Kmetija Zeleni pašnik: način kmetovanja je drugačen, ampak to je prihodnost

Ponedeljkovo jutro se je tokrat začelo drugače kot ponavadi. Vožnja proti Dolenjski in prihod na kmetijo na koncu vasi Grič pri Trebnjem. Sprejem mladega para Klare in Mihe Curk na kmetiji s povednim imenom Zeleni pašnik. Mirna, preprosta, polna življenja in ljubezni predstavita svojo zgodbo in svojo vizijo: živeti se da drugače, obnovitveno kmetijstvo je zagotovo prihodnost, če želimo svojim otrokom zagotoviti kakovostno življenje in dobro hrano.

30-letna Klara in Miha sta starša dveh otrok, Eme in Tineta, kmalu se jim bo pridružil še tretji, zato sta se mlada zakonca, ki živita na kmetiji, odločila, da bodo letos novemu družinskemu članu prilagodili tudi dinamiko dela na kmetiji.

Klara z veseljem pove, kako prijazne so kokoši in kako lepo je sobivati z njimi. Foto: Gaja Hanuna Kljub temu je na kmetiji Zeleni pašnik že živahno, saj so prvi letošnji piščanci že zunaj na paši, prav tako ovce, krava, kokoši, zajci in mali pujsek. "Ko sva se odločila, da se bova ukvarjala z obnovitveno rejo piščancev, sva mislila, da sva edina v Sloveniji. Pa se je izkazalo, da nisva edina, da je še nekaj rejcev, in smo se tudi povezali. Srečujemo se in delimo izkušnje, kar je zelo dragoceno," pove Miha.

Na kmetiji Zeleni pašnik živi 23 ovac, krava, okoli 140 piščancev, zajčki, kokoši, dva kužka, prašiček, muca …

Kako se je začelo?

Klara in Miha sicer ne prihajata s kmetije, sta pa zaradi sorodnikov precej časa preživela na kmetijah in jima tovrstno življenje ni bilo neznano. Ko sta se kot študenta odločila, da bosta poletje preživela v Kanadi, na kmetiji, kjer so skrbeli za 300 pujsov, sta kmetovanje začela razumeti tudi na drugačen način. "Šlo je za nekakšno prakso v tujini, ki je bila zame kot agronoma neke vrste prednost," pove Miha. Ugotovila sta, da se lahko kmetuje tudi netradicionalno, bolj prijazno do živali in okolja. Na omenjeni kmetiji so se pujsi namreč pasli zunaj na travnikih. Kasneje sta se podala še na Dansko, kjer sta se pobliže seznanila s piščanci, in vse bolj začela ugotavljati, da je to način življenja, ki ga želita živeti. Imata številne živali, povesta pa še, da je njuna želja še vedno, da se živalim pridružijo pujsi, razmišljata tudi o puranih. Vendar je njuno vodilo med drugim tudi, da delata pametno, širita živalsko družino po zmožnostih in znanju, ki ga ves čas pridobivata.

Miha v roki drži Klarino darilo: "Na skodelici so različne živali, vse, kar me veseli." Foto: Gaja Hanuna Danes živita na kmetiji Mihovega dedka, Miha je zaposlen na Biotehniški fakulteti v Ljubljani kot raziskovalec, za Klaro pa sta se odločila, da ostane doma. "Ne gre za to, da je Mihova plača tako dobra, da mi ni treba hoditi v službo, daleč od tega, ampak za to, da je bila v nekem trenutku zaradi preobilice vseh obveznosti potrebna odločitev, kaj je tisto najpomembnejše," pojasni Klara. Na prvo mesto namreč postavljata družino in vizijo, da bosta nekoč od svoje kmetije lahko tudi živela. Hvaležna pa sta tudi staršem za pomoč, da lahko sledita svoji viziji ter otrokom zagotavljata kakovostno okolje za odraščanje in dobro hrano.

Najprej sva imela tri kokoške, ki so se izvalile pri naju v Ljubljani v stanovanju, seveda sva jih dala dedku na kmetijo. Nato sva si kupila štiri himalajske koze. Malo za hobi in malo zato, ker je dedi počasi moral opuščati kmetijo in sva ugotovila, da od teh koz ni veliko, saj ne pojedo trave, prav tako niso primerne za hrano. Sva pa ugotovila, da želiva imeti živali.

Piščanci so že zunaj, kjer se pasejo na travi. Foto: Gaja Hanuna

Zakaj je njuna kmetija drugačna?

Mlada zakonca sta se v osnovi odločila za rejo piščancev, ki v njuno oskrbo pridejo stari en dan, najprej morajo biti tri tedne pod lučko, nato pa se preselijo na prosto, kjer so nastanjeni v premični ogradi, kar pomeni, da se vsak dan premaknejo na svežo travo, kar traja približno dva meseca. "Gledava tudi, da imajo nekaj časa malo manj hrane, da so jo prisiljeni poiskati, pobrskati in se morajo premikati, ker če bi imeli hrano ves čas pred sabo, bi sedeli in jedli in se ne bi niti prestavili," pojasni Miha. Na ta način imajo ves čas dostop do sveže hrane, premikajo se, kar sicer za gojene piščance ni značilno, s svojim brskanjem po tleh pa skrbijo, da je trava pokošena in pognojena. Rejo začneta aprila in končata novembra, saj sta odvisna od vremena. Piščanci so tudi osnovni vir dohodka na njuni kmetiji.

