Nedelja, 20. 10. 2019, 14.30
4 leta, 6 mesecev
Kmetija Veles je polna preprostih rešitev, prijaznih do okolja #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,12
Kmetija Veles v Šentjanžu je kmetija v nastajanju, pravita Janez Jordan in Petra Jazbec, ki sta si na njej pred desetimi leti začela ustvarjati dom. Sestaviti želita vso sliko trajnostnega življenja - kmetujeta permakulturno in gradita z naravnimi materiali, pri čemer je glavna ilovica, svoje znanje pa predajata naprej. Njune cilje podpirajo številne delavnice in izobraževanja ter takšni in drugačni projekti. Imata dva otroka, na kmetiji pa sta do devet mesecev na leto tudi dva prostovoljca, ki v tem času postaneta družinska člana. Z naravnimi rešitvami, kot je tudi uporaba deževnice, ogrevane s kompostom, sta zgled tega, kako lahko uporabimo preproste zamisli, ki so velikokrat tako za nas kot za naravo veliko boljša oziroma prijaznejša izbira.
Njuna kmetija je velika sedem hektarjev. Okoli štiri hektarje je gozda, ob hiši sta dva hektarja zemlje, hektar travnika pa je v dolini in ga uporabljajo predvsem za pridelovanje ilovice, s katero gradita in obnavljata svojo kmetijo.
Del kmetije sta kozolec, ki čaka na obnovo, in stanovanjska hiša, v kateri živi družina. Petra večinoma skrbi za dejavnosti doma, Janez pa je veliko na terenu, kjer za naročnike izdeluje ilovnate omete.
Želela sta najprej urediti kmetijo in šele nato povabiti ljudi, a to ni bilo izvedljivo
Petra prihaja iz Krškega, Janez pa je iz okolice Šentjerneja in po nekem daljšem, leto dni trajajočem potovanju sta se skupaj odločila za nakup te kmetije. "Moja želja je sicer najprej bila, da bi šla na Kozjansko, a se nama to nikakor ni izšlo. In ko sva videla to kmetijo, sva ugotovila, da nama je bilo tako namenjeno," pravi Petra in pove, da sta na tej kmetiji že deseto leto.
"Vedela sva, kaj bi rada. Sicer se stvari spreminjajo, a vizija ostaja podobna. Morda je bila v začetku vizija bolj takšna, da bi najprej vse stvari uredila in nato v urejeno okolje vabila ljudi, a to ni bilo realno. Oba sva nehala delati drugje, da so se stvari doma začele premikati, dobila sva enega otroka in nato še drugega in se vse spremeni. Najprej sva začela s prostovoljci prek portalov WWOF, HelpX, Workaway in ko vidiš, kako so ljudje navdušeni, si upaš tudi v še ne dokončane zadeve povabiti nekoga in voditi programe. Lahko rečem, da je bil prav to zame eden od največjih izzivov," pravi Petra, ki je danes zelo zadovoljna, da se je odločila prav.
Ker delata, razvijata kmetijo naprej in gradita, hkrati pa tudi vodita delavnice in različne projekte, je poseben izziv tudi pripravljanje in pospravljanje. Pred delavnico morata vse, kar potrebujeta za gradnjo, na primer izdelovanje ometov, pospraviti in pripraviti prostor v skednju za delavnico, nato pa spet po delavnici pospraviti, zaščititi opremo in znova pripraviti za urejanje prostora. To jima sicer vzame zares veliko časa in energije, a drugače ne gre, saj zdaj tudi tržne delavnice podpirajo njune cilje. Prihodnje leto poleti ne bosta sprejela nobenega večjega projekta, da bosta lahko dokončala prostore in uredila okolico, da se bosta pozneje lahko lotila obnove hiše in kozolca.
Prostovoljci na kmetijo pridejo iz zelo različnih razlogov
Osrednji del kmetije je skedenj. Njegov namen se ves čas spreminja glede na potrebe in projekte, ki se na kmetiji izvajajo. Narejen oziroma obnovljen je s popolnoma naravnimi materiali. V njem izvajajo projekte, tam je pisarna, v njem od zgodnje pomladi do pozne jeseni živijo tudi prostovoljci, trenutno imajo dva, pri njih sta že več kot pol leta in skupaj počnejo vse.
Prostovoljci so na kmetiji v okviru programa ESE – Evropske solidarnostne enote, kjer gre za to, da Evropska unija podpira, da mladi pridejo na neko doživetje, nekam, kjer pridobivajo nove izkušnje. "Pomagajo na kmetiji, imajo pa tudi osebne projekte, kar pomeni, da močno podpiramo tisto, kar je v njih močno," pravi Petra.
Prostovoljci k njim pridejo z zelo različnimi razlogi in nameni. To, kar je vsem skupno, je, da želijo začutiti življenje v naravi, z naravo in po nekih čim bolj trajnostnih smernicah, pove Petra. "So pa v ozadju zelo različne potrebe, zakaj pridejo. Eno je, ker vidijo, kako deluje življenje v skupnosti – kaj to pomeni, kako se dogovarjamo, kako si razdelimo vsakodnevna opravila, kako komuniciramo, kako pomembne so pregledne informacije. Gre za razvijanje številnih veščin, četudi se jih ne zavedaš.
Drugi razlog je osamosvojitev, da gredo od svoje družine – morda prej še niso imeli te možnosti, pa se počutijo dovolj varne, da to lahko storijo pri nas. Pridejo ljudje, ki čutijo, da potrebujejo oporo, da opustijo neke svoje navade, ki jih imajo v vsakdanjiku, da zaživijo naš vsakdanjik in poskušajo to prilagoditi in prenesti v svoje življenje, ko se vrnejo.
Video: Ljudje morajo biti pripravljeni na sodelovanje in delo
Zelo veliko je takih, ki pridejo le zaradi naravne gradnje ali permakulturnega kmetovanja, pa vidijo, da je vse povezano, ker ne gre tako, da bi želel delati naravno gradnjo in se nato sredi sušnega obdobja eno uro prhal, je eno z drugim in to začutijo," o tem, kdo so ljudje, ki prihajajo k njim, razlaga Petra.
Ostanejo različno dolgo, od nekaj dni do devetih mesecev, in so tudi takšni, ki so se vsako leto vračali.
V ospredju sta dobrobit okolja in trajnostni način življenja
Njun Zavod Veles je zavod za trajnostni način življenja in socialno podjetje. V ospredju je dobrobit okolja. "Vse, kar počnemo na kmetiji, kaže neko celotno sliko trajnosti. Gre vse od naravne gradnje do permakulturnega kmetijstva, vmes je tudi skrb za vodo, nato pa se prevesi v delo z ljudmi, saj gre za izobraževanje in socialno permakulturo – delo na sebi in v skupnosti, tu je še socialno podjetništvo, zelena ekonomija. Ljudje prihajajo k nama in naju sprašujejo, kako naj se lotijo česa na podoben način. Je pa tako, da ko bodo nekoč v tem tudi zaposleni, ne le prostovoljci, se ti odprejo še druge možnosti. Nekako sva se odločila, da do konca zgradimo skedenj, nato pa bova vizijo razvijala naprej," pove Petra.
Poleg ognjišča, okoli katerega se pogosto posedejo, stoji ogrodje za indijski šotor tipi z lastnim ognjiščem v sredini, ki ga prav tako uporabljajo poleti. V bližini je krušna peč, prav tako eksperiment s prostovoljci, v kateri poleti pečejo, pozimi pa jo pokrijejo, da omet ne razpoka. Nad pečjo je kad, pod katero je bil speljan dimnik peči, ta pa je nato ogreval vodo, v kateri sta se nekoč otroka z veseljem igrala.
Na drugi strani posestva stoji prava jurta, v kateri lahko ljudje prespijo, uporabljajo pa jo tudi za delavnice. Z njenega vhoda je pogled na kmetijo. Tudi poleg nje je prostor z ognjiščem, okoli katerega se ob večerih posedejo, nedaleč stran pa je velika njiva z raznovrstno zelenjavo.
Delavnice o naravni gradnji in permalkulturnem kmetovanju z roko v roki
"Zavod, torej organizacija, je sestavljen iz dveh delov. Oboje teži k trajnosti, en del je naravna gradnja od izvedbe do mentorstva, torej tudi poučevanja, drugi del pa so projekti, ki težijo k permakulturi, torej kmetovanju, socialni permakulturi. In tako vse projekte prepletamo med seboj ter pripravljamo in pospravljamo drugega za drugim. Ko se obnavlja, ni drugih projektov," pojasni Petra.
Poleg delavnic na temo naravne gradnje imajo tudi permakulturne tečaje, ki jih izvajajo v sodelovanju z društvom za permakulturo. Pri njih se odvijajo tudi mladinske izmenjave, treningi za mladinske delavce znotraj neformalne skupine "Yes to sustainability" (v prevodu Da za trajnost), ki so jo pred tremi leti v okviru drugega projekta ustanovili na Danskem.
Video: Prostovoljci imajo svobodno izbiro nalog in časa zanje
"Najprej morajo k tebi priti tujci, da začne zanimati tudi Slovence"
Že pri 20 letih je Petra vedela, da bo živela nekje v naravi, da bodo okrog nje ljudje in da bodo skupaj pridelovali hrano. Z različnimi potovanji je ugotovila, da je to mogoče. "Ko pa spoznaš še nekoga, ki je prav tako naklonjen temu, imaš trikrat večjo moč, da začneš to delati, kot če bi bil sam. Janez pa se je sploh popolnoma zaljubil v naravno gradnjo. Ključno je bilo res to, da sva vse preizkusila tu, ljudje so živeli z nami in spremljali ter se učili, kako se vse dela. Napake so bile narejene tu in ne drugje, to je ključno," pojasni Petra.
Video: Takega načina življenja si moraš želeti
Veliko imajo mednarodnih projektov in ljudi, ki k njim prihajajo iz tujine, kljub temu, da se vsako leto poskušajo še bolj osredotočati na lokalno. "Mentaliteta v Sloveniji je takšna, da morajo najprej k tebi začeti prihajati tujci, da pridejo nato tudi Slovenci. To vidimo iz odobravanja okolja. Tega niso začeli načrtno, a ljudi v tujini je vse zanimalo tudi, ko v Sloveniji še ni bilo nobenega zanimanja, pozneje pa se je začelo razvijati tudi pri nas," pojasni Petra.
Ljudi bi radi predvsem učili in jim ponudili mentorstvo
Njihova vizija je, da bi ljudi predvsem učili in jim ponudili mentorstvo, kot da bi bili sami izvajalci del, saj nimajo zaposlenih in bi bila vsa pozornost hitro namenjena gradbeništvu. "A če želiš nekoga učiti, moraš imeti znanje, kilometrino in reference, saj ljudje najprej pogledajo, kaj si naredil sam, šele nato lahko nekoga učiš," pove Janez. Kljub temu, da Janez tehniko obvlada, pa ves čas preizkuša nove tehnike in nove načine gradnje, pri tem pa za poligon uporablja kar domači skedenj.
Kot pravi Janez, so prvi v Sloveniji, ki so se lotili dela z ilovico na tak način, in opaža, da ljudi naravna gradnja vse bolj zanima. "Morda bi lahko rekel, da se je zanimanje začelo kazati prav v tistem obdobju, pred desetimi leti, ko sva kupila kmetijo in začela. Zanimanja je bilo kar precej, kljub temu da je bil pogled klasičnih gradbincev in tudi ljudi na splošno precej zaničevalen, v tem so videli zgolj blato in slamo. S krizo se je tudi zanimanje zdesetkalo in smo vzeli čisto vsak posel, samo da smo delali in nekaj zaslužili. Zadnja tri ali štiri leta pa se zanimanje spet močno povečuje, in sicer predvsem pri ilovnatih ometih, zato smo se tudi osredotočili nanje, izdelavo slamnatih hiš pa smo v zadnjih letih dali nekoliko na stran," pove Janez.
Znanje je pridobil s prostovoljstvom doma in v tujini, kjer je pridobil predvsem veliko praktičnih izkušenj. Kot pravi, je literatura pomembna za osnove, a pri takšnih delih je ključna praksa. "Ko sem bil na delavnici v Prekmurju, sem dobil tudi prvo zaposlitev - s podjetjem smo gradili slamnate hiše, nato so sledila še številna usposabljanja in čez čas sva se odločila, da želiva iti na svoje," pojasni Janez. Največ se je naučil doma.
Največji izziv na kmetiji je najti čas zase in za družino
Doma pridelajo svojo zelenjavo in sadje. Količine zadostujejo potrebam štiričlanske družine in dveh prostovoljcev, ni pa dovolj, da bi zadostili vsem potrebam, ko pridejo k njim večje skupine in ostanejo tudi do 14 dni.
Največji izziv na kmetiji je najti čas zase in ustvariti praznino za lastno družino, saj je pri njih ves čas veliko dogajanja. Zato pozimi gostov pri njih ni. "Pri nas vrata odpremo marca, novembra pa jih zapremo. Potrebujemo čas tudi zase kot družina, da se povežemo, da imamo malo miru, saj so skozi leto delavnice pri nas ves čas. To je čas za nas," pove Petra. Pozimi tudi prostovoljcev ni na kmetiji.
Pomanjkanje vode v sušnem obdobju sta rešila z uporabo deževnice
Ko je poleti, v sušnem obdobju pri njih naenkrat tudi okoli 30 ljudi, njihovim potrebam vaški vodovod ne zadostuje. "Ko je suša, moramo za vodo zelo skrbeti. V cisterni pod hišo zbiramo deževnico s strehe, ta se črpa v dva zalogovnika pri kozolcu, voda pa nato po ceveh teče skozi vroči kompost, kjer je okoli 50 stopinj Celzija, se segreje in skozi pipo priteče topla. Uporabljamo jo za pomivanje posode in prho," pojasni Petra.
