Družba z revščino veliko izgublja

Foto: Bojan Puhek Milojka Vida Intihar je predsednica društva Beli obroč Slovenije, Društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj. Leta 2013 je nadomestila Vlasto Nussdorfer, ki je bila pobudnica za ustanovitev društva pred trinajstimi leti. Da so pomemben člen pri reševanju stisk obupanim žrtvam, pričajo številni telefonski klici. Med pogovorom so telefoni zvonili praktično ves čas. V društvu sodelujejo prostovoljci, naklonjeni žrtvam in jim celostno pomagajo, tako da naredijo obroč okoli njih. Od tod tudi ime Beli obroč. Z Intiharjevo smo govorili o tem, kako v društvu pomagajo žrtvam kaznivih dejanj ter ljudem v stiski in najbolj ranljivim, otrokom, ki so v teh dneh še toliko bolj v središču pozornosti, saj vsako leto v začetku oktobra poteka teden otroka. 

Pred tremi leti ste na mestu predsednice društva nasledili Vlasto Nussdorfer, ki je bila pobudnica in ustanoviteljica društva pred 13 leti. Vas je bilo takrat kaj strah, da boste stopili v prevelike čevlje?
Prav gotovo sem na to računala. Zavedam se, da je vsako novo delo potrebno sprejeti s polno mero odgovornosti. Predvsem pa je pomembno, da se posvetiš ljudem, ki prosijo za pomoč. Če funkcije predsednice ne bi sprejela s srcem, prav gotovo ne bi zmogla vsega tega.

Zakaj potrebujemo društvo, kot je vaše, če pa imamo uradne institucije, ki morajo po uradni dolžnosti izvajati pregon kaznivih dejanj in pomoč njihovim žrtvam? Ali te ne opravljajo dovolj dobro svojega dela?
Najprej moram poudariti, da z uradnimi institucijami, kot so centri za socialno delo, policija, kriminalisti, sodišča, zdravstvene ustanove in drugi, zelo dobro sodelujemo. Medtem ko imajo te institucije svoj delovni čas, naše društvo posluje tudi zunaj uradnih ur. S sodelavci smo žrtvam dosegljivi praktično ves čas. Ker se uradni postopki vlečejo predolgo oziroma ne dajo pravih rezultatov, žrtve na koncu potrkajo na naša vrata. Pogosto so obupani in obnemogli, saj po uradni poti ne pridejo do rešitve. Zapleteni primeri se zavlečejo tudi zaradi tega, ker se žrtve same ne znajdejo.

Ste torej podaljšana roka državnih institucij?

"Z novimi kadri želimo predvsem preventivno ozaveščati mlade o prepoznavanju nasilja v družbi, za katerega velja ničelna toleranca." Foto: Bojan Puhek

Smo nevladna humanitarna organizacija. Najbolj me prizadene dejstvo, da nas odločevalci v državni politiki kljub našemu trdemu delu ne priznavajo kot pomembno organizacijo za reševanje stisk žrtev kaznivih dejanj. Če me na primer za pomoč žrtvi prosi zdravnik iz psihiatrične klinike, se posvetujemo z našimi strokovnjaki, kako pomagati.

Koliko sodelavcev imate?
Trenutno v našem društvu deluje 45 prostovoljk, ki sem jim neizmerno hvaležna za njihov prispevek društvu. V zadnjem času smo pridobili kar nekaj novih sodelavcev, ki so prepoznali pomembnost našega delovanja. Večinoma gre za študente višjih letnikov visoke šole za varnostne vede in pravne fakultete, pa tudi s fakultet humanističnih smeri. Z novimi kadri želimo predvsem preventivno ozaveščati mlade o prepoznavanju nasilja v družbi, za katerega velja ničelna toleranca. Ena izmed teh predavateljic je vodja enot društva Celje in Velenje, Tatjana Seničar.

