Četrtek,
16. 6. 2016,
19.01

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,28

2

Natisni članek

Natisni članek

Francis Fukuyama 25 let Slovenije osamosvojitev Slovenije Demos komunizem

Četrtek, 16. 6. 2016, 19.01

7 let, 1 mesec

Francis Fukuyama: Vsi so imeli službe, pa čeprav so bile te morda zanič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,28

2

Francis Fukuyama | Foto Reuters

Foto: Reuters

"Pričakovanje, da bo država poskrbela zate, je tisto, ki je zares uničilo iniciativo posameznika in povzročilo, da so ljudje manj podjetni. Tisti podjetnejši so se verjetno že prej odselili ali pobegnili," o zatiranju zasebne pobude v času komunizma pravi politolog Francis Fukuyama.

Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki je izšla pri Cankarjevi založbi.

Danes objavljamo dele pogovora z ameriškim politologom in političnim ekonomistom Francisom Fukuyamo, ki je deloval kot svetovalec Demosove vlade.

 

/.../

Po padcu komunizma je večina novoizvoljenih predsednikov jugoslovanskih republik izhajala iz stare elite.
To je še ena ločnica, ki bi lahko predstavljala faktor uspeha. Najuspešnejše države v Vzhodni Evropi po padcu komunizma so bile tiste, ki so že za časa komunizma razvile nekakšno protocivilno družbo. Tu prednjačita Češka in Poljska ter v manjši meri Madžarska. Na Poljskem je bila civilna družba verjetno najbolj razvita zaradi Solidarnosti in Rimskokatoliške cerkve, ki sta delovali zunaj nomenklature. Veliko voditeljev je v začetnem obdobju izviralo ravno iz teh krogov poljske družbe.

naslovnica | Foto:

Podobno je bilo na Češkem s Civilnim forumom poznejšega predsednika Václava Havla. Veliko prvih voditeljev ni izhajalo iz nomenklature in ravno to je prineslo ogromno razliko. Pripadniki nomenklature ohranijo vzorce razmišljanja, ne glede na to, iz katere države izvirajo ali kateri etnični skupini pripadajo. V svojem bistvu so avtoritarni in nimajo pravega razumevanja, kako demokracija deluje ali pa tega ne cenijo.

Ni presenetljivo, da so v Jugoslaviji tako zlahka pograbili etničnost. So pač dejali: "Kaže, da komunizem ne deluje več, potrebujemo nekaj, s čimer ga bomo nadomestili." In so pograbili etničnost kot orodje za mobilizacijo ljudi. Tak preskok me ne preseneča. V načinu razmišljanja bivših komunistov je skupno to, da razumejo, da morajo organizirati ljudi okoli nekega načela. Zato so preprosto preklopili z enega na drugega. V nekaterih primerih v Srednji Aziji niso preskočili na etnični vidik, pač pa so se zatekli h korupciji in razdrobitvi gospodarstva.

Kakšno je vaše mnenje o lustraciji kot političnem orodju za pomoč pri izgradnji političnih in gospodarskih institucij?
Verjetno je pomembna, po drugi strani pa jo je zelo težko temeljito izvesti. Odvisno je od tega, kako dolgo je bil stari komunistični režim na oblasti. V nekaterih državah preprosto ni alternativ za zamenjavo ljudi, ki izhajajo iz stare nomenklature, ker so pač edini, ki posedujejo določena znanja in sposobnosti. Kdo bo vodil vlado, če pometete z vsemi? Po drugi strani pa lahko ostane resnično velika težava, če jih ne odstranite. Romunija je najboljši primer tega, ko je država zaradi neizvedene lustracije zašla na spolzka tla. Vse do današnjega dne pravzaprav nihče ne ve, kdo je vodil vstajo proti Nicolae Ceauşescuju. Številni ljudje, ki so po njegovem padcu prišli na oblast, so bili poprej del njegovega režima. Zato pravzaprav ni odgovornosti in nihče ne nosi posledic.

"Najuspešnejše države v Vzhodni Evropi po padcu komunizma so bile tiste, ki so že za časa komunizma razvile nekakšno protocivilno družbo." | Foto: Reuters "Najuspešnejše države v Vzhodni Evropi po padcu komunizma so bile tiste, ki so že za časa komunizma razvile nekakšno protocivilno družbo." Foto: Reuters

Težko je opredeliti, kako je treba postopati. Verjetno je ta proces potre­ben, a mora biti opravljen diskriminatorno, da se znebi res izključno bivših vodilnih s "krvavimi rokami". Če zagovarjaš stališče, da boš odstranil vse, ki so bili člani Komunistične partije, pa je to nesmiselno. Člani so bili vsi. Diskriminatorno moraš dejati: "Dobro, ta oseba je bila res vpletena v dejav­nosti, ki so nesprejemljive v sodobni demokratični družbi, in zato ne more biti več del politike." Če se izključi preveč ljudi, ne bo mogoče vzpostaviti delujoče vlade.

Če pa se procesa ne izvede, problem sam po sebi ne bo izginil. Tako je na primer sedaj na Madžarskem. Tam je glavni razlog, da ima Viktor Orbán tolikšno podporo, to, da so bili člani prejšnje vlade pravzaprav ljudje, ki so izhajali iz stare Komunistične partije in se preimenovali v socialiste. Še vedno daje grenak priokus, da se stara skupina vrača na oblast, da so skorumpirani in tako dalje. Orbán hoče izvesti lustracijo po 25 letih, kar ni prav dobra ideja. Če bi s tem usmerjeno opravili prej in nato rekli, da gre za prekinitev starega režima, bi jim bilo dolgoročno bolje.

Milan Kundera je Srednjo Evropo označil za kulturni pojem, za del ugrabljenega Zahoda. Kakšne so dolgoročne posledice te "ugrabitve"?

Gre za empirično vprašanje. Verjetno je največja škoda, ki jo je komunizem povzročil, nastala na področju zasebne pobude. Vsi komunistični režimi so zagotavljali določeno mero varnosti, ki pa v tržnem gospodarstvu ne obstaja. Vsi so imeli službe, pa čeprav so bile te morda zanič. Vsak je bil sorazmerno zadovoljen, če le ni izzival težav. Imeli so pokojnine in njihove družine občutek varnosti. Nabor pravil, ki so se jih morali držati, je bil zelo jasen.

V določenem trenutku je prišlo do premika v tržno gospodarstvo, v katerem je bilo nena­doma treba tekmovati. Nihče ne skrbi zate, država ti več ne nudi zaslombe … To ljudje najbolj pogrešajo. Pričakovanje, da bo država poskrbela zate, je tisto, ki je zares uničilo iniciativo posameznika in povzročilo, da so ljudje manj podjetni. Tisti podjetnejši so se verjetno že prej odselili ali pobegnili. Ljudje, ki so ostali, so se tako odločili zaradi določenega občutka varnosti.

Tu je bolj na mestu vprašanje, kako dolgo traja, da se ponovno obudi smisel za zasebno pobudo, za podjetnost. Mislil bi, da se bodo po preteku ene generacije ljudje privadili temu, da skrbijo zase. Ta problem je vsepriso­ten po celotnem nekdanjem komunističnem svetu. Veliko je nostalgije po nekdanjem načinu življenja. Ljudje pozabijo na slabe reči, kar se dogaja celo na Kitajskem. Tam so ljudje med kulturno revolucijo trpeli bistveno bolj kot kjer koli v Srednji Evropi, a so na to že pozabili. Mlajša generacija se ne spominja slabih reči, spomnijo pa se idealov in podobnega. Celo pri mlajši generaciji prihaja do selektivnega spomina glede preteklosti, ki tako ostaja tudi problem sedanjosti.

Fukuyama je zaslovel zlasti z esejem Konec zgodovine iz leta 1989, iz katerega je leta 1989 nastala knjiga Konec zgodovine in zadnji človek. | Foto: Reuters Fukuyama je zaslovel zlasti z esejem Konec zgodovine iz leta 1989, iz katerega je leta 1989 nastala knjiga Konec zgodovine in zadnji človek. Foto: Reuters

Kako vidite prihodnost Balkana?

Osrednji problem za vsako izmed teh držav je sistem notranjega upravljanja. Marsikateri državi se je uspelo včlaniti v EU, a zaradi nazadovanja v smislu politične korupcije in šibkih institucij ni njihov položaj nič boljši. Sposobnost integracije v Evropo bo odvisna predvsem od sposobnosti pre­nove in izboljšanja domačih institucij. Želja po članstvu v EU je močan stimulus za sprejem reform do trenutka, ko si sprejet. To zagotovo velja za Bolgarijo in Romunijo. Ko sta se pridružili EU, sta nenadoma popustili in začeli ponavljati nekatere stare korupcijske vzorce. Ko si enkrat včlanjen, te ne morejo vreči ven. Primer Grčije to nazorno prikazuje. V resnici je naj­večji izziv zagotavljanje ustreznega delovanja domačih institucij. Le tako se bodo vlade posameznih držav lažje osredotočile na osrednji cilj spodbujanja gospodarske rasti in blaginje. Ogromno je odvisno od tega.

Na tem področju so se baltske države odrezale precej bolje ter v smislu reform naredile zares velike korake. Samo poglejte, kaj vse je Litva prestala med zadnjo krizo, pa je še vedno stabilna in spet raste. A Balkan ima drugačno zgodovinsko zapuščino …

 

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.