Zakaj se partnerja najpogosteje spreta tretji dan dopusta

Psiholog Robert Kržišnik, ki je bil leta 2007 izbran za slovenskega predavatelja leta, ima za seboj več kot 20-letno prakso dela s skupinami ter individualnega terapevtskega in trenerskega dela s posamezniki in pari. Udeleženci njegovih praktičnih delavnic se učijo razkrivati sami sebe, urijo svoje veščine in se učijo meditacije. V zadnjem desetletju se Kržišnik sicer prvenstveno posveča vodenju delavnic za izboljševanje sodelovanja v organizacijskem okolju.

Se ob bombardiranju novic, ki bruhajo v nas iz radijskega in televizijskega sprejemnika, časopisov in spletnih strani, ob svetovnih prvenstvih in političnih kampanjah, v dobi elektronske pošte, Facebooka, Twitterja in pametnih telefonov, sploh še znamo zares odklopiti? Še znamo preživeti svoj čas sami s sabo in s svojo glavo? O tem smo se za med in pred, za nekatere že po dopustu pogovarjali s psihologom Robertom Kržišnikom.

Letošnje poletje se je z družbenega vidika začelo dokaj naporno, volitve in svetovno nogometno prvenstvo so naredili svoje. Se strinjate, da sta to dve težki temi za dopustniški čas? Vse je odvisno od tega, koliko se posameznik osredotoči na to. Za nogometaše je bilo svetovno prvenstvo nedvomno naporno, verjetno tudi za žene gorečih navijačev, ki so vsak dan sedeli nekaj ur pred televizorjem ob pivu in čipsu, medtem ko so one skrbele za otroke, gospodinjile in se spraševale o smislu življenja v dvoje. Marsikdo je zaradi volitev seveda prebil še več časa pred televizorjem, spremljajoč soočenja in komentarje, in si vzel manj časa za počitek in sprostitev, strankarski kandidati pa so pozno v noč tuhtali, kako na volivce narediti čim večji vtis. Na splošno pa ne bi rekel, da je letošnje poletje za posameznika kaj posebej naporno zaradi volitev in nogometa, saj nanj bolj vplivajo osebne okoliščine, s katerimi se spopada iz dneva v dan.

V času takšnih velikih dogodkov smo ljudje nekako obsedeni s tem, da moramo vse to spremljati. Zakaj imamo občutek, da nekaj zamujamo, če ne spremljamo slehernega političnega, morda tudi športnega dogajanja? Ljudje nenehno skušamo zadovoljevati svoje potrebe, med njimi tudi po smislu, polnosti življenja, zadovoljstvu, izpolnjenosti. Načini, na katere te potrebe poskušamo zadovoljevati, so pogosto povsem neučinkoviti. Med njimi v sodobnem času prevladujeta nenehna zaposlenost, pravzaprav kar obsedenost z zaposlenostjo, in pa uporaba preživitvenega besednjaka: "Saj ne vem, kje se me glava drži, toliko moram narediti, kar zmešalo se mi bo, noro, noro!"

Ta mentaliteta nam najprej daje občutek vključenosti, da smo zraven, da smo "v življenju". Kaj hitro pa dobi obliko notranje prisile, ko "moramo" prebrati vsak časopis, videti vse na televiziji ter biti nenehno pod pritiskom, stresom. Obenem pa se na primer dve uri po nogometni tekmi sploh ne vprašamo, kako je to doprineslo k polnosti našega življenja. Če sploh. Ali se ne bi bilo morda bolje sprehajati z otrokom, zadremati ali se peljati s kolesom?

Po nedeljskem vrhuncu bi lahko rekli, da je zdaj čas za odklop. Koliko časa oziroma dni človek potrebuje, da se po vsem tem regenerira? Vse je odvisno od kakovosti načina regeneracije, ki se ga človek loti. Nekdo, ki se že dlje časa ukvarja z meditacijo, bo notranji odklop in regeneracijo izpeljal skozi nekaj vdihov in izdihov. Nekdo drug pa bo v poskusu "samo, da pridem k sebi", šest ur buljil v televizijo in seveda ne bo niti malo regeneriran, samo oči ga bodo pekle in bolela glava ter še bolj bo izoliran od drugih in dogajanja v sebi. Govorim seveda o psihični regeneraciji. Fizična sledi podobnim principom, a drugačnim zakonom.

