Boštjan Nachbar o Čadu: Takšne stvari te spremenijo do konca življenja (video)

Slovenski košarkarski zvezdnik Boštjan Nachbar je v okviru kampanje Glasovi otrok iz kriznih žarišč, ki jo skupaj izvajata EU in Unicef, odpotoval v Čad, kjer se je na lastne oči prepričal, kako slabe so tam življenjske razmere, se srečal z otroki in jim na družbenih omrežjih posodil svoj glas. Z njegovo pomočjo so njihove zgodbe bolj vidne in slišane kot do zdaj.

V okviru odprave je slovenski košarkar odpotoval v mesto Mao v provinci Kanem, kjer je kronično podhranjenih kar 60 odstotkov otrok. Obiskal je pet družin, ki imajo težave s pomanjkanjem hrane in vsaj enega podhranjenega otroka, otroke pa je naučil tudi nekaj košarkarskih trikov.

Ljudje, ki so šli čez rob "Večkrat sem na televiziji gledal različne dokumentarne filme in oddaje, zato sem želel tudi sam doživeti življenje tam. Videti te razmere, videti ljudi, ki potrebujejo pomoč," je o tem, zakaj se je odločil za to pot, povedal Boštjan.

Meni, da televizija ali fotografije niso sposobne prikazati resničnega življenja in resničnih situacij. "To, kar doživiš tam, je povsem neprimerljivo s tem, kar vidiš na fotografijah ali posnetkih," je poudaril. Tudi zato je bila njegova glavna naloga, da predstavi svojo osebno izkušnjo drugim ljudem in jim tako približa življenje ljudi na tem kritičnem območju. Kot pravi, ljudje tam ne živijo na robu, ampak so že šli čez rob.

"To, kar doživiš tam, te povsem spremeni. Pa ne samo tebe, ampak tudi tvoj pogled na svet," pravi dobrodelni košarkar, ki si želi, da bi vsak, ki meni, da ljudje v Čadu niso njegova težava, šel tja, saj bi si po nekaj minutah zagotovo premislil.

Fizično in psihično naporen teden Teden dni v Čad je bil za Boštjana psihično in fizično izjemno naporen. Vse pretresljive zgodbe in situacije, ki jih je doživel, so segle do srca celotni njegovi ekipi. Pripovedoval je, kako so se mu po tleh razsuli oreščki, ki jih je želel dati otrokom, in v trenutku, ko so padli na tla, je deset otrok skočilo ter oreščke skupaj s peskom pobiralo s tal in jih dajalo v usta.

"Takšne stvari te spremenijo do konca življenja in te zgodbe sem želel povedati čim več ljudem, da bi razumeli, da ti ljudje potrebujejo pomoč, po drugi strani pa sem želel tudi, da bi se, če ne drugega, vsaj malo bolj zavedali, kakšno srečo imamo, da smo rojeni tu in da imamo to, kar imamo," je dejal.

Ob tem je poudaril, da se zaveda, da tudi v Sloveniji živijo ljudje v pomanjkanju in da je pomembno, da najprej rešujemo težave doma. Kot pravi, on ni oseba, ki bo nagovarjala ljudi, naj darujejo denar za družine v Čadu ali kje drugje. Želi le predstaviti zgodbo in biti glas tistih, ki sami nimajo možnosti, da bi bili slišani. "Ljudje pa naj se potem sami odločijo, ali bodo pomagali ali ne."

Ljudje dobivajo pomoč Boštjan je vesel, da se je lahko na lastne oči prepričal, da pomoč prihaja do ljudi, vendar je še vedno ogromno območij, ki jih pomoč še vedno ni dosegla. Glavna težava je v prvi vrsti voda. Ljudje tam si želijo samo pitne vode, in če bi jo imeli, bi se sami veliko lažje postavili na noge.

Velika težava je tudi hrana. Če dobijo en obrok na dan, je to veliko. "Vse to so stvari, ki se leta 2014 nikjer na svetu ne bi smele več dogajati," je poudaril košarkar.

Ko ostaneš brez besed Čeprav je mislil, da bo lahko v Čad prišel z nekakšnim zidom okoli sebe ter da se bo lahko posvetil izključno svoji nalogi in delu, se je hitro izkazalo, da to ne bo mogoče. "Celotna ekipa je bila večkrat zelo pretresena. Imeli smo kar nekaj trenutkov, ko smo ostali povsem brez besed ter potrebovali kar nekaj časa, da smo spet prišli k sebi in nadaljevali delo," je povedal Boštjan.

Otroci ga seveda najprej niso poznali, saj tam nimajo interneta in televizije, da bi spremljali dogajanje po svetu. Že naslednji dan pa so vedeli njegovo ime in tudi to, da je košarkar, ter že klicali za njim po ulici: "Boki, Boki!"

Ljudje v Čadu imajo neizmerno spoštovanje in veselje do majhnih stvari. Veseli so vsake pomoči in pozornosti. Tudi zato se je bilo od njih zelo težko posloviti. Čeprav so bili tam le teden dni, se je na njih navezal in čutil dolžnost, da jim pomaga.

Samopromocija? Izvolite tudi preostali. Vsem tistim, ki morda mislijo, da so v Čad odšli zaradi turizma in samopromocije, pa Boštjan sporoča tole: cepljenje proti rumeni mrzlici, potovanje 25 ur, spanje pod mrežo proti komarjem, ker so tam zelo nevarni tudi zaradi različnih bolezni, diareja in delo na vročini pri 45 stopinjah Celzija. "Če je bila to samopromocija, potem si lahko gredo tudi vsi preostali tja delat reklamo."

Ljudem v Čadu namerava uspešni slovenski košarkar še naprej pomagati in z njimi ostati v stiku. Najbolj si želi, da bi upravičil upanje, ki jim ga je dal, in da bi ljudje v regiji, ki jo je obiskal, kmalu dobili pitno vodo.