Mladina: Licemerje, igra in solidarnost

Najprej v odprtem boju za predsednika države. Potem pa v nonšalanci državne suverenosti, v kateri si politični nasprotniki ne podstavljajo očitkov, kako predsednik Bush s svojimi izjavami sproža zgražanje med evropskimi politiki.

Šrot zmagal pod mizo, daleč od oči javnosti

Slovenski hendikep je v odsotnosti teh dveh ameriških standardov. "Poglejmo le na dva nova predsednika strank SLS in Zares. Gospod Bojan Šrot ni prišel do prvenstva v ljudski stranki s programom in kampanjo, v kateri bi vnaprej pojasnil svoje posebnosti v odnosu do starega predsednika Janeza Podobnika. Zmagal je pod mizo, daleč od oči javnosti, z neznano kupčijo, po kateri se je Podobnik zadovoljil s podpredsedniškim položajem, Šrot pa je nadmočno zmagal v spopadu s samim seboj. Podobno gospod Gregor Golobič, le da je ta imel za protikandidata popolnega anonimusa, ki ga ne poprej ne potem ni poznala ne javnost ne vrh stranke", piše avtor.

Licemerje na Slovenskem

Posebna patologija politike in medijev na Slovenskem je po njegovem licemerje, joj, kaj pa bodo o nas rekli v tujini?: "Ko je Pivovarna Laško z brutalno močjo, kakršne v zadnjem desetletju in pol na Slovenskem ne pomnimo, uničila vsebino tednika Mag, to v resnici nikogar ne briga. Izvzemši kajpak tisoče bralcev, ki so izgubili svoje priljubljeno tedensko čtivo. "Factum brutum je pač, da si standarde bivanja določamo tu na Slovenskem. Da se smiselni politični spopadi vršijo znotraj slovenskih institucij, razen kajpak v primerih evropskih sodišč, ki so nadrejena slovenskim."

Šrot v vladi, a njen najostrejši kritik

Slovenska politika je sicer z novim letom po mnenju komentatorja "začela teči kot igra, ki naj premeša predvolilne karte". Prvak SLS Bojan Šrot je v politični ofenzivi, katere vsebina je oponiranje politiki vlade. In to na poseben način: hkrati je v vladi, a postaja njen najostrejši kritik. Popolnoma isto počne minister Karl Erjavec z Desusom. Njegov koalicijski poslanec Franc Žnidaršič celo najbolj zažari, kadar se na poslanski govornici prelevi v opozicijskega glasnika, ko vehementno pojasnjuje, zakaj bo glasoval proti predlaganemu vladnemu zakonu. Toda, dve stranki z identično strategijo predstavljata eno samo politično držo.

Stranke se velikodušno združujejo z malimi

Nasploh se stranke hitijo transformirati, pri čemer se velike "prav nenavadno velikodušno združujejo z malimi, še včeraj zanje obskurnimi strančicami". "Najbolj ekstremen je sporazum o sodelovanju ta hip najsilnejših socialdemokratov s krščanskimi socialisti. Predsednik Borut Pahor zatrjuje, da gre za enakopravno asociacijo, toda zakaj bi mastodont tako dobrohotno sprejel medse palčka? Kaj naj orjaška stranka, ki ji ankete pripisujejo gladko vodstvo, počne s stranko, ki jo anketni rezultati sploh ne zaznajo?" se sprašuje avtor.

Zgodba z OF se ponavlja kot farsa

In si odgovarja: "Preprosto, krščanski socialisti prinašajo v prenovljeno partijo komunistov besedo krščanski, se pravi tisto besedo, ki je bila doslej nezamisljiva z liki Mirana Potrča, Antona Ropa, Dušana Kumra, Brede Pečan in tovarišev."

Komunistična partija je med vojno v svojo OF vključila Edvarda Kocbeka in krščanske socialiste, da bi z njihovim krščanstvom vabila tudi verne ljudi in dajala vtis, da sega prek partijske ideologije. "Danes se zgodba ponavlja kot farsa," ocenjuje komentator.