Urška iz ZDA, ki mora vedno črkovati svoje ime

Urška Prepeluh Magajne je v New York odšla že leta 2002 v času, ko je na ljubljanski pravni fakulteti predavala in delala doktorat. Ko se je z raziskovalnega obiska na Columbia Law School vrnila v Ljubljano, je prijateljem razlagala, da je Amerika sicer super, a da ji življenjski slog ni všeč in da je Evropa boljša. "Ostala bom v Evropi, sem govorila takrat. A zarečenega kruha se največ poje," v smehu dodaja.

Z možem v ZDA, saj službe v Sloveniji ni bilo

Urška je pravo študirala v Ljubljani in Heidelbergu, nato pa se je morala študija lotiti še v ZDA, saj sicer ne bi mogla najti ustrezne zaposlitve. Ukvarja se predvsem z gospodarskim pravom.

Pet dni po vrnitvi iz New Yorka je v Ljubljani spoznala svojega bodočega moža Miho, ki je bil rojen v ZDA, a s slovenskimi koreninami, saj so njegovi starši emigrirali iz Slovenije. Vpisal se je na tečaj na filozofski fakulteti, da bi izpopolnil svojo slovenščino. "Ostal je, začel iskati službo in bil razočaran – nad možnostmi za službo in nad plačami," pripoveduje Urška. "Potem pa me je prepričal, da sva se preselila v ZDA. On je brez težav našel službo, jaz pa sem zaradi razlike v pravnih sistemih šla ponovno študirat. Verjeli so mi, da sem končala pravno fakulteto, tako da sem se lahko vpisala na podiplomski študij, a nisem mogla delati kot pravnica."

Doktorirala je v Ljubljani, pred tem pa je podiplomski študij opravila tudi na univerzi v Heidelbergu v Nemčiji. A to očitno ni bilo dovolj. "Ko sem prišla iz Slovenije, sem šla delat LLM, magisterij za tuje študente, a sem ugotovila, da v Chicagu s tem ne morem opraviti pravosodnega izpita in da nimam perspektive za službo, zato sem se vpisala na njihov redni pravni študij, ki sem ga končala v dveh letih."

Urška se je poročila z ameriškim Slovencem. Imata hčerko Majo in sina Mihca. Foto: Osebni arhiv

Raje ustvarjam posle, kot se prepiram na sodišču

Z iskanjem službe potem ni imela težav, saj je imela več ponudb. "Odvetniške pisarne tu pridejo na fakultete in iščejo kandidate. Tako sem dobila možnost za delo pri eni največjih odvetniških pisarn na svetu Baker & McKenzie, ki ima svoj glavni sedež v Chicagu. Tam sem delala pet let." Pripoveduje, da je v tistem času pomagala na primer tudi pri zelo odmevni prodaji najbolj znane znamke čipsa v Ameriki, vredne več kot 2,6 miljiarde dolarjev. "To je bila zelo velika reč. Naša odvetniška pisarna je sicer vodila le mednarodni del posla, a je bilo precej naporno. Prodaja se je hkrati dogajala v več kot 40 državah."

Ko je dobila drugega otroka, je ta služba postala prenaporna. "Delo je bilo 24-urno, saj je vedno nekje dan. Ponoči smo delali z Azijo, ob 3. uri zjutraj pa se je odprla Evropa. Usklajevanje službe in družine je postalo pretežko. Je pa bilo delo zelo zanimivo. Zdaj dve leti delam v manjši pisarni s približno sto odvetniki. To je za tukajšnje razmere srednje velika pisarna. Tudi tu se veliko dela, a je malo bolj umirjeno."

Si je kdaj želela delati na sodišču? "Pravdanje mi nikoli ni bilo pri srcu. Jaz raje ustvarjam posle in vidim, da so moje stranke zadovoljne, kot da se, potem ko gre kaj narobe, prepiram na sodišču." Večinoma se ukvarja z gospodarskimi posli – nakupi in prodajami podjetij, včasih z nepremičninami, kdaj je treba napisati tudi kakšno delovno pogodbo.

Z družino v Disneylandu. Foto: Osebni arhiv

Če živiš v Evropi, lahko greš za nekaj dni domov, v ZDA pa ...