Več utrinkov s kmetije Zeleni pašnik si oglejte v spodnji galeriji:

Fotogalerija

1

 / 20

Tudi na vrtu je že zeleno. Foto: Gaja Hanuna Ko so piščanci dovolj veliki za zakol, jih pripravita za stranke. Na vprašanje, kako se lotevata prodaje, z nasmehom odgovorita, da gre tudi prodaja nekako sama od sebe, ljudje ju sami najdejo prek družbenih omrežij, spletne strani ali prijateljev. Vedno imata rezervacije že vnaprej, kar jima daje tudi neko zadoščenje, da piščance lahko gojita brez skrbi, kaj se bo z njimi zgodilo.

Otroka sta stara štiri in dve leti in sta že tako velika, da želita sodelovati. Ema recimo pomaga skrbeti za kokoši in hodi po jajca. Tudi sicer sta prisotna pri klanju piščancev in ves postopek spremljata, od takrat, ko je piščanček majhen, rumen in ljubek, ko ga hranimo in skrbimo zanj, pa do konca. Ne siliva ju, ampak želiva, da sprejmeta vse to kot del življenja.

"Želiva biti samooskrbna"

"Najina vizija je že od začetka predvsem ta, da otrokom zagotavljava kakovostno hrano, in najbolj kakovostna je zagotovo tista, ki jo vzgojiva in pripraviva sama," večkrat povesta zakonca, ki doma vzgojita večino mesa, občasno kupijo le nekaj svinjine, prav tako imajo doma jajca, zelenjavo, sadje … V preteklih dveh letih so nasadili tudi precej jagodičevja za povečanje donosnosti domačega pašnika, na katerem paseta tudi piščance. Na njuno presenečenje je že zelo hitro tudi zelo dobro obrodilo.

Pogled na vrt, kjer družina pridela veliko zelenjave. Foto: Gaja Hanuna Hkrati nočeta živeti na način, da bi bila ves čas vpeta v kmetijstvo, kar njun način kmetovanja tudi omogoča. Miha zjutraj porabi nekje do ene ure, da prestavi ograde za živali, pregleda, ali je vse v redu, nato pojejo zajtrk, gredo v vrtec in službo. Klara medtem skrbi za vse preostalo, za vrt, za okolico, objave na družbenih omrežjih, manjše projekte, popoldne pa si najprej vzamejo čas zase, za otroka, nato pa uredijo, kar je še treba, da so živali preskrbljene.

"Če želiva čas preživeti z otrokoma, se z njima ukvarjati, potem včasih kaj ostane nenarejeno oziroma mora kakšen dan počakati," dodata.

Mali prašiček večino časa preživi med gredicami z zelenjavo. Foto: Gaja Hanuna Prosti čas: si ga vzamemo, smo pa skromni

"Naši prihodki niso visoki, živimo skromno, nismo zahtevni in ne potrebujemo veliko, nismo pa odvisni le od kmetijstva, saj sem zaposlen," pove Miha, ki je kot raziskovalec zaposlen le na projektih. Tudi dohodki, ki jih prejema, niso visoki, vendar so glede na to, da večino hrane pridelajo sami, na morje se odpravijo enkrat na leto, ko kampirajo, sicer pa gredo na izlete na primer ob rojstnih dneh, zadovoljni in živijo kakovostno življenje.

Povesta še, da sta se odločila za tak način življenja, odločitve pa ne obžalujeta. Včasih zaznata skrb pri najbližjih sorodnikih, vendar verjameta, da je njun način kmetovanja način, ki ima prihodnost, trudita se, da bi ohranjala obnovitveni način kmetovanja. V tujini gre za zelo uveljavljen način kmetovanja, medtem ko se v Sloveniji še razvija. "Malokateri kmet želi naravo samo izčrpavati, že v osnovi je tudi tradicionalno kmetovanje v sožitju z naravo, tu pa gre morda še za korak naprej: naravi vračava, hkrati pa pridelava res kakovostno hrano," pojasni Miha. "Ko sva sprejemala odločitev o življenju na kmetiji, sva si rekla, da bova kmetovala, če nama bo to uspelo, hkrati pa bova lahko imela družinsko življenje, se tudi kam odpravila in vse skupaj ne bo pripeljalo do tega, da bi se otrokom življenje na kmetiji uprlo. Morava biti pa tudi midva v redu, če najin odnos ne deluje, je vse zaman," doda Klara.

Kmetijo Zeleni pašnik je mogoče najti tudi na družabnih omrežjih: