Klemen Jaklič: Odstopi so nujni že zato, da zagotovijo zaupanje pacientov

O odgovornosti nadrejenih, vodij in politikov ter o razlogih, zaradi katerih je treba odstopiti, zlasti pa o morebitnih odstopih v povezavi z aktualnim dogajanjem v UKC Ljubljana smo se pogovarjali s pravnikom Klemnom Jakličem, predavateljem prava in etike na harvardski univerzi.

Kaj pomeni objektivna odgovornost? So v zdravstvu drugačna merila za sprejemanje odgovornosti glede na to, da gre za bolj občutljivo področje? Ko gre za občutljiva vprašanja protipravnih ravnanj, kot so npr. korupcija, evtanazija itd., so pravne in etične smernice javne odgovornosti v demokratični družbi sledeče:

Prvič, še preden nepristranski pregon in ustavno skladna sodba (predpostavljamo, da pravni del sistema deluje, pri tem pa znova lahko opazujemo ključni pomen pravne države) pravnomočno odločita o krivdi, mora odstopiti neposredno vpleteni posameznik. Poleg njega mora odstopiti tudi njegov nadrejeni na oddelku, to je tisti, ki ima preventivno dolžnost zagotoviti, da se na tistem oddelku kaj takega sploh ne bi moglo zgoditi.

Ti tako imenovani neposredni odstopi so pred ugotovitvijo krivde nujni že zgolj zato, da zagotovijo zaupanje (trenutnih in prihodnjih) pacientov na oddelku v to, da domnevnih protipravnih in nestrokovnih ravnanj v tem trenutku tam gotovo ni. Odstraniti to senco dvoma je nujno zaradi zagotovitve osnovnega zaupanja v delovanje storitev tukaj in zdaj.

To hkrati seveda ne pomeni, da v postopku, ki mora temu slediti, odgovorni ne bi mogli biti povsem oprani krivde; ta možnost, vključno z nujnostjo popolne "rehabilitacije", vedno obstaja in mora obstajati. To prav tako zahtevajo osnovni postulati prava in javne etike.

Drugič, sledi postopek ugotavljanja krivde na sodiščih in vzporedno ugotavljanje odgovornosti preostalih v hierarhiji po poti nepravosodnega nadzora. Ta postopek morajo opraviti inštitucije, ki niso del strukture zaposlenih. Zadnji morajo le v polni meri sodelovati (kot priče, z omogočanjem dostopa do listinskih in drugih dokazov) v čim bolj neodvisnem postopku pregleda oziroma nadzora.

Če se izkaže (vse to pa ni več pravno oz. etično, ampak dejansko vprašanje), da so neposredno odgovorni nadrejene opozarjali na nepravilnosti, ki so take narave ali pa delno take narave, da jih sami niso odpravili in jih ne bi mogli odpraviti, se odgovornost prenaša tudi na hierarhično nadrejene osebe. Kako daleč proti vrhu gre v vsakem posamičnem primeru, je znova dejansko vprašanje.

Pravno in etično pa velja, da seveda ni ovir za odgovornost vse do vrha, če dejansko stanje kaže na to, da je odgovoren (tudi) sistem, ne pa zgolj neposredni akter oz. neposredno nadrejeni. Kadar je namreč odgovoren sistem, nosi odgovornost tisti, čigar pristojnost je skrbeti za učinkovito delovanje sistema. Sistem pa lahko zataji v več primerih ali pa zgolj v enem primeru.

Torej ne drži, da težo dogodka lahko presojamo po številu kršitev ali smrtnih primerov? Je moralno "meriti" število žrtev? Ne velja, da lahko govorimo o sistemski odgovornosti kot drugačni od neposredne odgovornosti zgolj takrat, ko gre za masovne kršitve znotraj sistema. Sistemska kršitev se lahko zgodi tudi v posameznem primeru, to je pač vprašanje narave kršitve, dejansko vprašanje.

Pravilna in neodvisna razjasnitev tovrstnih dejanskih vprašanj v nekem konkretnem primeru je za pravilno odločitev o odgovornosti v takih primerih prav tako odločilna, kot so odločilni pravni in etični okviri, znotraj katerih je ta dejanska vprašanja treba razčistiti. Glede na to, kako so zadnja ugotovljena, nato sledi, ali pa ne, tudi odgovornost.

Znova bi poudaril ključno vlogo neodvisnosti ugotavljanja dejstev tako na ravni pravosodja kot inštitucij, ki opravljajo nadzor, pa niso pravosodne narave.

Kaj sporoča odstop ali neodstop – v zdravstvu, sodstvu, politiki? V vseh podsistemih države odstop, kadar je glede na dejstva ter pravno-etični okvir potreben, predstavlja edino mogoče ravnanje, če naj govorimo o obstoju pravne in demokratične družbe. Vse drugo je sistem "kvazi" diktature, ko imamo opraviti s samodržci, ki ignorirajo pravne in etične norme ter v resnici zgolj z "argumentom" sile dejansko uzurpirajo javno oblast.

To ni skladno z demokracijo ali idejo, da javna oblast, javni servis ni last kakega posameznika, ampak pripada ljudem, ki jim vsak javni delavec zgolj služi. Kadar pa glede na pravilno ugotovljena dejstva in pravno-etični okvir odgovornost ne obstaja, takrat bi odstop ali siljenje k odstopu prav tako predstavljalo potezo, ki razkraja pravno in demokratično družbo. Vodstvo UKC politiki očita vmešavanje, medijem pa pogrom čez zdravstvo in rušenje njihovega ugleda. Upravičeno? Iz zgornje obrazložitve izhaja, da je treba pri teh rečeh ravnati previdno in temeljito, a hkrati brezkompromisno. Prehitri sklepi v to ali ono smer, še preden bi bila na neodvisen način ugotovljena dejstva, niti niso mogoči. Nujno pa je izvesti vse potrebne korake in nato za ugotovitvami (če jim le ni objektivno mogoče oporekati neodvisnosti oz. nepristranskosti) stati brezkompromisno. Na ta način je po mojem prepričanju treba postopati tako v pravnem kot etičnem in medijskem smislu.