Urška pravi, da je ob odhodu v ZDA približno vedela, v kaj se podaja, saj je tam že živela. "A težko je, ko si daleč od svoje družine. Če živiš v Evropi, lahko greš domov za nekaj dni. Od tukaj je to težko – ne le, ker je drago, ampak ker vzame veliko časa. Tudi dopustov imamo v ZDA izredno malo, ponavadi trajajo en teden, za toliko časa pa v Evropo ni vredno iti." Na obisk v Slovenijo gredo približno enkrat na leto in pol, večkrat pa pridejo v Chicago na obisk sorodniki iz Slovenije.

"Z možem si doma deliva naloge, včasih celo on več naredi doma, ko sem jaz bolj angažirana v službi. Kadar nimamo na obisku mojih staršev, žal nimamo veliko pomoči." Mož Miha je strojni inženir, prej je delal v proizvodnih podjetjih, zdaj pa vodi kemično tovarno. "Večkrat je že zamenjal industrijo. To je tu običajno," pravi Urška.

Chicago je čisto in umirjeno mesto

Z družino živijo na robu mestnega središča. Chicago ima okoli tri milijone prebivalcev, skupaj s predmestjem pa okoli devet milijonov. "Živimo pet kilometrov od najožjega središča, kar je za chicaške razmere zelo blizu."

"Chicago je super, če ima človek rad velemesta. Sploh v primerjavi z New Yorkom, ki je noro, hitro, umazano mesto, je Chicago zelo čisto in umirjeno mesto. Znano je po svoji arhitekturi. Trenutno se ogromno gradi in gradnja je vedno moderna. Zdaj je vse v steklu in jeklu," pripoveduje. Pravi, da javna prevozna sredstva sicer obstajajo, a ne tako dobro organizirana, kot smo navajeni v Evropi.

Mesto Chicago je znano po moderni arhitekturi. Trenutno največ gradijo iz stekla in jekla. Foto: Osebni arhiv

Ob sobotah v slovensko šolo v Lemont

"Do slovenskega središča v Lemontu se na primer vozimo 35 minut. A na te razdalje smo navajeni." Tja gredo od enkrat do dvakrat na teden, saj je tam tudi slovenska šola, v kateri imajo pouk ob sobotah od oktobra do sredine maja. "Zelo koristno je za otroke, da ohranjajo stik s kulturo, se spoznajo med sabo, se družijo." Šola ob sobotah se začne ob 10. uri in traja dobri dve uri. Imajo pouk, pa tudi pol ure petja in pol ure plesa. Otroci zelo radi hodijo. Poleg pouka imajo tudi zimske igre, včasih pride slikarka, ki jih uči slikati, letos so šli tudi na izlet v naravni rezervat in se tam učili poimenovati po slovensko, kar so videli v naravi.

"To so Američani druge ali tretje generacije, ki doma praktično ne govorijo slovensko, zato je njihovo znanje temu primerno. Težko se je učiti slovenščino enkrat na teden, če je doma ne uporabljajo. Bolj je pomembno, da se imajo lepo, kot da bi na koncu govorili tekoče slovensko," pravi Urška. V šoli je trenutno okoli 45 otrok, imajo tudi eno skupino za odrasle. "Dve leti sem kot ravnateljica vodila šolo, zdaj pa sem odstopila, ker tega nisem več mogla uskladiti s svojimi službenimi obveznostmi."

Zaključni nastop slovenske šole. Foto: Osebni arhiv

Slovenska praznovanja, pikniki, nastopi

V šoli organizirajo tudi različne prireditve, na primer zaključni nastop slovenske šole, ki je vedno na ameriški materinski dan – drugi konec tedna v maju. Ob takšnih priložnostih imajo otroci nastop, pa tudi skupno kosilo, na katerega pridejo cele družine. Poleg šole v slovenskem centru deluje tudi veliko drugih društev, ki skupaj s centrom organizirajo vrsto drugih prireditev. Za skupni piknik centra avgusta pride več kot tisoč ljudi, tudi kakšen avtobus iz bolj oddaljenih krajev. Februarja so koline, ko naredijo domače klobase. Novembra imajo obletnico centra, ki je bil zgrajen leta 1995. Lani so praznovali 20-letnico, prišel pa je tudi chicaški nadškof Blase Cupich, ki je po rodu Hrvat. Oktobra je vinska trgatev, decembra obisk Miklavža in novoletno praznovanje, pred veliko nočjo pa organizirajo velikonočno srečanje.

