Kordiš spet nad Boscarola: On je lobist multimilijonarjev, ki izkorišča svoje bogastvo #intervju

Kako naj vas naslavljam: gospod Kordiš ali tovariš Kordiš?

Kako želite. Načelom me ljudje kličejo tovariš. Se je že kar prijelo.

Skoraj vedno, ko nastopate v medijih, nosite usnjeno jakno. Jo boste nosili tudi, ko postanete predsednik države?

Zakaj pa ne, v prehodnem obdobju mi zelo dobro služi.

Mnogi vam očitajo, da ste premladi za funkcijo predsednika države, ker imate šele 33 let, in da imate premalo izkušenj. Kako komentirate te očitke?

V predsedniško kampanjo se podajam, da spregovorim za delovne ljudi, ki glasu v družbi nimajo. Njihove življenjske izkušnje so tiste, ki jim mora oblast prisluhniti. In njihove težave so tiste, za katere se mora predsednik države zavzeti. Kot poslanec sem v letošnjem letu nastopil tretji mandat, vseskozi sem deloval kot ljudski tribun.

Podprl sem vzgojiteljice, pomagal pri stavki v javnem sektorju, zavzel sem se za taksiste. Stal sem s šoferji avtobusov, ko so stavkali za kolektivno pogodbo, in delavci Luke Koper, ki so jo branili pred privatizacijo in se zavzemali za redne pogodbe delavcem prekarcem IPS. Že osem let opozarjam na položaj kadra v zdravstveni negi, posebej v domovih starejših.

Boril sem se za minimalno plačo, delovno inšpekcijo, proste nedelje trgovk in dvig zajamčenih pokojnin. Kdo v politiki je sicer glas za to množico ljudi? Nihče. Pa sem jih navedel le delček, pri delavskih bojih na terenu veliko sodelujem. Aktivist za delavsko stvar sem bil že pred vstopom v parlament.

Na podlagi tega bi težko torej rekli, da mi primernih izkušenj manjka. Prej bi rekel, da izkušenj, ko se trudiš z ramo ob rami z ljudmi, ki nimajo glasu v družbi, manjka preostalim kandidatom. Mesto predsednika države vidijo predvsem kot protokolarno funkcijo. Tako kot smo bili navajeni zadnjih deset let. Sam pa menim, da mora predsednik republike biti glas delovnih ljudi.

"Če pridem v drugi krog, bi tudi pomenilo, da smo na predvečer politične revolucije. Anže Logar je tisti, ki ne bi imel možnosti," pravi kandidat za predsednika republike Miha Kordiš. Foto: Bojan Puhek

Če sem vas prav razumel, se torej v boj za mesto predsednika države ne podajate s ciljem, da zmagate?

Mi gremo v ta boj predvsem zato, da sodelujemo. Kaj bo z zmago, bodo pa odločili ljudje na volitvah.

Ampak nekateri javnomnenjski voditelji na levi politični polobli vam že napovedujejo vstop v drugi krog. To je med drugim napovedal odgovorni urednik Mladine. Sicer je ob tem dodal, da bo v tem primeru verjetno v drugem krogu zmagal Anže Logar.

Če pridem v drugi krog, bi tudi pomenilo, da smo na predvečer politične revolucije. Anže Logar je tisti, ki ne bi imel možnosti.

Ob napovedi svoje kandidature ste dejali, kot ste danes že omenili, da bi radi bili predsednik starejših, delavcev, študentov in mladih. Dozdajšnji predsednik, preostali kandidati … pa govorijo o tem, da so oziroma bi radi bili predsedniki oziroma predsednice vseh Slovencev. To torej ni vaš cilj?

Ob vseh floskulah o predsedniku kot "predsedniku vseh Slovencev" nikoli niso bili zastopani vsi. Večina je bila pravzaprav izključena. Kot sem že prej dejal, kdo govori o težavah avtomehanika, skladiščnika, pacienta, ki čaka v čakalni vrsti za zdravstveno obravnavo, upokojenca, ki plačuje oderuške položnice za dopolnilno zdravstveno zavarovanje? Nihče.

Četrt milijona Slovencev že statistično živi v revščini, vemo pa, da je v praksi še veliko huje. Tudi za ljudi, ki imajo službe.