Poleti čas teče povsem drugače, ko je dan daljši in se nam nekako več dogaja kot pozimi. Kako lahko ta čas izkoristimo, da se po koncu delovnega dne odklopimo in napolnimo svoje baterije? Vsakršna rast in razvoj, tudi na tem področju, se začneta s pozornim in iskrenim samoopazovanjem. V kakšnem psihičnem stanju prihajam domov? Kateri občutki me preplavljajo? Katere moje potrebe najbolj trpijo? Bolj ko si znamo jasno odgovoriti na ta vprašanja, lažje bomo našli način, da zadovoljimo potrebe, ki so najbolj nezadovoljene. Seveda je dobro vedeti tudi, kakšne so potrebe preostalih ljudi, s katerimi bomo preživeli preostanek dneva. Če jih ne bomo upoštevali in uskladili, bomo sebi in drugim povzročili le še več stresa.

Dobro je, če imamo osebni ritual preklopa iz enega sveta v drugega – iz delovnega v domačega. Lahko gremo najprej na sprehod ali pod tuš ali pa le pet minut obsedimo v avtu pred hišo, zapremo oči, globoko in umirjeno dihamo in se poskusimo pozitivno naravnati, da ne bomo že ob vstopu v stanovanje začeli lajati zaradi malenkosti, kot so razmetani čevlji.

Najboljšo sprostitev si privoščimo z dopustom. Koliko dni pravzaprav potrebujemo za to, da povsem pozabimo na delovne obveznosti in da se telo sprosti od stresa? Naš psihični sistem dejansko obratuje v nekih ciklusih, kot sta na primer pet minut, 40 minut. Eden takih zaokroženih ciklusov so trije dnevi. Zato se konec tretjega ali četrti dan dopusta zakonci največkrat sprejo (smeh). Seveda obstajajo veliki individualni odkloni, ampak če v prvih treh dneh dopusta ne bomo preklopili, se lahko zgodi, da bo dopust minil, še preden ga bomo sploh začeli uživati.

Lahko kako vplivamo na to, da bomo res preklopili? Preklop lahko zares pospešimo spet z nekim začetnim ritualom. Ko prispemo na lokacijo dopusta, gremo na primer zvečer na kozarec vina s partnerjem, se tam zavestno umirjamo in preklapljamo. Med pogovorom, v miru, razumevanju in podpori raziskujemo, katere naše potrebe želimo na tem dopustu zadovoljiti in kako bi jih najbolje.

Morda se želimo najprej dobro naspati, se vsak dan vsaj eno uro gibati in preznojiti, imeti večino nestrukturiranega časa za spontanost in igro. Kako torej lahko sodelujemo na tem dopustu, da se bomo imeli vsi skupaj kar najbolj čudovito? Kako lahko poskrbimo za to, da bo to za vse nas nepozaben dopust? S takimi vprašanji se je dobro ukvarjati na začetku in se preklopiti.

Bi potemtakem lahko sklepali, da je bolj učinkovit en daljši kot več krajših dopustov? To je odvisno od vsakega posameznika in njegovega položaja. Vsekakor bi se jaz potrudil vključevati oboje. Največjo vlogo seveda igra kakovost oddiha, naj bo dolg ali kratek. Če gremo kot družina za en teden na dopust in se neprestano prepiramo, če starši otroke silijo po svojih načrtih, če se jim otroci v želji po avtonomiji in enakovrednosti upirajo, se vse sprevrže v tiho vojno, v kateri vsi trpijo. Lahko pa se imamo eno soboto fantastično na pikniku, z veliko smeha, igre sproščenosti in zabave, ki pripelje do medsebojne povezanosti, zaupanja, ljubezni. Vsekakor bo imela ta sobota bolj blagodejen vpliv kot teden počitnic.