Najpogosteje se zbirajo ob nedeljah pri mašah in skupnih domačih kosilih, ko se družijo s prijatelji in razširjeno družino. Slovenski center je na edinem hribu v vsej zvezni državi Illinois, v naravi, tako da se lahko otroci celo sankajo. "Nam, ki živimo v mestu, je zelo lepo, da gremo čez konec tedna v predmestje, v naravo, kjer še posebej otroci zelo uživajo."

Pred velikonočnimi prazniki se pri Magajnovih zberejo tudi prijatelji, da se skupaj učijo barvati pirhe - zlasti s čebulnimi olupki. Foto: Osebni arhiv

Vsi delajo prostovoljno

Slovensko cerkev, ki ima tudi ogromno posestvo, oskrbujejo frančiškani iz Ljubljane. Tam je bil pokopan tudi nadškof Gregorij Rožman, dokler ga niso leta 2013 prekopali v ljubljansko stolnico. Slovenci prostovoljci skrbijo za center. Vse je prostovoljno delo, poudarja Urška. "Ko so me vprašali, ali bi prevzela šolo, sem privolila, ker vem, da tako lahko pomagam. Večini ljudi moje generacije je slovenščina že težava, saj so odrasli v ZDA in niso hodili v slovenske šole, starejši pa ne zmorejo več poučevati."

Tisti, ki so bili v ZDA rojeni, so se večinoma že asimilirali. "Novejši priseljenci pa ne prihajajo pogosto v center. Tu se večinoma združujejo generacije, ki so prišle v 50., 60. in 70. letih, ter njihovi otroci. Amerika je 'melting pot', talilni lonec. Mešajo se rase in ljudje to sprejemajo. Asimilirajo se in hkrati želijo ohranjati svojo kulturo, navade, tradicije. Družijo jih tudi skupne vrednote, naše slovenske, ne samo ameriške," pripoveduje Urška.

V Slovenijo potujejo približno enkrat na leto in pol. Foto: Osebni arhiv

Doma je Mihec, zunaj pa Michael

"Doma govorimo slovensko. Ne samo zato, ker je to neka tradicija, ampak tudi zato, da se otroci, ko gremo v Slovenijo, znajo pogovarjati s sorodniki in vrstniki. Tudi možu, čeprav je tukaj rojen, je pomembno, da govorimo slovensko." Priznava pa, da je to težko, ker takoj, ko pride nekdo drug v hišo ali pa gredo kam ven, ne morejo več govoriti slovensko. "Zato je težko ohranjati jezik z otroki, sploh ko gredo v šolo. Takrat jezik, ki ga imajo v šoli, popolnoma prevlada. Nemogoče je enako časa posvečati slovenščini. Za otroke je pomembno, da znajo več jezikov. To v ZDA ni tako samoumevno kot v Evropi. Amerika je tako velika, da nimajo veliko priložnosti, da bi uporabljali tuje jezike."

Hčerka je ravno praznovala osem let, sin pa ima tri leta. "Hčerka je ravno končala drugi razred, mali je pa pač fant – "gavnar"! Zelo aktiven. Ampak sta pridna," poudari mamica. "Ime jima je Maja in Mihec. Maja z j. To je treba vedno razlagati, ker Američani rečejo Madža. A ko jim poveš, kako se izgovori, jim je poznano, saj je to ime zadnja leta tu kar popularno. Mihec je pa uradno Michael, tako kot oče. V družini mojega moža imajo vsi takšna imena, da so slovenska in hkrati sprejemljiva za ameriške razmere. Mož je Michael, doma je vedno Miha."

In kako Američani izgovarjajo ime Urška? "To je pa posebna zgodba. Š sploh ne gre. Uradno sem Urska. Sicer pa vsi uporabljajo vzdevke, tako da sem začela zapisovati Ursha. Čeprav je tudi to zanje težko in vedno malo popačijo. Kar je pa največja ironija, za Američane je možev priimek Magajne zelo težko izgovoriti, ker ima g in j. Moj dekliški priimek Prepeluh pa je lažji tukaj, v Sloveniji pa je bil za večino težaven. Moralo bi biti ravno obratno, življenje sem si naredila zapleteno," pripoveduje v smehu.

