Slovenec že enajst let na križarkah, kjer prodaja dragulje. Nevarnosti? Driska in požar.

Pred več kot desetletjem je delal kot modni svetovalec v Ljubljani in prišel je do trenutka, ko se je naveličal enoličnosti strank in na področju tekstilstva tudi dosegel najvišjo stopnjo znanja. Žiga Puconja je takrat ugotovil, da potrebuje nov izziv in tega je našel v delu na turistični križarki. Šel je poskusit, ali bo kos temu zanimivemu, pestremu, a tudi posebnemu delovnemu okolju. 

Začel je leta 2014 na ladji Costa Fortuna pri takratnih 29 letih. Zdaj na turističnih križarskih ladjah neprekinjeno dela že enajst let. Pred dnevi se je šele drugič z ladjo Viking Neptun zasidral v domačem koprskem pristanišču.

Foto: Osebni arhiv Ste odšli na ladjo namensko delat za daljše obdobje ali pa ste imeli sprva načrt poskusiti le za krajše obdobje? 

Da, sam sebi sem najprej rekel - samo ena pogodba, samo da izkusim potovanje in delo hkrati. Tako se je začelo. Zdaj sem na sedmih oceanih že neprekinjeno enajst let. 

Če se spomnite vaših prvih nekaj mesecev na ladji - kaj je bila največja sprememba, novost ali posebnost, ki ste se je morali pri takem tipu službe navaditi? 

Turistična ladja je zelo intenzivno okolje. S sodelavci skupaj delaš, živiš, žuraš in predvsem se tudi kdaj skregaš. Da, tudi do tega pride. Toda ko se na križarki z nekom sporečeš, se tej osebi ne moreš izogniti. V vsakem primeru se slej kot prej nekje srečaš, če ne drugje pa na hodnikih. 

Foto: Osebni arhiv Foto: Osebni arhiv

Na kakšni delovni poziciji ste začeli in kako ste napredovali? 

Začel sem kot osnovni prodajalec luksuznih ur in parfumov. Ker so v meni videli potencial, so me že v prvi pogodbi napotili v trening za asistenta managerja in tako sem v drugi pogodbi že dobil to mesto. Ta druga pogodba je pokazala, da sem bil pripravljen še za več in zato sem dobil še mesto vodje breztrgovinske trgovine na križarki Costa Magica. Tako sem na križarki več let vodil ekipo do 15 ljudi in se kasneje preusmeril v drage kamne ter nakit. 

S koliko sodelavci ste si morali deliti kabine?

Ko začneš kot klasični prodajalec, si kabino deliš še z enim sodelavcem. Imela pa sva na primer svojo kopalnico. Od vloge asistenta naprej sem imel že lastno kabino. Ker sem zbolel za rakom in poleti opravil še zadnjo kemoterapijo, se je spremenil tudi način mojega dela. Zdaj ne morem biti več član posadke, temveč plujem uradno kot gost. Moj draguljar plača najemnino, jaz pa še vedno lahko delam. Pogrešam pa stike s člani posadke. Po drugi strani pa imam zdaj kabino z oknom.

Kakšen je delovni urnik na križarki?

Delo na križarki za trgovinske člane ekipe je odlično. Zaradi strogih pravil o brezcarinskih trgovinah tax in duty free ter carinske zakonodaje posamezne države, kjer smo privezani, mora trgovina med postankom ladje v pristanišču ostati zaprta. Ta čas običajno izkoristim skupaj z gosti, da raziščem svetovna pristanišča. Tako imam precej kratek delovnik, saj lahko trgovino odprem šele pol ure po izplutju, ko smo že v mednarodnih vodah. Trgovina je sicer odprta nekje do enajste ure zvečer. 
Sprva so mi nekaj več težav povzročali dnevi, ko je bila ladja cel dan na plovbi. Trgovina je takrat odprta od približno desete ure dopoldne do enajste ure zvečer. Vmes imaš premor le za kosilo in večerjo. 