Ko smo v Mariboru začeli predsedniško kampanjo, sem srečal kuharico. Gospa ima 38 let delovne dobe, njena osnovna plača je pod minimalno plačo. Mora delati vse konce tedna, ker drugače se njena družina ne more prebiti čez mesec. O tem, kakšno pokojnino bo gospa imela, verjetno ni treba razpravljati.

Predsednik ima težo v družbi, ki jo lahko uporabi, da zariše politične prioritete. To se do zdaj ni dogajalo, in ne zato, ker predsednik države tega ne bi mogel storiti, ampak ker ni hotel.

Zakaj pa po vašem mnenju nihče ne želi zastopati ljudi, ki jih omenjate?

Predsedniška funkcija se je navlekla avre vsebinske izpraznjenosti. Ni samoumevna, samo navadili smo se, da je.

V času, odkar ste izvoljeni predstavnik ljudstva v državnem zboru, ste s svojimi izjavami dobili več nasprotnikov kot prijateljev. Med drugim niste ravno najbolj priljubljeni med zdravniki. Boste retoriko do njih spremenili, če boste postali predsednik države?

Ne vem, ali me ravno vsi zdravniki ne marajo. Me pa zagotovo ne mara zdravniški lobi. Tega sestavlja le mala, najbolje plačana in privilegirana skupina zdravnikov. Oni so celotni zdravstveni sistem, preostale zaposlene v tem sistemu in paciente pa so vzeli za talce. Sam se velik podpornik javnega zdravstvenega sistema, zavzemam se, da se razmere v njem izboljšajo, da se dvignejo plače, tudi najslabše plačanim zdravnikom, recimo začetnikom in družinskim zdravnikom.

Treba pa se je zavedati, da je zdravstvena oskrba timsko delo in da ne sloni le na zdravniku. Ni je brez medicinske sestre, administracije, perice in hišnika. Tudi čistilka, ki čisti prostore, je pomembna. Kakšna pa je njena plača?

Velikokrat ste kritični tudi do podjetnikov. Če boste predsednik države, se boste sploh pogovarjali s podjetniki? Boste tudi njihov predsednik?

Razkroj družbe v zadnjih treh desetletjih je prenesel politično moč iz državnih institucij v roke bank, korporacij, zavarovalnic, finančnih skladov … Te organizacije vodijo ljudje, ki jih nihče ni volil in nikomur ne odgovarjajo. Pogosto sploh ne vemo, kdo so lastniki. Nam pa bistveno krojijo vsakdanje življenje. Vplivajo tudi na demokratično izvoljeno oblast. Tako ne otežujejo življenja le delavcem za tekočim trakom, ampak tudi malim podjetnikom in obrtnikom. V tem pogledu sem vedno ščitil delovne ljudi, med katere štejem tudi obrtnike in male podjetnike. In vedno jih bom.

Tisti, ki pa imajo v rokah nekaj deset milijonov evrov in več, pa seveda branijo svoj lastniški monopol, celo pred minimalnimi poizkusi vpeljave pravičnejše obdavčitve velikega bogastva. Kar je sicer standard v razvitih državah. Pri nas pa gredo takoj na nož, veliko je podtikanja in strašenja pred grožnjami, ki jih v bistvu ni. Če je za nas vrednota solidarna družba, potem je jasno, da se demokracija ne more končati pred pragom podjetja.

"Prosti trg je velika fikcija. Najmočnejši gospodarski kompleksi, torej banke, zavarovalnice …, so zelo prepleteni s politiko. Tudi v jedrnih državah, od ZDA do Nemčije. Edina točka, ko 'prosti trg' deluje, je takrat, ko je treba izsiljevati delavce za nižje plače in manjše pravice. Resnica kapitalizma je, da gre v bistvu mafijski sistem," pravi Miha Kordiš. Foto: Bojan Puhek

Ko govorite o korporacijah, je vseeno treba izpostaviti, da je večina velikih podjetij v posredni ali neposredni lasti države. Od Petrola, Telekoma Slovenije, Zavarovalnice Triglav … Kako to spada v kontekst razumevanja Slovenije, ki ste ga ravno omenili?

