Vreče brez dna

S temi besedami je predsednik Evropske unije Herman van Rompuy povedal vse in še več o tem, kam bi morale biti usmerjene strasti in kletvice, ki jih na račun varčevalnih ukrepov slišite na ulicah Aten in drugih grških mest. Nauk, ki bi ga zlahka prenesli tudi na zahod Iberskega polotoka, kjer se bodo prihodnji ponedeljek začela pogajanja o resnih, ostrih, brezsrčnih (če lahko temu tako rečem) ukrepih, ki bodo podlaga za finančno pomoč Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada.

V Lizboni ta čas vlada predvolilna vročica, ki se s prošnjo za pomoč zgolj stopnjuje in bržčas politikom, predvsem tistim, ki so zrušili vlado in njene varčevalne ukrepe, na obraz riše kisle nasmehe. V zdajšnji opoziciji se zavedajo, da bodo zelo verjetno prevzeli vodenja voza, ki bo še nekaj časa lezel le navzdol, poleg tega pa bodo nasledili varčevalne ukrepe, katerih zgolj osnova bodo tisti ukrepi, ki so jih sredi preteklega meseca zavrnili. Portugalci lahko le molče poslušajo, kakšna so sporočila v Atenah, saj zadevajo predvsem njih. Poleg njih pa tudi druge, ki se podajajo na pot neprijetnih, nepriljubljenih ukrepov, ki pa so očitno nujni. V grškem primeru je očitno ključna tudi nadzorna vloga, ki jo igrajo tisti, ki denar posojajo. Kar je logično in prav, ni pa nujno, da bodo tudi zares videli vračilo svojega denarja. Ta čas neuradno že poteka razprava o prestrukturiranju dolga Grčije, kar sledi dejanskemu reprogramiranju posojila. V Evropski komisiji sicer reprogramiranje dolga zavračajo. Dejstvo je, da državam, kot sta Grčija in Portugalska, dodatno zadolževanje ne prinaša resnih obetov za bližnji premik iz krize. Nekonkurenčnost je ključna beseda, pri čemer se delovne sile in gospodarstva v treh letih, kolikor je zamišljena doba posojila Lizboni, najbrž ne da preobraziti do te mere, da bi zmogla prenesti bremena, ki jih nalagajo dozdajšnja in dodatna zadolževanja. Kredit je kredit, tu ni kaj.

Junija, ko bodo na sceno v Lizboni stopili drugi politiki, bo treba poplačati skoraj pet milijard evrov obveznic. Do takrat je še nekaj časa, a igračkanje s kreditno sposobnostjo in nemirom na trgih je pretekli teden večkrat jasno okrcal švedski finančni minister Anders Borg, ki je govoril o tem, da se je Portugalska prepozno odločila za pomoč, v tem času povzročila izgubo večjega števila delovnih mest, tako na Portugalskem kot sicer v Evropi. Da so posojila zelo zoprna reč, potrjuje dejstvo, da bo morala (vsaj tako neuradno teče razprava med državami v EU) Irska za reprogramiranje posojila spremeniti svojo podjetniško davčno zakonodajo, ki je sicer do zdaj ponujala primerjalno prednost irskim podjetjem pri nastopu na tujih trgih. Zdaj bo politika to konkurenčno prednost očitno uničila, kar pa pomeni, da bo Irska zaradi tega še težje odplačevala svoj dolg. Zmeda je, zmeda. In v tej zmedi vsak gleda le nase in na svoje prednosti. Nove prošnje po pomoči so vsekakor možne. Sledijo povsem jasnemu vzorcu, zadolževanju, zanikanju vlad, padcu kreditne ocene … Kandidatk je več.