Klasični člani posadke (bar, restavracija, čiščenje) pa imajo enajsturni delovni dan in to čisto vsak dan brez izjeme. Sicer dobro zaslužijo, toda med premori so navadno tako utrujeni, da raje zaspijo, kot da bi se potepali po pristaniščih. Njihovi pogoji dela so zame nepredstavljivi in jaz osebno takšne pogodbe ne bi podpisal. 

Kako pogosto ste se z ladje lahko vrnili domov in kako težko je ob tako dolgi odsotnosti držati doma stike s prijatelji, vrstniki, družbo?

V enajstih letih sem se s križarko le dvakrat privezal v Kopru. Drugič se je to zgodilo pred nekaj dnevi. Občutek sreče in ponosa, da si s križarko v lastni državi je nepopisen. Pretiranega domotožja pa ni, saj imamo danes video klice. 

Foto: Osebni arhiv

Postane služba na ladji tudi določen način življenja?

Da, se strinjam. Križarka je res postala moj način življenja in zato se doma na kopnem, kar težko prilagodim.

Na kako velikih ladjah ste do zdaj delali? 

Lani sem delal na ladji MSC World Europa, ki je imela kar 6.600 gostov in 2.300 članov posadke. Velikosti novih križark postajajo gromozanske in so res postale prava plavajoča mesta. Sam sem bolj pristaš majhnih križark. Takšna je moja trenutna ladja Viking Neptune, ki ima le 900 potnikov in okrog 600 članov posadke. To razmerje je odlično in se tudi pozna, da gre za višji nivo križarke. To je tako imenovana all inclusive ladja. 

Postali ste tudi vodja draguljarne na križarki. Kakšne so posebnosti takšnega dela, tovrstne trgovine in kakšni kupci so turisti na ladjah?

Že več let delam kot vodja draguljarne in vse kar takšno delo zahteva je, da imaš določeno znanje o dragih kamnih in da se družiš z gosti. Prodaja se namreč začne na hodnikih in v restavracijah, kjer se spontano družiš z gosti. Potniki sicer res kupujejo nakit zaradi dobrih cen, toda kupijo ga predvsem zaradi tebe kot prodajalca in tvojega pristopa do njih. 

Je prišlo kdaj do kakšne nevarne situacije na morju, ste se morda znašli sredi preplaha ali česa podobnega? 

Največji strah ladje ni, da bi se potopila, temveč driska in požar. Ko se enkrat razširi ena ali druga težava, ni več prave pomoči. Največja tesnoba je bila v času epidemije covid-19, ko sem bil ujet na križarki brez gostov kar 66 dni. Takrat nisem vedel, ne kaj se dogaja doma in kako bom sploh prišel domov. 

Bil sem na križarki Holland Americ, ki je bila popolnoma nova ladja. Pluli smo takrat iz ladjedelnice iz Evrope na njeno prvo križarjenje čez Atlantik proti ZDA. Ko smo prispeli v Miami, je kapitan oznanil, da novih gostov na ladjo ne sprejmemo. ZDA je takrat zaprla vsa pristanišča in zavrnila vse ladje. Naša križarka je bila zasidrana na Bahamih. Vse nepomembne člane posadke so poslali domov, ostali smo samo vodje in ključni deli posadke. To je bila prav gotovo najhujša izkušnja na križarkah do zdaj. Takrat sem si rekel, da se ne vrnem nikoli več, toda pozneje sem si seveda premislil. Preprosto moral sem nazaj. 

Kaj bi izpostavili kot najboljšo stran dela na ladji in tisto, kar ni tako dobro in zaradi česar morda takšno delo ni za vsakega?

Težava je omejen prostor. Ko ti je hudo, se ne moreš nikamor umakniti. To delo ni za vsakogar. Poglavje zase pa je tudi ritem dela - tu ne poznamo nedelje ali praznikov. Kolesje ladje se ves čas vrti in utrip na ladji se ne ustavi.