To, kar ste omenili, je le delno res. V Petrolu je država le manjšinski lastnik, recimo. Res pa je, da je glavni problem s podjetji v državni lasti, ker delujejo kot običajna kapitalistična podjetja. Namesto v dobičke bi se morala usmerjati v zagotavljanje razvoja, zaposlenosti, varovanja okolja in delavskega upravljanja. Žal ni tako, ker ni političnega interesa. V bistvu je nasprotno, država jih sili, da se tako obnašajo.

Primer, ki ga pogosto navajam v kontekstu korporativne moči, je prgišče trgovskih verig, ki ustvarjajo res obscene dobičke. In ti so vsako leto višji. Trenutno je številka 1,2 milijarde evrov čistega dobička v 2021. Medtem pa zaposleni, trgovci, skladiščniki in drugi vsak dan komaj shajajo s svojimi plačami. Poleg tega jih podjetja dodatno stiskajo z nelegalnimi nadurami in malverzacijami z delovnim časom. Delavci imajo zaradi tega zdravstvene težave z izgorelostjo in uničenimi hrbtenicami. Ne moremo reči, da v Sloveniji ne čutimo korporativnega vpliva.

Še bolj obscen je posreden korporativni vpliv na slovensko gospodarstvo, ki je podizvajalec tujih koncernov, spomnimo se le na grozd dobaviteljev za avtomobilsko industrijo. Slovenska podjetja izdelujejo različne kose za končne produkte, a polna vrednost ustvarjenega se realizira šele s prodajo končnega izdelka. Ustvarjena vrednost v Sloveniji se torej pretaka v tujino. Poleg tega je podizvajalsko gospodarstvo vedno talec tujih korporacij, ki lahko zaradi močnega, pogosto oligopolnega položaja izsiljujejo manjša podjetja. Ta pritisk pa se prenaša na koncu na delavce. Če mora podizvajalec svoj polizdelek ponuditi po nižji ceni, ker bo drugače izgubil posel s korporacijo, bo seveda razliko iskal tudi v nižjih plačah delavcev.

Slovensko gospodarstvo mora postati suvereno gospodarstvo. Potrebujemo sklenjene verige proizvodnje, od vhodne surovine do končnega izdelka, ki lovi primerne niše na globalnem trgu. Šele takrat bomo gospodarji na svojem.

Sliši se lepo, a če pogledamo samo prakso zadnjih 30 let, država ni bila ravno dober lastnik. Zakaj bi bilo zdaj lahko drugače?

To je argument najbolj vnetih privržencev privatizacije državnih podjetij. Da so to bankomati za politične stranke, lobije ... A privatizacija podjetij ne bi preprečila spornih praks, temveč bi jih legalizirala. Se pa strinjam, da se pogosto s podjetji v javni lasti dela tako kot "svinja z mehom", po enaki korporativni logiki kot s podjetji v zasebni lasti.

Za zasebni interes, torej. Rešitev je, da se upravljanje z javnimi podjetji prepustiti delovnim kolektivom, v sodelovanju z državo. Delavci so edini, ki so od podjetja popolnoma odvisni in jim je hkrati mar za skupnost ter okolje, v katerem sami živijo. Delovanje podjetja za razvoj, družbena odgovornost, ohranjanje okolja za zaposlene niso izbira, ampak življenjska nuja, prav tako delavci ne bodo vrgli na cesto svojih kolegov kar tako, ker se pač izplača. Odgovor na vaše vprašanje sta delavsko upravljanje, delavska demokracija.

Ali to potem pomeni, da bi delavci, pravzaprav, postali kapitalisti?

Delavsko lastništvo je lahko marsikaj, recimo delavsko delničarstvo. To ni odgovor, saj delavce postavlja v vlogo, ki napeljuje na razumevanje podjetja kot stroja za dobiček in ne obrata za blaginjo.

In nismo nič naredili.

Zato raje govorim o delavskem upravljanju in zadružnem lastništvu večjih podjetij, kjer sodeluje tudi skupnost, v kateri se nahajajo. S strateškimi podjetji in panogami je malo drugače. Lastniško bi jih morala obvladovati država ter jih voditi v sodelovanju z zaposlenimi.