Kje je največ žrtev kaznivih dejanj?
Nasilje v družini je vsekakor na prvem mestu. Psihično nasilje običajno preraste v fizično, temu pa pogosto sledijo razveze zakonov. Razveze zakonske zveze se vlečejo predolgo. Že vrsto let nudimo pomoč staršem tako, da jim omogočimo stike z otroki pod nadzorom v prijazni sobi na sedežu društva, vedno po nalogu sodišča.

Izstopa tudi spolno nasilje, a te žrtve raje napotimo na združenje proti spolnemu zlorabljanju. Če je primer morda povezan z našim, ki ga že pravno obravnavamo, pa žrtvam pomagamo. Pri novih primerih pa prosilec oziroma žrtev pošlje preslikavo dokumentacije, ki jo je že pridobil od državnih institucij.

V zadnjem času vse pogosteje zaznavamo tudi nasilje med vrstniki. V Sloveniji se dogaja, da učenca, ki so ga šikanirali, poniževali in pretepali, prešolajo na drugo šolo, namesto da bi žrtvi in storilcem nudili ustrezno pomoč. Zato poudarjam, da so predavanja Vlaste Nussdorfer, Tatjane Seničar in Ljubice Kosmovski Fojkar del celostnega programa predavanja, ki rojevajo lepe rezultate.

Si želite še več novih sodelavcev?
Da, vendar tistih, ki so pripravljeni delati in imajo ustrezne osebnostne lastnosti. Znanja, kot so novinarstvo, pravo in psihologija, so za nas izjemnega pomena. Na mestnih občinah Ljubljana, Celje, Velenje in Slovenske Konjice smo zaprosili za pomoč pri reševanju kadrovske problematike - zaposlitve mladih ljudi na enotah društva. V času sodnih počitnic, ko smo imeli na sedežu društva največ dela, nam je na pomoč morala priskočiti redno zaposlena iz naših enot Velenje in Celje.

Kaj je pomembno pri dejavnosti, ki jo opravljate?
Poleg materialnih zmožnosti je treba imeti znanje. Veliko je treba vlagati v mlade ljudi. Nismo društvo, ki samo zbira in deli materialno pomoč. Imeti je potrebno tudi pravi odnos do sočloveka, posebej do ranljivih skupin; to so starostniki, mladostniki in otroci. V Ljubljani in Celju imamo odlične odvetnike, brezplačno nam pomaga tudi upokojena tožilka, ki je tudi vodja enote društva v Kopru. Mislim, da državi veliko doprinesemo. To sem večkrat povedala vodilnim ljudem v državi, tudi predsedniku države. Obljubljajo veliko, do realizacije pa ne pride.

"V Ljubljani in Celju imamo odlične odvetnike, brezplačno nam pomaga tudi upokojena tožilka, ki je tudi vodja enote društva v Kopru. Mislim, da državi veliko doprinesemo. To sem večkrat povedala vodilnim ljudem v državi, tudi predsedniku države. Obljubljajo veliko, do realizacije pa ne pride." Foto: Bojan Puhek

Kolikšen delež med žrtvami kaznivih dejanj zajemajo otroci?
Zadnje čase, sploh letos, je zelo veliko otrok, in to zaradi stikov pod nadzorom. To je podpora sodišču. Sodniki so s tem zadovoljni. Eden izmed staršev otroka pripelje k nam v prijazno sobo, drugi starš pa pride na srečanje z otrokom. Pazimo na to, da se starša ne srečata, posebej v primerih prepovedi približevanja. Stiki se začnejo točno ob določeni uri, vedno pa je na stiku prisotna naša strokovna sodelavka. Naša naloga ob stikih je tudi, da zapišemo, kar se pri stiku dogaja. Igra, pogovori. Ta kratek zapis brez psihološkega vrednotenja in brez našega mnenja pošljemo potem sodišču.

Kaj opažate pri stikih na strani staršev?
Do zdaj nisem imela niti v enem primeru občutka, da bi kateri od staršev stike želel izkoriščati, da bi grdo govoril o drugem staršu ali poniževal otroka. Stike s starši imajo tudi strokovne sodelavke, tako da stiki potekajo urejeno in čim bolj prijazno.