Za osnovo vročega komposta uporabljajo lesne sekance, ki jih pridobijo s pospravljanjem okolice. "Kompost mora biti zračen, če želiš, da deluje, v njem mora biti dovolj kisika. Lahko imaš sveže sekance, ki jih zmešaš z vodo in je že to dovolj, mi smo imeli suhe sekance, ki so nam ostali od menjave strehe. Te ostanke smo zmleli in jih zmešali s kravjim gnojem. Že po štirih dnevih se temperatura dvigne.
Če bi bil kompost večji, bi to delovalo tudi pozimi. Več kot je komposta, bolj se voda segreje, ima tudi do 80 stopinj," pojasni Janez in doda, da je strošek komposta tolikšen, kolikor potrebuješ za izdelavo sekancev – v primeru, da je okoli hiše dovolj materiala, ki ga je treba pospraviti, na primer v gozdu, bi bila investicija le naprava za izdelavo sekancev, ki stane približno dva tisoč evrov. S kompostom želijo tako ogrevati tudi skedenj.
Video: Zakaj zbirati deževnico
Posodo pomivajo z otrobi in sperejo z vodo, ki jo uporabljajo za zalivanje
Petra nam pokaže, da posodo zunaj pomivajo z otrobi. "Otrobi so tisti, ki posrkajo vase vso maščobo, na ta način gredo stran tudi vsi ostanki hrane. To gre nato za živali, za sosedove kokoši, nekoč smo pa imeli pujsa, to je dobival on. Po pomivanju z otrobi je treba posodo le še oplakniti z vodo, to je najbolj preprosta stvar. Detergentov ne uporabljamo tudi zato, ker vodo zbiramo in z njo zalivamo zelenjavo v rastlinjaku. To je tudi edina stvar, ki jo na kmetiji zalivamo, vsega drugega po permakulturi zaradi zastirke ni treba zalivati," pove Petra.
Nad koritom za pomivanje posode so lična slikovna navodila, ki so delo prostovoljcev. "To je preprost primer doprinosa ljudi, ki pridejo k nam. Skupaj ugotovimo, kaj še manjka, in imajo možnost soustvarjanja na prostoru. Njihove ideje se tu uresničijo in ko gredo, del njih ostane tu," pove Petra.
Kmetija je polna rešitev, ki so takšne, da jih lahko kdorkoli, ki bi to želel, doma začne uporabljati sam. Ena od takšnih stvari je tudi rastlinjak, za katerega so le zvili in staknili skupaj dve betonski mreži, teh ju prekrili s folijo. "Pred tem smo rastlinjak zbijali skupaj iz različnih materialov in poizkušali vse možno, pa pri tem vremenskih razmerah ni obstalo nič drugega. Tu je zelo vetrovno, tudi snega pri nas ni malo, ko zapade," pove Petra.
Odlično deluje tudi suho stranišče s posipom
Pokažeta nam suho stranišče. Po opravljeni potrebi v odprtino posujeta žaganje, zmešano z mikroorganizmi bokashi, ki pomagajo pri razkrajanju organske mase oziroma pospešujejo kompostiranje. Vse se zbira v sodih v spodnjem delu, ki jih nato deponirajo na ločeni kompost, kjer se spremeni v zemljo. "Novembra bomo zunanje stranišče zaprli in vsebino dali na kompost. Enkrat pozimi to le premešam, da se vse obrne, dodam še nekaj kalifornijskih črvov in spomladi je iz tega zemlja. Že dve leti je tako," pojasni Janez, ki meni, da je postopek toliko hitrejši – običajno sicer traja eno leto - tudi zaradi omenjenih mikroorganizmov.
"Tudi to je ena od stvari, ki jih delajo skupine, ko pridejo k nam. Preprosto zato, da spoznajo, kaj vse je v ozadju. Da dobijo občutek, da ni kar poskrbljeno zanje. Najprej prva dva dneva mi res skrbimo za vse, a nato se razdelijo v skupine in oni vodijo kmetijo pod najinim budnim očesom. Sami delajo naloge in prav te izkušnje navedejo kot najboljši del delavnic pri nas. Prepustimo jim namreč odgovornost, da poskrbijo za vse procese, ki morajo nemoteno teči v ozadju," pove Petra.
Video: Ko prostovoljci pridejo na kmetijo, bi radi premaknili svet
Oglejte si vse utrinke s kmetije Veles
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