Če pogledamo samo zadnji dve leti, torej od začetka epidemije covid-19, so vse države Zahoda zmetale desetine milijard evrov, dolarjev, funtov … v zasebna podjetja. Tudi vlada, v kateri je vaša stranka, je ta teden napovedala nacionalizacijo zasebnih podjetij. Danes sploh še živimo v kapitalizmu?

Prosti trg je velika fikcija. Najmočnejši gospodarski kompleksi, torej banke, zavarovalnice …, so zelo prepleteni s politiko. Tudi v jedrnih državah, od ZDA do Nemčije. Edina točka, ko "prosti trg" deluje, je takrat, ko je treba izsiljevati delavce za nižje plače in manjše pravice. Resnica kapitalizma je, da gre v bistvu za mafijski sistem.

A to ne spremeni dejstva, da je primarni cilj kapitala enak, kot je vedno bil, akumulacija. Ta ima prednost pred potrebami celotne družbe. Kapitalizem je še kako živ.

"Če je torej gospod Boscarol lobist za multimilijonarje, potem menim, da bo moja naloga kot predsednika države, da sem lobist za delavce in reveže," pravi Miha Kordiš. Foto: Bojan Puhek

Če se preideva iz teorije nazaj v prakso. Podjetnika Iva Boscarola ste pred časom označili za oligarha. Ste s to izjavo ciljali osebno na Boscarola ali ste opisovali neko skupino ljudi?

Boscarol ima pod palcem kar 100 milijonov evrov. V bistvu sploh ne vem, kakšno je njegovo premoženje. Bogastvo izkorišča, da si kupuje javno podobo svetnika, preko katere lobira, nasprotuje pravični obdavčitvi bogatih in kapitala, zagovarja zasebne šole in poziva ljudi, da z vilami in sekirami branijo bogataše pred poštenimi davki. Gre za zelo pozoren manever.

Problem vidim tudi v tem, da bi družbena solidarnost postala odvisna od volje peščice ljudi. Zelo lepe stvari lahko beremo o gospodu Boscarolu v medijih − kako npr. zdaj financira iz svojega žepa zdravstveni dom. Če bi imeli poštene davke, bi ta zdravstveni dom že zdavnaj stal.

Če je torej gospod Boscarol lobist za multimilijonarje, potem menim, da bo moja naloga kot predsednika države, da bom lobist za delavce in reveže.

Do zdaj je veljala praksa, da so visoki politični predstavniki, kot je recimo predsednik države, med obiski tujine s seboj pripeljali tudi gospodarsko delegacijo. Boste vi nadaljevali to prakso? Kaj boste storili, ko bo do vas prišlo slovensko podjetje in vas prosilo za pomoč pri vstopu na tuje trge?

Gospodarska diplomacija je stvar gospodarske vitalnosti države kot take, zato bi podjetjem z veseljem pomagal. Ne glede na lastniško ali upravljavsko sestavo.

Če nadaljujeva v tujini. Vse močneje se kaže zasuk v desno stran v večini evropskih držav. Tudi tam, kjer vladajo levosredinske stranke, vidimo veliko ukrepov, ki so veliko bližje desnici kot pa levici. Tak primer je recimo Danska, kjer želi vlada pod vodstvom socialdemokratov begunce in migrante poslati v begunska taborišča v Afriki, samo da ne bi ostali v Skandinaviji.

Res je. Vse od padca Berlinskega zidu se politični prostor premika v desno, in to vse hitreje. Z neoliberalizmom, uničenjem socialne države in zlomom delavskega organiziranja je politični establišment izgubil uzde, s katerimi je delavstvo krotilo kapital. Kapitalizem je podivjal, establišment pa dela samo še za bogataše in korporacije. Zato imamo danes absurdno raven neenakosti po svetu. Tako neenake družbe, kot je danes, v zgodovini še nismo imeli.

Delavske množice so zato ponižane in razžaljene, ljudje so siti praznih in prelomljenih obljub, skritih za zloščenimi fasadami. Zato so lahka tarča teorije zarote skrajne desnice, ki išče grešne kozle. Za desnico so krivi ljudje drugačnih polti, imen ali veroizpovedi. Sistem in strukture, ki so dejansko odgovorni za stisko ljudi, seveda ščiti. Bolj, kot je podivjan kapitalizem, večja je verjetnost vzpona fašizma.

Ker ste ravno omenili neenakost. Najrevnejši ljudje živijo danes na Zahodu veliko bolje, kot so pred desetletji. Imajo dostop do zdravstva, izobraževanja, ni več lakote … In to je posledica, kot vidimo, recimo, v vzhodni Evropi, kapitalizma.

Blaginje države ni posledica kapitalizma, to je posledica sindikalizma. Pa še to čisto ne drži, saj blaginja država izginja. Naša generacija je prva, ki živi slabše od svojih staršev.

Kaj pa Kitajska? Tam ni sindikatov. So pa z vpeljavo hibridnega sistema, ki temelji na, poenostavljeno rečeno, najhujši obliki klasičnega kapitalizma iz 19. stoletja, uspeli milijardo ljudi dvigniti iz revščine v le nekaj desetletjih.

Kitajska meri na naslednji globalni hegemon, a te naloge ne more prevzeti, ne da bi dvignila domačo kupno moč in oblikovala notranji trg.

"Zelo težko komentiram položaj Ujgurov, ker je tako veliko nasprotujočih si informacij v medijih in mednarodni javnosti. Če nisi tam, na licu mesta, zelo težko res veš, kaj se dogaja," pravi Miha Kordiš o ravnanju Kitajcev z muslimansko manjšino. Foto: Bojan Puhek

Hkrati pa je Kitajska edina pomembna država, ki ima, glede na trditve Združenih narodov, doma koncentracijska taborišča. V primeru Kitajske za muslimansko manjšino.

Zelo težko komentiram položaj Ujgurov, ker je tako veliko nasprotujočih si informacij v medijih in mednarodni javnosti. Če nisi tam, na licu mesta, zelo težko res veš, kaj se dogaja.

Še najbolj pa sem nezaupljiv do kakršnihkoli informacij zato, ker argument človekovih pravic zahodne države uporabljajo kot svoj "casus belli", torej za merjenje moči na mednarodnem političnem parketu. Kakršnokoli radiranje kulturnih manjšin v režiji Kitajske je enako nesprejemljivo kot geta temnopoltih v ZDA ali novodobno suženjstvo, prisotno pri nas.

Če nadaljujeva na mednarodnem parketu. Rusija je napadla Ukrajino, Evropa se obrača v desno … Kako se boste vi kot predsednik države znašli v tujini, kje boste iskali zaveznike, s kom se boste pogovarjali?

Sam se zavzemam za politično držo miru, nenasilja, mednarodnega sodelovanja, neuvrščenosti, bratstva med narodi … In na tak način nameravam delovati tudi na mednarodnem političnem parketu. Predsednik države se mora pogovarjati z vsemi. Zelo pomembni pa so prioritete in sporočila. Pred nekaj dnevi so prišli v Italiji na oblast Bratje Italije, ki so odkrita fašistična združba. Z njimi bi se recimo pogovarjal na korekten način, vendar bi hkrati zelo jasno sporočil tako sogovorniku kot tudi celotni mednarodni in domači javnosti, naj se slovenska manjšina primerno zaščiti. In roke stran od Primorske.

Glede vojne v Ukrajini se usmeritve rišejo podobno. Zavračam invazijo Putina na Ukrajino, a strategija Zahoda stavi na spreminjanje Ukrajine v evropsko različico Afganistana in vodenje vojne izčrpavanja proti Ruski federaciji. Kolikor vem, si od vseh mednarodnih voditeljev le francoski predsednik vsaj minimalno prizadeva za mir. Zato bo Francija tudi prva država, ki jo bom kot predsednik obiskal. Z namenom, da se vojna v Ukrajini čim prej konča.

Če pogledamo trenutno slovensko vlado, v kateri je tudi vaša stranka, je govorica postala po prevzemu oblasti zelo proukrajinska. Če za primer pogledamo samo zunanjo ministrico, ki je pred volitvami govorila podobne stvari, kot jih vi zdaj, po prevzemu oblasti pa je popolnoma zamenjala stran in celo obiskala Kijev. Kar je bilo v času prejšnje vlade zelo sporno dejanje.