Se vsi, ki se zatečejo k vam na pomoč, zavedajo tega, da so žrtve? V kateri fazi se ljudje obračajo k vam na pomoč? V določeni družini lahko dlje časa komunicirajo na svoj način in se člani družine niti ne zavedajo, da so žrtve?
Imate prav, to se dogaja in žrtve spregovorijo šele takrat, ko ne zdržijo več pritiska obračunavanj in grdih dogodkov v družini. Edino pravilno je, da starša med seboj uredita odnose in poskrbita za otroke.

Ali otroci kdaj sami prijavijo nasilje?
Tega je po mojem mnenju premalo. Otroci, ki so žrtve nasilja v družini, potrebujejo nekoga, ki mu lahko zaupajo. Iz prakse v vzgojno izobraževalnem procesu vem, da starši večkrat zatrejo željo otrok po izpovedi domačega stanja institucijam, rečejo: 'Bomo potrpeli, dajmo pametno premisliti.' Dolgoročno pa to ne gre, saj vidimo, kakšne travme se prenesejo na otroke, če nihče ne ukrepa. Tatjana Seničar predava o prepoznavanju nasilja v družbi in menim, da je to izrednega pomena. Kar počnemo v Belem obroču, je gašenje posameznih primerov, ki so stari po osem, deset let, tega pri nas v družbi ne bi smelo biti.

Kakšne pa so običajno reakcije staršev, ko jih lasten otrok prijavi zaradi nasilja v družini?
So v nekakšnem šoku, morda je beseda premočna, so pa presenečeni. Tudi pri pogovoru, pri igri vidim, da otrok reče: 'Mami, nisi me imela rada.' Ali pa: 'Tepla si me že kot dojenčka.' Če zna otrok to povedati in potem mater na srečanju vpraša, ali ga ima rada, na takšna vprašanja ni odgovora.

Nam lahko zaupate primer, ki se vas je najbolj dotaknil?
Da bi izbrala primer, ki se me je najbolj dotaknil, bi pomenilo, da delam selekcijo. Vsak primer posebej ima svojo zgodbo, zelo hudo zgodbo.

Spomladi se je zgodil primer v družini, kjer je vladalo nasilje, ko je mati samohranilka z dvema odraščajočima otrokoma, študentko in srednješolcem, zaradi deložacije morala zapustiti stanovanje. Hčerko smo podpirali s štipendijo in študij je uspešno končala. Zdaj s štipendijo podpiramo tudi sina. Mati je medtem zaradi ločitvenih postopkov hudo zbolela. Stanovanje nam je brezplačno odstopil dobrotnik iz Grosuplja.

Podoben primer imamo na Dolenjskem, kjer želimo podpreti dva fanta, oba dijaka. V družini je nasilje, mati pa je zbolela. Brez naše pomoči se otroka ne bi zmogla šolati.

Ti študentje nam redno pošiljajo tudi spričevala. In moram se pohvaliti, da ti, ki končajo študij, prvih nekaj evrov od prve plače naklonijo Belemu obroču. Imeli smo donatorko, ki je krila tudi nekaj let celotne štipendije, po 13 tisoč evrov letno.

Smo iz krize, so podjetja bolj pripravljena na finančno pomoč?
Mislim, da so podjetja manj pripravljena pomagati. Družba je nekako otopela. Opažam, da je danes več težkih zgodb in stisk, kot sem si predstavljala nekoč. Ko sem dolgo nazaj hodila čez mejo v Italijo, sem se čudila čudovitemu kapitalizmu. Nisem pričakovala, da bo pri nas kapitalizem prinesel toliko revščine. Statistika kaže, koliko Slovencev živi pod pragom revščine, več tisoč ljudi se nam javlja. Stopicamo na mestu, družba pa nima vizije. Preveč je mladih, sposobnih in izobraženih ljudi, ki nimajo perspektive. To je vsakodnevna realnost našega dela.