"Mami, jaz sem 50 odstotkov Slovenka, 50 odstotkov Američanka in 20 odstotkov Ukrajinka"

Hčerka Maja se uči tudi ukrajinske plese. "Človek je lahko pripadnik ene narodnosti, ampak to ni ovira, da ne bi bil prijatelj z drugimi in okusil še kaj drugega," je prepričana Urška. Foto: Osebni arhiv

Družina Magajne pa je povezana tudi z ukrajinsko skupnostjo. Živijo namreč v ukrajinski četrti in Mihov brat je poročen z Ukrajinko druge generacije. Njuni otroci hodijo na ukrajinske plesne vaje čisto v bližini, zato je tudi Maja pred štirimi leti začela hoditi na vaje. V Wisconsinu imajo svoje poletne tabore v naravi in velikokrat se jim pridruži tudi Urškina družina. "Tako smo vključeni tudi v to skupnost. To je tipičen primer ameriškega talilnega lonca, kjer se človek znajde v različnih skupnostih. Če so dobri ljudje, če imajo prave vrednote, se z njimi spoprijateljiš. Poznam več narodnostno mešanih parov. Ker živimo tukaj, nam je to normalno. Človek je lahko pripadnik ene narodnosti, ampak to ni ovira, da ne bi bil prijatelj z drugimi in okusil še kaj drugega."

"Ko je bila moja hči stara štiri leta, je rekla: 'Mami, jaz sem 50 odstotkov Slovenka, 50 odstotkov Američanka in 20 odstotkov Ukrajinka.' (smeh, op. a.) In to je najboljši opis, kako se počuti. Odgovorila sem ji, da bomo na matematiki sicer morali še malo delati, ampak da smo mi pravzaprav samo Slovenci. 'No, Američanka si, ker si tukaj rojena in tu odraščaš, ampak Ukrajinci pa res nismo,' sem ji poskušala dopovedati. 'Ampak vseeno smo malo,' je vztrajala. Na koncu smo  mi popustili, saj ima po svoje prav."

Vse prilagojeno za otroke

Zanimiva tema je tudi način otroških zabav, pravi Urška. "Koliko stvari je narejenih samo za otroke! Cela industrija je namenjena samo zabavi otrok. Zame je bilo to zelo zanimivo, ker je čisto drugače, kot smo bili navajeni doma. Starši za otoške rojstne dneve recimo najamejo podjetja, ki prinesejo s seboj vrsto živali za zabavo – opice, male krokodile, kače, pajke, vse mogoče zverine. To je vse bolj popularno."

Urška živi v zvezni državi, v kateri je en sam hrib. Pogreša morje, gozdove in gore. Foto: Osebni arhiv

V Chicagu so javne šole, z redkimi izjemami, zelo slabe – nekatere se uvrščajo med ene najslabših v ZDA, je kritična. Starši zato otroke pošiljajo v zasebne šole. Sicer pa mesto Chicago opisuje kot zelo prijetno za otroke. Muzeji so večinoma narejeni in prilagojeni tako, da se otroci lahko igrajo in vsega dotikajo. "Ko je pozimi tu dolga zima in je mrzlo, so muzeji priročni za obisk. Imamo tudi dva živalska vrtova. Igrišča so ogromna, lepo urejena, čudovita. Imajo moderna igrala, plezalne stene, stolpe, ladje, poleti je prostor za kotalkanje, pozimi za drsanje."

Ravnina je dolgočasna

Urška sicer pravi, da najbolj pogreša naravo. "V mestu je ni, nam je pa zato toliko lepše, ko gremo v Lemont v slovenski center, ki je v naravi, na hribu. Na smučanje hodimo včasih za kakšen podaljšan konec tedna na vzhod v zvezno državo Michigan ali na sever v zvezno državo Wisconsin. Pogrešam morje, gozdove in hribe. Tu je cela zvezna država sama ravnina. To je tak dolgčas!"

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Novo upanje onkraj meje.

Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si.