Koliko je propagande v medijih. In največkrat se vsako zavzemanje za mir takoj etiketira kot oboževanje Putina. Že na podlagi tega je jasno, da zahodni odnos do Ukrajine nima zveze z iskanjem miru, ampak s "kurjenjem" na vojno iz geopolitičnih interesov.

Potrebujemo mir, in to ne leta 2030, ampak leta 2023. Ta vojna ne koristi prav nikomur, razen ZDA. Najhuje je za Ukrajince, ki se jim uničuje domovina. Ljudje v Rusiji trpijo zaradi sankcij, z izgovorom vojne pa Putinov režim z opozicijo nekaznovano obračunava. Običajni Evropejci trepetajo pred prihajajočo zimo in se sprašujejo, kako se bodo ogreli in plačali položnice.

Ali torej Ukrajinci nimajo pravice do svoje države, in to v mejah, ki so veljale od njihove osamosvojitve pa vse do leta 2014?

V Ukrajini ne poteka vojna med Rusijo in Ukrajino, temveč spopad med Putinovim militarizmom in zahodnim imperializmom. Ukrajina ima to smolo, da se je znašla vmes.

A sam ne morem govoriti za Ukrajince. Lahko se zavzamem le za mir in mednarodno solidarnost, ki je vedno solidarnost z ljudmi, nikoli z režimi. Konec koncev kandidiram za predsednika Slovenije in domet Slovenije v mednarodni politiki je omejen.

Imamo pa vpliv na lastna ravnanja in tudi mali vpliv pri svojih zahodnih zaveznikih. Moramo se postaviti proti vsemu, kar vojno podaljšuje in stopnjuje. To ni naša vojna. Zahodni imperializem ni naša stvar. Prav tako kot tudi Putinov militarizem ni naša stvar.

Če Putin vrže taktično jedrsko bombo na Ukrajino, kaj bi storili kot predsednik? Ali obstaja neka meja, ki bi jo Putin prekoračil in bi tudi vi bili pripravljeni enostransko obsoditi rusko agresijo?

Nočem razmišljati o tem scenariju. Hočem verjeti, da je na tem svetu preostalo toliko zdrave pameti, da se ne bomo spustili v jedrsko vojno. Je pa premisa vašega vprašanja ta, da se vojna v Ukrajini dogaja, ker je Putin nor. Ne, gre za igro moči in interesov. In tukaj je Nato pakt odigral v zadnjem desetletju in pol zelo umazano vlogo. Spomnimo se le na vzpostavljanje raketnega ščita, kar je podrlo strateško razporeditev jedrskih konic.

Kam bi se šli kot predsednik Slovenije pogovarjat o miru? V Moskvo ali Kijev?

Pogovarjat bi se šel tako v Moskvo kot Kijev, tudi v Washington. Brez dogovora na ravni Biden−Putin, se bo vojna težko končala, brez resnega pristopa pa miru ne more biti.

"Pogovarjat bi se šel  tako v Moskvo kot Kijev, tudi v Washington. Brez dogovora na ravni Biden−Putin, se bo vojna težko končala, brez resnega pristopa pa miru ne more biti," o tem, s kom se je treba pogovarjati o miru v Ukrajini, pravi Miha Kordiš. Foto: Bojan Puhek

Kam v tujino pa se boste usmerili kot predsednik v času miru? V države Višegrajske skupine, kar je bila usmeritev od Cerarjeve vlade naprej?

Kot predsednik sem se dolžan pogovarjati z vsemi. Kakšno bo pa sporočilo, pa je druga stvar. Ampak ja, tudi s predsednikom ZDA bi se želel srečati in pogovoriti. V resnici bi bilo to srečanje zelo visoko na seznamu mojih obiskov v tujini, a iz čisto drugačnih razlogov, kot so do zdaj slovenski politiki odhajali v Washington. Torej brez običajne slovenske servilnosti. Bidna bi pozval, da naj ZDA uporabijo svoj položaj v svetu za dokončno omejitev oz. ukinitev davčnih oaz, ki jih mednarodni kapital uporablja za skrivanje. Vem sicer, da tudi sami o tem razmišljajo.