"V družbi pa opažam, da je nasilje še vedno tabu tema, da so ljudje preveč potrošniško naravnani in se ne želijo obremenjevati s težko rešljivimi dogajanji." Foto: Bojan Puhek

Pred krizo je bila situacija v družbi takšna, da je bilo na voljo precej več donacij. Podjetja so mislila, da dobro stojijo, a kot danes vidimo, je bilo vse bolj na trhlih nogah. Donacije so bile visoke. Zdaj pa velika podjetja prispevajo po nekaj sto evrov.

Če našega dela družba ne zna ceniti in videti, potem lahko marsikatero od društev preneha delovati.

Kako močno je v Sloveniji zavedanje, da so med nami ljudje s stiskami in da potrebujejo pomoč?
Moja izkušnja je, da je med nami veliko število ljudi, ki razumejo problematiko in so nanjo tudi občutljivi. Po objavi prispevka na televiziji o zgodbi žrtve spolnega nasilja so se oglasili mnogi in želeli pomagati, med njimi je bilo tudi veliko število moških. V družbi pa opažam, da je nasilje še vedno tabu tema, da so ljudje preveč potrošniško naravnani in se ne želijo obremenjevati s težko rešljivimi dogajanji.

Znajo ljudje prepoznati ljudi v stiskah, ki živijo v bližini? Je v Sloveniji po vašem vedenju veliko revščine?
V Sloveniji je veliko prikrite revščine. Na dolgi rok to uničuje ljudi. Družba z revščino veliko izgublja. Ljudje imajo zdravstvene težave, niso zaposleni ter aktivni v družbi in jim je zato materialna pomoč zelo potrebna.

Kako znate prepoznati dobre sodelavce?
Tega sem se naučila iz prakse. Upoštevala sem tudi nasvete tistih, ki so mi svetovali določene sposobne ljudi na pravnem in psihosocialnem področju. Tem ljudem zaupam. Zakaj jim zaupam? Ker na primer odvetnik pokliče in pove, kaj so realizirali, hkrati pa žrtvi predlaga psihosocialno pomoč in prepozna njeno stisko v celoti.

Se lahko žrtve obrnejo neposredno na Beli obroč, ne da bi bili vključeni tudi kriminalisti, policija? Kaj svetujete žrtvam, kako naj postopajo?
Po navadi so organi pregona že vključeni v primere, za katere izvemo, saj se partnerji ne morejo uskladiti glede poteka določenih postopkov. Vendar pri tem ne krivim institucij. Starša lahko največ naredita za otroke, če sporazumno rešujeta težave. Otroci težave čutijo, so kot pivnik. Opažam, kako v strahu pridejo k nam v stavbo. Če jih lepo sprejmemo, potem so naslednjič drugačni, bolj zaupljivi. Pravilen pristop do otroka je izrednega pomena.
"Starša lahko največ naredita za otroke, če sporazumno rešujeta težave. Otroci težave čutijo, so kot pivnik." Foto: Bojan Puhek Ponavadi so organi pregona že vključeni v primere, za katere izvemo, saj se partnerji ne morejo uskladiti glede poteka določenih postopkov. Vendar pri tem ne krivim institucij. Starša lahko največ naredita za otroke, če sporazumno rešujeta težave. Otroci težave čutijo, so kot pivnik. Opažam, kako v strahu pridejo k nam v stavbo. Če jih lepo sprejmemo, potem so naslednjič drugačni, bolj zaupljivi. Pristop je izredno pomemben.

Ste imeli primere, ko ste znotraj Belega obroča sami, brez pomoči uradnih institucij, rešili težavo?
Tudi, seveda. A to niso bili tako kritično zapleteni primeri, kot jih imamo sedaj. K nam prihajajo žrtve kaznivih dejanj z zelo zahtevnimi primeri. Brez vzajemnega sodelovanja že prej omenjenih institucij žrtvi ne moremo nuditi pomoči. Tudi v prihodnje si želimo uspešnega sodelovanja z državnimi organi in drugimi nevladnimi organizacijami ter podpore dobrih ljudi. Samo tako bomo uspešni pri reševanju težkih življenjskih situacij, v katerih so se znašle žrtve kaznivih dejanj.