Pahorju je najuspešnejši spopad s krizo pripisalo Janezu Janši in njegovi drugi ministrski ekipi. Kline rezultat komentira takole: "Janša ta trenutek nima nobenih zaveznikov več. Ima zgolj trdno jedro svoje SDS, ki se vrti okoli 20 odstotkov vseh volivcev in zato je njegova ocena (21,8 odstotka) precej realna."
"Verjetno ima vlada Bratuškove slab imidž tudi zaradi načina, kako je razpadla. Z vsemi spori, medsebojnimi obtoževanji, razkoli v stranki in z načrtovanim odhodom takratne premierke v Bruselj vred. Ljudje so dobili občutek, da gre zgolj za osebne boje in so do njene vlade še danes precej nezaupljivi. A mogoče bo čas pokazal, da je bilo v tem obdobju tudi kaj narejenega," razloge za takšno razpoloženje vprašanih do ekipe Bratuškove išče Čander.
Zelo kritično o Bratuškovi govori Kline. "Predsednica se na veliko hvali, kaj vse je naredila za Slovenijo. Dejanski rezultati ne potrjujejo njene samohvale. Razen tega se ji je dogodil 'bruseljski poraz'. Zato je ocena njene vlade s 16,3 odstotka anketiranih relativno zelo visok odstotek. Očitno je nekaj volivcev še vedno prepričanih, da se ji je zgodila krivica. Nanjo gledajo kot na žrtev in ne kot na povsem nesposobno predsednico."
Kline ugotavlja, da se z vladanjem, z umnim gospodarjenjem z razpoložljivimi viri, prek katerega bi odločilno vplivala na ustvarjanje državnega bogastva in kakovost življenja ljudi, do zdaj pravzaprav ni ukvarjala nobena vlada. "Vse vlade, leve in desne, so prevzele zgolj vlogo distributerja. Krizo rešujejo tako, da jemljejo tistim, ki nekaj ustvarijo in dajejo drugim, bolj glasnim in bolj svojim. To je zares sprevržena in samouničujoča logika vladanja." Čander pa meni, da je slovenska družba še vedno v globokem finančnem, moralnem, etičnem krču, zaradi česar bo treba spremeniti način obnašanja. In to ne le politika, "tudi državljani bomo morali dojeti, da nekih bleferskih projektov ni več, da zanje ni več časa". Morali se bomo naučiti delati drugače, proizvajati dodano vrednost in sprejeti drugačna pravila vedenja v družbi, pravi Čander. "Bolj dinamični, manj zaprti vsak v svoj vrtiček. Ta proces pa se ne zgodi v letu, dveh, treh, ampak traja vsaj desetletje."