Predvsem levi politični pol v Sloveniji je velik podpornik osamosvojitve Katalonije od Španije. Kakšna je razlika med Katalonijo in Ukrajino? Zakaj eni lahko imajo svojo državo v mejah, kot si jih sami predstavljajo, drugi pa ne?

Niti približno ne gre za enako zgodbo. Edina skupna točka, ki pa jo bom vedno podpiral, je pravica narodov do samoodločbe. Bi pa še enkrat poudaril, da so Ukrajinci zagotovo potegnili najkrajšo, vendar niso edine žrtve v tej zgodbi. Tudi običajni Rusi so žrtve, tako zaradi mednarodnih sankcij kot Putinovega režima.

Putin je s to vojno dobil "popolno kuliso" za podivjano obračunavanje z opozicijo v državi. Žrtve so tudi običajni Evropejci, ki razmišljajo, kako bodo plačali položnice za ogrevanje to zimo. Prav tako vojna v Ukrajini še dodatno pospešuje inflacijo. Trenutni edini "zmagovalec" tega konflikta so ZDA. Na škodo ljudi Evrope, Rusije in Ukrajine.

Ker vaša stranka zelo izpostavlja antinacistični in antifašistični boj v Sloveniji, bi vas vprašal, kako pa komentirate izjave nemškega kanclerja, ki je napovedal, da bo Evropo pred Putinom branila Nemčija. Prav tako pa je napovedal tudi ogromna vlaganja v nemško vojsko, ki naj bi do konca desetletja postala ena največjih na svetu. Če lahko malo dodam še ironično vprašanje, ali vas to skrbi? V zadnjih 100 letih se je vedno, ko se je Nemčija začela oboroževati …

V meni so se prižgali vsi alarmi. "Nemčija je prevelika za Evropo, a premajhna za svet," se je menda izrazil Henry Kissinger. Še kako to drži tudi danes. Pa ne zaradi zgodovine, ampak zaradi arhitekture evropskega gospodarstva. Srce EU je nemško gospodarstvo. Vse periferne države EU, s Slovenijo, so v osnovi "lebensraum" nemškega kapitala, ki hegemonijo vzdržuje skozi pravno-politične strukture EU, od politik varčevanja do skupne valute, po meri nemških koncernov.

Mi, na obrobju, smo podizvajalci in rezervoar izobražene, kompetentne delovne sile v nemški EU. Kaj se zgodi s to hegemonijo v trenutku, ko postane ogrožena, če se recimo države na obrobju začnemo povezovati, se zavzemati za drugačno EU, s sporočilom, da ne bomo več hlapci na lastni zemlji, "mehki" disciplinski mehanizmi hegemona pa odpovedo?

Pa ima ta hegemon za seboj oboroženo silo? Če iščemo nevarnosti za oboroženi spopad v Evropi, je to struktura evropskega kapitalizma z neravnovesjem med centrom in obrobjem EU, z nemško metropolo in nami kot kolonijami na čelu. Z naskokom. Nisi normalen, če te oboroževanje ne skrbi.

"Zavzemam se za demilitarizacijo. Slovenija ni vojaško ogrožena in vojske ne potrebuje. Te vire bi lahko bolje porabili tam, kjer smo dejansko ogroženi: pri zdravstvu, skrbstvu starejših, stanovanjski in socialni varnosti. Bi pa kljub demilitarizaciji ohranil jedra, ki lahko usposobijo državljanke in državljane za splošni ljudski odpor, če bi res do česarkoli prišlo," pravi Miha Kordiš. Foto: Bojan Puhek

Kot predsednik države bi postali tudi vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil. Vendar vi in vaša stranka niste ravno prijateljsko nastrojena do njih. Kaj torej čaka slovenske vojake, če postanete predsednik?

Zavzemam se za demilitarizacijo. Slovenija ni vojaško ogrožena in vojske ne potrebuje. Te vire bi lahko bolje porabili tam, kjer smo dejansko ogroženi: pri zdravstvu, skrbstvu starejših, stanovanjski in socialni varnosti. Bi pa kljub demilitarizaciji ohranil jedra, ki lahko usposobijo državljanke in državljane za splošni ljudski odpor, če bi res do česarkoli prišlo.