Za primer lahko vzamemo tudi druženje s prijatelji. Kadar gremo ven in si štiri ure govorimo stare vice, dolgočasimo drug drugega z nezanimivimi anekdotami ali kritiziramo politike, bomo domov verjetno prišli še bolj izpraznjeni in naveličani. Ta čas bi lahko tudi prespali, bili sami na sprehodu v gozdu, se v zaupanju pogovarjali iskreno o stvareh, ki nas skrbijo in mučijo, ali o tistem, kar nam polni srca, bi imelo to lahko bolj kakovosten vpliv na nas.

Si ljudje danes še znamo vzeti čas za takšne trenutke, ki jih omenjate? Čez palec rečeno, se mi zdi, da ne. Da si pravzaprav ne znamo vzeti časa, da bi bili res sami s sabo, brez računalnika, televizije ali glasbe, seveda. Da bi šli za en dan sami v hribe, na kolesarski izlet ali na obalo, da ne bi prek slušalk še dodatno obremenjevali sistema. Da bi torej skozi odsotnost zunanjih impulzov našemu notranjemu sistemu omogočili, da se začne malo sproščati. Seveda je treba najprej zdržati prvo uro ali dve tišine, ki smo se je že tako odvadili.

Enako pomembno se mi zdi za pare z majhnimi otroki, da si organizirajo vsaj en podaljšan konec tedna na dva meseca, ko so sami, brez otrok. V toplicah, v naravi, ob svečah, v miru. Ko se lahko posvetijo sebi in drug drugemu in ponovno vzpostavijo kakovosten dialoški stik.

Če se vrneva k dopustu, koliko prostih dni na leto potrebuje nekdo, ki vse leto intenzivno dela? Tudi to je odvisno od kakovosti življenja v celoti. Če nekdo dela, kar ljubi in bi to delal, tudi če denarja ne bi potreboval, da pri delu resnično uživa, se v tem izraža, je kreativen in mu to prinaša zadovoljstvo, potrditev, smisel in veselje, potem dopusta niti ne bo potreboval kaj dosti. Če pa vsak dan osem ur v službi preživi pod psihofizičnimi pritiski, v svojem delu ne vidi smisla, je v trajnem konfliktu s svojimi notranjimi vrednotami ter naveličano gleda na uro in čaka na plačo, popoldneve in večere pa preživlja v frustriranosti in konfliktih doma, potem ga bo morda odrešila šele upokojitev.

Poznam osebo, ki je vse življenje delala na urgentnem bloku kliničnega centra, z nenehnimi dežurstvi ponoči in podnevi, doma pa skrbela za družino. Ob upokojitvi, ko se ji je sistem končno začel malo umirjati, je približno pol leta zgolj spala. Zjutraj je vstala, pojedla zajtrk, popila kavo, prebrala časopis in šla spat do naslednjega obroka. Vse dokler se ji sistem ni rehabilitiral.

Če želimo živeti polno in kakovostno življenje, potem ni dovolj, da se ukvarjamo zgolj s kakovostjo dopusta, temveč da se drzno ukvarjamo s kakovostjo našega življenja in dejavnostmi ter jih korak za korakom spreminjamo v smeri, ki bo naša življenja podpirala.

Vaš nasvet za najbolj učinkovito preživljanje dopusta? Več ali manj vse, kar sem povedal do zdaj: opazovanje sebe in svojih nezadovoljenih potreb, iskanje načinov, kako lahko doma in tudi na dopustu te potrebe učinkovito zadovoljujemo, vzpostavljanje dialoga z ljudmi okrog nas in skupno raziskovanje tega, kako bi se lahko imeli kar najbolj čudovito.

Se sami tega držite? Absolutno! Mislim, da se vsega tega lotevam z večjo resnostjo kot pa kakšnih poslovnih in kariernih vprašanj. Sem bil nekajkrat na robu izgorelosti in me je izučilo. Redno opazujem dogajanje v sebi, zelo pozoren sem na alarmantne znake, v mojem primeru razdražljivost, naveličanost, malodušje, jemljem si veliko časa zase v samoti, pa za resnično kakovosten odnos z ženo, pa za moj lasten razvoj, zabavo, kreativnost, izpolnjujoče druženje in stike. Tako da je življenje zelo polno in je v meni veliko praznovanja in veselja.