Kot predsednik republike leta 2022 moram vzeti v obzir, da vojsko vseeno imamo in da smo člani Nato pakta. Na vojaškem področju bi bila zato moja prva prioriteta, da se vojska vrne iz tujine v domovino. Naši vojaki so v tujini zaradi tujih interesov, ki z obrambo naših državljanov nimajo nič skupnega. Mandat slovenske vojske pa je, da zaščiti domovino. In Slovenije ne ogrožajo vojne v tujini, temveč stiske doma. Braniti se moramo pred posledicami podnebnih sprememb, recimo. Poglejte le letošnje leto. Poleti požari, zadnje tedne poplave.

Slovenska vojska uživa med državljani visoko stopnjo zaupanja ravno zato, ker pomaga prebivalcem v omenjenih primerih. Nato nas medtem sili, da se naša vojska oblikuje za delovanje zunaj naših meja, vključno z nabavami orožja, kot so oklepniki, s katerim si bore malo lahko pomagamo, če bi do sicer neverjetnega oboroženega spopada pri nas prišlo. Če se že kupuje vojaška tehnika, naj se kupuje dvonamenska, takšna, ki se lahko uporabi tudi v primerih naravnih nesreč ali reševanja, recimo. Oprema torej, ki koristi ljudem doma.

V svoji kampanji govorite, da se boste zavzemali za revne, slabo plačane … Ali slovenski vojaki ne spadajo med te ljudi? Plače v vojski niso ravno na državnem povprečju.

V zadnjih letih se je to spremenilo, a ne spet toliko. Delavske plače v Sloveniji so nizke, sramotno nizke. Težko si zato predstavljam povišico, ki bi ji lahko rekel zadostna. Slovenski vojak ni izjema.

Sindikalni boj navadnih vojakov je in vedno bo pri meni dobil vso podporo. Boril sem se proti kadrovski korupciji v slovenski vojski, ki jo nekaznovano izvajajo visoki čini ter obračunavajo z običajnimi vojaki in njihovimi delavskimi predstavniki, ki nanjo opozarjajo. Postavil pa sem se tudi  za ureditev statusa vojakov po 45. letu starosti. Nekdanji minister sicer trdi, da je to urejeno, vendar ni.

Kot predsednik države boste imeli pomemben vpliv tudi na nekatere regulatorje in predvsem na imenovanje ustavnih sodnikov. Kako sami vidite današnje delovanje ustavnega sodišča?

Naloga ustavnega sodišča je interpretacija ustave, zato ga moramo razumeti kot politično institucijo.

Po kakšnem ključu bi vi izbirali kandidate za ustavne sodnike? Po strokovnem ali svetovnonazorskem ključu?

Mesto ustavnega sodnika ne ločuje strokovnosti od svetovnega nazora. Da funkcijo ustavnega sodnika dobro opravljaš, moraš razumeti in poznati svet, družbo okoli sebe. Glede na izkušnje v tej državi bom rekel, da ljudje s skrajno desnim svetovnim nazorom slabše opravljajo tudi strokovni del svojega poslanstva. Poglejte samo šarado z Igorjem Pirkovičem in Urošem Urbanijo na RTV, pa tudi z desnimi ustavnimi sodniki. Da niti ne začnemo s strankarsko lojalnostjo čez vse.

Kako boste vi drugačni od Boruta Pahorja?

Borut Pahor je molčal, jaz bom govoril. Vsakič, ko bo potreba, da se zaščiti ljudi. Ne zanima me protokol, ampak teža predsednika države v javnosti, s katero lahko pokaže na prave prioritete. Da se bomo kot družba začeli resno ukvarjati s podnebnim zlomom, delavskimi plačami, stanovanjsko politiko in skrbjo za starejše.

Predsednik Pahor se je šel pred časom z italijanskim predsednikom poklonit …

Ne.

Ne čemu?

Ne bi tega naredil. Odločen ne. Ne bi se šel revizije zgodovine in rehabilitacije fašizma pod krinko sprave, po čemer me želite povprašati. Ne le pri nas, tudi v Italiji je tradicija antifašizma močna, in le na njej lahko gradimo bratstvo med narodi.